Lahko rečem, da je tako poezija Sare Nuše Golob Grabner močna predvsem v svojem izpisu notranjih občutij groze, nesprejetosti od drugih in v podobah odmiranja, predvsem narave.
Pesnik hoče opevati neobrzdano prvobitno moč narave, podeželje, vesolje in umetno, tehnološko okolje velemesta. Njegova pesem noče biti nič manj kot pesem vsega.
Vse do končnega, »moškega« spoznanja, spoznanja brez vsakršne sentimentalnosti, da »nobena pot ne vodi k nesmrtnosti«, so pesmi Petra Kolška poseben presežek.
Zakaj – o, motni cilj željá – v poletu
ne znam se k tebi dvigniti brez teže,
zakaj še zmeraj sem izgnan na svetu?
saj na ta svet prav nič me več ne veže!
Vsaj na področju erotične poezije skromnost gotovo ni lepa čednost in vse do danes pri nas Iva Svetino v razkošnosti in čutni nazornosti erotičnih podob nihče ni prekosil. Pravzaprav se mu ni niti približal.
