V drugi polovici avgusta, ko je svetloba najlepša, kot nam pričajo pesniki, pa vendar že v času, ko se visoko poletje počasi, a vztrajno preveša v jesen, sem prebral kolumno dr. Janka Kosa, ki je bila objavljena na portalu Nova24TV. Kljub temu, da je popoldanska svetloba, ki je blago legala na zadnje počitniške dneve, dramila predvsem prijetne občutke in že tudi prve spomine na minevajoče poletje, se je ob branju kolumne ter ob zrenju v rumeni portal v meni zganila temna slutnja, sprva kot tenka in prosojna senca, ki bo kmalu stemnila dan in zmehčala obrise na dvorišču, od koder se v daljavi sliši otroški smeh. Potem je res prišel dež, ki je počasi padal na topli asfalt, in slutnja jeseni je bila vedno bližje, tako rekoč že tukaj. In zdaj je na videz vse tako kot vedno ob tem času, dopoldne je parkirišče spet polno avtomobilov in otroški vrisk se je odmaknil v okolico bližnje šole, vendar je tista temna slutnja še vedno tukaj, kot bi senca postala še temnejša in težja, kakor nevihtni oblak, ki raste in vztraja v mojem bralskem spominu; četudi sem ga hotel sprva odmisliti, ga razpihati in pozabiti, se je zataknil v mojem jeziku kot drobna in nadležna ribja kost, ki draži mojo vest.
Pobrskal sem po spletu, misleč, da je tisto pisanje, ki je nehote obležalo nekje v ozadju, že umaknjeno, pa seveda ni. Kar je pustilo zgolj čuden vtis, ko sem prvič preletel kolumno dr. Janka Kosa, je zdaj, ko sem znova prebral besedilo, izzvenelo predvsem kot čudaštvo, daleč od vsakega izvornega čudenja. Dr. Janko Kos je sicer v poljubni in neobvezujoči kolumni, spisani v popoldanski avgustovski svetlobi, podobni tisti, ob kateri sem tekst prebral, videl popolnoma drugačen svet od mojega, kajti iz njegovega pisma vejejo povsem drugi, predvsem temni in resnobni registri, ki priklicujejo katastrofalno ognjeno povodenj, kar seveda ni niti od daleč v skladu z mojim takratnim razpoloženjem. Očitno nimamo vsi enakega občutka za pokrajino in svetlobo.
Dr. Kos se je, kot seveda lahko zgolj domnevam, tistega lepega dne, ko je svetloba nad mestom že kopnela, prepustil težkim in duhamornim notranjim podobam, ki so se ubesedile v preprostem, a zagotovo najtežjem vprašanju, ki je dokončno napovedalo dolgo in bolečo jesen za vse nas, ki še zmoremo brati kolumne v slovenščini; torej, Dr. Kos se v prvem stavku vpraša: Kdo je Slovenec?
Seveda me je vprašanje presenetilo, ujelo v drugačnem razpoloženju, saj se ob takšnih dnevih, ko se sredi visokega poletja že sluti jesen, pogosto sprašujem o lepoti, minljivosti, bolečini in predvsem o ljubezni, kar pogosto sam pri sebi strnem v zame najpreprostejšem in hkrati najtežjem vprašanju: Kdo sem?
Kolumnist, sledeč svoji notranji predstavi, že nekaj vrstic pozneje trdi, da je odgovor na uvodno vprašanje, sicer preprost, kar me je še bolj presenetilo, torej, odgovor dr. Kosa: »Odgovor na vprašanje, kdo je Slovenec, je sicer preprost – kdor govori slovensko javno in zasebno in se ima za člana duhovnokulturne skupnosti, iz katere sprejema nacionalno identiteto. Vemo, da ni vsak slovenski državljan nujno Slovenec in da so številni Slovenci državljani drugih držav. Do tod je vse jasno in prav.«
Ampak!
Seveda ima vsaka misel, vsaka beseda, tudi vsaka duša, tako kot vsak še tako mil in spokojen popoldan, ki že kliče večer, v sebi tudi vpisan dvom, slutnjo, nerazrešljivo uganko, ki nas vabi, zapeljuje v skušnjavo, dokler nas ne ujame v labirint, od koder ni več treznega izhoda. Dr. Kos v svoji čudaški meditaciji na vprašanje, kdo je Slovenec, tako že v naslednjem ovinku v labirintu, čeprav zagotovo ve, kot ob sanjarjenju, ko se prepustimo krhki sledi sanj, morebiti domišljiji, da nas popeljejo po poteh in brezpotjih notranjih pokrajin, a kljub temu, da je nadzor popustil, v nasprotju s čistimi sanjami, še vedno nekako iz polbudnosti opazujemo svoje misli, torej, čeprav dr. Kos v svoji sanjariji sluti, da ga nekje na obrobju zagotovo čaka hudič, ki se je zamaskiral v njegovem dvomu, negotovosti in nelagodju, trezno in pri polni zavesti zapiše: »Manj jasna so vprašanja priseljencev v Slovenijo, tako imenovanih Polslovencev in Neslovencev, njihove integracije v slovensko državo in družbo ali pa njihove asimilacije v slovensko narodno skupnost, s čimer naj postanejo Slovenci.«
Zbodlo me je, da je tistega lepega dne, ko je nad mestom kopnela še zadnja avgustovska svetloba, nekdo v popoldanski sanjariji videl nekaj povsem drugega. Zabolelo me je, da je nekdo, ki je pisal ob odprtem oknu, pri tem zamenjal melanholijo za ideologijo. In občutek, skorajda obžalovanje človeka, ki je iz poetične podobe ustvaril rasistični pamflet, odmeva v meni še zdaj, kot bi visoko poletje v enem samem popoldnevu izzvenelo v čudno slovensko jesen.
In zdaj sedim spet sam ob svojem oknu. Občutek imam, da je kolumnist dr. Janko Kos imel prav, res je nastopila strašljiva jesen. V gošči se namesto sprehajalcev in iskalcev gob šopirijo zamaskiranci s sekirami, ki verjamejo, da že posedujejo načrt za dokončno rešitev večnih vprašanj. Res je, prav imate, dr. Kos, kot ste sami diagnosticirali, to je shizofreno.
Pomislim, le kaj bi rekel, ko bi še mogel brati kolumne, veliki prišlek, Lojze Kovačič?
aaa
aaa
