Vsak ima pravico do glasu, nihče pa nima pravice, da se iz žrtve prelevi v rablja, kot tudi ne, da se namerno postavlja v vlogo žrtve, misleč, da mu to dopušča maščevalno in napadalno držo do drugega.
Dostikrat mi rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država.
Po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid).
Prihajajo nove generacije. Generacije, ki so že šle skozi utilitaristični in brezkompromisni sistem amerikaniziranega študija ekonomije. Ti fantje in dekleta se ne sprašujejo, ali so si zaslužili. Njim enostavno pripada.
Katera muza, prav rada bi vedela, le katera bi se hotela žrtvovati, in bi prekršila vsa pravila, ki jim mora zadostiti tisti, h kateremu se spusti, da bi njemu šepetala?
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Atituda kritika mora biti taka, da poskuša najti najboljše, ne dobro, ampak najboljše. Individualno. Potem se bo v iskanju toliko umiril, da bo dobro videl vse, kar je.
Zakaj – o, motni cilj željá – v poletu
ne znam se k tebi dvigniti brez teže,
zakaj še zmeraj sem izgnan na svetu?
saj na ta svet prav nič me več ne veže!
Vrtela se je, v prah vtiskovala neskončno pirueto, označevala zemljo, jo dražila z žgečkajočim podrsavanjem, jo izzivala, ali se upa tudi ona pijano zavrteti.
Sredi skoraj mrtvaškega novembrskega večera se je v moji bližini prižgal stožec medene svetlobe … in jo ovil, da je bila edina, edina po dolgih desetletjih zaukazane prostovoljne samote in zapuščenosti, ki bi jo zmogel le kakšen menih.
