Prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost, odvečnost in zanemarljivost v samozadostnem prisostvovanju bivajočega. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju.
Moje najstništvo je bilo najgloblje zaznamovano prav z Otonovo pesniško besedo. Ta kratkosladki čas je bil zame eno ključnih formativnih obdobij, ko sem po šoli najraje odkorakal v bližnji gozd in se za več ur predajal opoju, mirni vzhičenosti, ganjeni vzradoščenosti.
Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati.
Pesnik hoče opevati neobrzdano prvobitno moč narave, podeželje, vesolje in umetno, tehnološko okolje velemesta. Njegova pesem noče biti nič manj kot pesem vsega.
Umetnost tako postaja nekakšen odpustek, odpustek slabe vesti. Tam je, z ambicijo govoriti o družbeni zavesti, o Resnici, pravzaprav relikt naše brezbrižnosti.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Vendar se zdi, da nekako zataji prav pri glavni jedi: umanjkajo inteligentnejši prikazi temeljnih miselnih postavk in spoznavnih smernic filozofske plati eksistencializma.
To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.
Bolj kot roman v strogem pomenu besede je Kruh, prah svojevrstna pesnitev v prozi, skrajno občutljiva, lirična, kakor iz svilnatih pajčevinastih nitk poezije stkana efemerna in prosojna pisava.
Kajti homo sacer biva v vsakem državljanu, le da mora vednost o njem biti potlačena in preprojicirana v sovražnike države, naroda, skupnosti – tiste skratka, ki so izločeni iz družbe.
