Kljub bolečim temam je Otok pogrešanih dreves v svojem bistvu radostna in očarljiva knjiga. Je knjiga, ki slavi vero, srčnost, strpnost, empatijo in predvsem ljubezen. Je oda naravi, njeni povezanosti in inteligentnosti ter povezanosti človeka z njo.
Adichie se s spomini vrača v čas otroštva, zaznamovanega s kolektivnim duhom strogega uokvirjanja in usmerjenega pričakovanja
bodočih žená. Žená kot predvsem prijaznih, ustrežljivih in samozatajevanih soprog in ne kot samostojnih, izobraženih, močnih in negovanih žensk.
Pred obrokom se redko zahvalim za bivanje preminulim ribi, piščancu ali kravi. Še na misel mi ne pride, da bi naredila kaj takega, ko ponudim hčerinemu Popsiju košček posušenega račjega mesa.
Odraščati kot moški v tej družbi je, vsaj za velik del nas, neznosno. Že v zgodnji puberteti se začne prisila neprestanega dokazovanja lastne moškosti, ki se izraža predvsem v dominaciji nad ženskami.
Jolka, pogrešala te bom. Marsičesa sem se učila od tebe, predvsem pa, kaj pomeni biti posvečena delu, delu za druge, kulturnemu, družbenemu delu, ki terja neomajno, potrpežljivo vztrajnost.
“Tržaškost”, torej življenje in delo v večjezičnem okolju, kjer je en jezik dominanten, drugi pa se nahaja v podrejenem položaju, ni omejena na samo mesto v zalivu, ampak zajema celotno območje, na katerem živi slovenska narodna skupnost v Italiji.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Ana Schnabl je tudi v tokratnem delu pokazala tako občutljiv uvid v posameznikove zapletene psihološke meandre kot visoko jezikovno-stilistično ubranost in na ta način roman z na pogled preprostima zgodbo in zapletom preobrazila v vrhunski umetniški izdelek.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Kako izgoreti … in vzeti življenje v svoje roke bi lahko bila pomembna in emancipatorna knjiga. A ni. Kajti avtor v svojem razmišljanju ne premore nikakršne družbene kritike, ne spopada se s sistemom.
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
Ohranitev pravice do prekinitve nosečnosti je bistveni predpogoj ženske in moške svobode ter osnova za bolj zdravo in manj nasilno patriarhalno družbo.
Eh, pomislim, ko naslednji dan odložim prebrano knjigo, kako malo strani (roman obsega vsega dobrih sto strani) potrebuje nadarjen pisatelj za vrhunsko prozno mojstrovino.
