Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Še pred praznovanjem pa uradni zaključek enomesečnega posta obeležijo kongregacijske molitve, vsota denarja, ki je enaka stroškom vseh obrokov, ki jih družina ni zaužila v času posta, pa naj bi se podaril revnim.
In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence.
To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.
