Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
Še ena rdeča luč gori in sirena zavija, ko se začno »katoliški pravniki« boriti proti ustavni pravici do splava; to je njihov klerikalizem, ki seveda ni ljubezen do Kristusa.
Fašisti zagovarjajo etnično čistost v imenu vrednosti razlik med ljudmi. Koran smisel obstoja razlik v jezikih in barvah kože med ljudmi pripisuje možnosti medsebojnega spoznavanja.
V romanesknem svetu Zamaknjenosti ni več ene same, prave poti, ki bi osmišljala, ampak obstaja množica med seboj prepletajočih se poti, ki ponazarjajo podobo posameznika v sodobnem svetu brez negibnega središča in vseobsegajoče Resnice.
Poezija predhodi stilu, stil je šele izraz določene oblike čudenja; s kategorijami, kot je lepo, grdo, pravilno in napačno, je zato, ko govorimo o poeziji, treba ravnati previdno.
Ni te teološke retoriške bravure, medicinskega pravila, pravne argumentacije ali verske zapovedi, ki bi lahko omejila ali ukinila oblast ženske nad lastnim telesom.
Sovražni govor in dejanja proti človeku v stiski niso nikoli dovoljena – niti direktni cinizem papežev; niti posredno z napadom na abortivni lobi niti direktno z molitvijo za nerojene otroke.
Neposrednega poziva k političnemu angažmaju, ki je v zadnjih letih v sodobnih slovenskih uprizoritvenih praksah precej popularen, v treh dramah ne najdemo, čeprav je patologija (slovenske) družbe ena njihovih glavnih tem.
Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije.
