Prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost, odvečnost in zanemarljivost v samozadostnem prisostvovanju bivajočega. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju.
Vendar se zdi, da nekako zataji prav pri glavni jedi: umanjkajo inteligentnejši prikazi temeljnih miselnih postavk in spoznavnih smernic filozofske plati eksistencializma.
Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto.
Vsaj na področju erotične poezije skromnost gotovo ni lepa čednost in vse do danes pri nas Iva Svetino v razkošnosti in čutni nazornosti erotičnih podob nihče ni prekosil. Pravzaprav se mu ni niti približal.
