Mesto Bohane kopiči in kopiči reference, jih med sabo kombinira, a nekako ne more onkraj njih. V končni fazi ne ponudi zares prenove v žanru, se je tudi ne posluži.
Treba se je predvsem prepustiti besedam, zraven spremljati zarise in zamahe, ki na koncu ustvarijo lastno interpretacijo na samo poezijo. In pa glasbi, ki z različnimi improvizacijami vzdržuje nit zbranosti in prav posebnega ritma večera.
Tudi letos so Aljaž Koprivnikar, Barbara Korun in Domen Slovinič za naš portal izbrali in analizirali po eno pesem avtorjev, ki so jih povabili na Pranger.
To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.
Stalno premetavanje in pregrevanje nas privede do močne čustvene vznesenosti, ki pa doseže vrh že sredi zbirke. Zaradi pobrane energije se zato do konca s težavo prebijamo.
Kajti homo sacer biva v vsakem državljanu, le da mora vednost o njem biti potlačena in preprojicirana v sovražnike države, naroda, skupnosti – tiste skratka, ki so izločeni iz družbe.
