Iskati milino, ravno zato, ker se je vse drugo ne tiče. Kot razberemo iz pesmi, pa to iskanje ni eskapistična drža, ampak bolj razbiranje poti, ki se lahko pokaže kjerkoli. Telo se zaobljubi poti, ki je na neki način že pred njim.
Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore.
Prihajajo nove generacije. Generacije, ki so že šle skozi utilitaristični in brezkompromisni sistem amerikaniziranega študija ekonomije. Ti fantje in dekleta se ne sprašujejo, ali so si zaslužili. Njim enostavno pripada.
Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati.
Ne le, da tradicionalizem ni spravljiv z modernimi idejami družbene pogodbe, obče volje (Roussaeu), konsenza vladanih(Locke) in podobnih mehanizmov civilne legitimizacije družbenopolitičnega reda, povrhu tudi nikdar ni bil apolitična religiozna misel.
Fašisti zagovarjajo etnično čistost v imenu vrednosti razlik med ljudmi. Koran smisel obstoja razlik v jezikih in barvah kože med ljudmi pripisuje možnosti medsebojnega spoznavanja.
