Knjiga namreč izhaja v času, ki nam, žal ne le pri zahodnih sosedih, ampak tudi v matični domovini, ponuja (če že ne vsiljuje) zelo drugačne poglede na polpreteklo zgodovino od tistih, ki so se zasidrali v kolektivno zavest Primorcev.
Všeč mi je, če je slog kot moderno opremljeno stanovanje, s pohištvom čistih in preprostih linij, sem ter tja pa nas v kakem kotu preseneti baročni fotelj.
Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov
Balkan v romanu Luana Starove predstavlja konkretno obliko skupnega življenja, kjer se v nasprotju z ideološkimi konstrukti uradnega zgodovinopisja ohranja nakopičena, neuničljiva modrost tam živečih ljudi.
Vprašanja, s katerimi so se v času svojega življenja spopadali Kocbek, Gosar in Krek, torej kako doseči pravičnejšo družbeno ureditev in preseči hrematizem, ki je le nebrzdano hlastanje po omejenih dobrinah v nasprotju z oikonomijo, namreč skrb za skupno dobro, so še kako aktualna tudi danes.
In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence.
