Verzi (če jih sploh lahko tako imenujem) so udarni, prevratniški, grizejo v žilo in ne popustijo, grizejo, grizejo … točno tako, kot se spodobi, direkt do bistva.
Tudi sam si nisem mislil, da bo toliko ljudi, torej bralcev, pograbilo to eksplozijo čustev, če si spet sposodim vaše besede. In bolečino. Ker tu je neznosno veliko bolečine, ki najde pot med črkami in refreni, pot do uporniškega srca.
Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.
Poznaš tisti neoliberalni vic, ko prekarec vpraša redno zaposlenega prijatelja iz javnega sektorja, če mu posodi malo svoje bolniške, ta pa mu odgovori, da žal ne more, ker jo rabi zase.
