Maistrove pesmi so polne pustolovščine, poguma in predrznosti, manj sentimentalne in zamegljene od marsikatere pesmi, ki nastane danes, zato pa toliko bolj pristno srčne. Literarnazgodovina bi njegovo delo morala bolje ovrednotiti.
V romaniziranem Schwentnerjevem življenjepisu avtorica ob založnikovih prestižnih izdajah piscev, kot so Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn, Janez Trdina in drugi, postavi v fokus Ivana Cankarja.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.