Hemon se v tej knjigi, za razliko od svojih prejšnjih del, ne bori z naplavinami realnega, ki vdirajo v njegovo življenje in posledično v njegovo fikcijo, pač pa jih nenadoma sprejema.
Otroci v Sarajevu smo verjeli v pionirsko prisego. Nekdo me je prepričal, da nas Tito vse opazuje na ekranih, ki jih ima v svoji pisarni v Beogradu, in da bi, če bi prisegel pri Titu in se zlagal, on potem umrl.
