Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Mathias Enard je s pomočjo “demokratizacije” jezika, pa tudi “demokratizacije” junakov, ki prihajajo praktično iz vseh delov sveta, osvetlil senčni pol sveta, Homerjev Had, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in njegova izjemna krhkost.
V sionistični zavesti predstavljamo mi, avtohtoni prebivalci Palestine, podobno kot ameriški domorodci, presežek prebivalstva, ki se ga je treba znebiti.
Njegov Parnas ni gora; prej široko gorovje z zelo različnimi tematikami in zveni jezika, ki je tu zato, da povzdiguje pesniško besedo in z njo premaguje čas; čeprav se tudi sam vedno znova vprašuje, ali je to mogoče.