Všeč mi je, če je slog kot moderno opremljeno stanovanje, s pohištvom čistih in preprostih linij, sem ter tja pa nas v kakem kotu preseneti baročni fotelj.
Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov
Zanimiv je torej predvsem podatek, da nacionalna tematika v sodobni slovenski književnosti v Italiji vztraja tudi po letu 1991, medtem ko so v Sloveniji z osamosvojitvijo, razmahom postmodernizma in koncem velikih zgodb v ospredje stopile nove teme.
Eh, pomislim, ko naslednji dan odložim prebrano knjigo, kako malo strani (roman obsega vsega dobrih sto strani) potrebuje nadarjen pisatelj za vrhunsko prozno mojstrovino.
