/ 

Odmev na poziv Aksinje Kermauner

 

V rubriki Odziv odpiramo prostor za polemiko s stališči in pogledi, ki so jih izrazili avtorji z objavami v Vrabcu Anarhistu. Namen te rubrike je krepiti dialog in zavest, da argumentirana razprava lahko pripomore k boljšemu razumevanju literature in družbe.

 

***

 

Draga Aksinja in draga velika večina članov Sekcije za mladinsko književnost, ki deluje znotraj Društva slovenskih pisateljev!

 

Vaš poziv Mestni knjižnici Ljubljana, naj prekliče svojo odločitev glede romana Jirija Bezlaja Evangelij za pitbule, me je osupnil. Takšno dejanje grobo posega v avtonomijo številčne strokovne komisije, ki je romanu podelila priznanje zlata hruška, in na področju mladinske književnosti povzroča dolgoročno in le težko popravljivo škodo.

Sklicujete se na »strokovnjake s področja proučevanja mladinske književnosti«, pri čemer ste prezrli vse tiste strokovnjake na področju književnosti, ki menijo drugače in številčno prevladujejo. Polemiko o (ne)primernosti romana za mladino spremljam od vsega začetka, vendar doslej še nisem naletela na strokovnjake »s področja poznavanja psihologije mladostnika«, ki bi v romanu prepoznali za mladostnike neprimerne vsebine ali/in bi ocenili način njihove obravnave kot mladini škodljiv. Verjamem, da se strinjamo, da izjave »Združenja proti spolnemu zlorabljanju«, ki v javnosti nastopa proti romanu in njegovemu avtorju z nedopustnimi osebnimi diskreditacijami in podtikanji, niso izjave, ki bi imele strokovno težo.

Čudi me tudi vaš argument, da Evangelij za pitbule ne more biti mladinsko delo že zato, ker sta imela avtor in založba Mladinska knjiga prvotno v mislih odrasle bralce. Toda – ko literarno delo izpustimo v širni svet, začne med bralci in bralkami živeti svoje življenje, ki ni vedno v skladu s predpisanimi nalepkami. Jiri Bezlaj v svoji izjavi, ki je bila objavljena v Dnevniku 15. 2. 2018, oznaki “mladinski roman” ne oporeka, ampak poudarja, da Evangelij za pitbule nekateri kritiki in bralci berejo kot mladinski roman. Bomo avtorji in avtorice otroške in mladinske književnosti bralcem in bralkam po novem predpisovali, katera dela naj doživljajo kot mladinska in katera kot dela za odrasle?

In končno – če je Evangelij za pitbule problematično čtivo za starostno skupino 14+, zakaj nista problematična tudi Prešeren in Cankar v osnovni šoli? Tudi onadva si za ciljne bralce nista izbrala mladine.

Posledice javnega poziva Mestni knjižnici Ljubljana bomo nosili vsi, tudi »velika večina članov Sekcije za mladinsko književnost, ki deluje znotraj Društva slovenskih pisateljev«, ki ga je domislila. Res škoda.

 

 

O avtorju / avtorici
Cvetka Sokolov (1963) se je po gimnaziji leta 1982 vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, na takratni Oddelek za germanske jezike in književnosti. Diplomirala je leta 1988. Najprej je poučevala angleški in nemški jezik na Srednji naravoslovni šoli/Gimnaziji Bežigrad, leta 1992 pa se je kot lektorica angleškega jezika zaposlila na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer dela še danes. V okviru podiplomskega študija je poglabljala zanje na področju poučevanja in ocenjevanja pisne zmožnosti v angleškem jeziku. Objavlja strokovne in znanstvene članke. Njene prve zgodbe, slikopisi, uganke in pesmi za otroke je bilo mogoče prebrati v Cicidoju in Cicibanu. Njena prva slikanica, Rdeča hiša, je izšla leta 2004. Sledile so Šola ni zame (2005), Ponoči nikoli ne veš (2006), Ah, ti zdravniki! (2007) in druge. Leta 2013 je izšel njen prvi mladinski roman Kar ne ubije. Zanj je bila nominirana za nagrado modra ptica. Sledila sta mu V napačni zgodbi (2017) in Vsak s svojega planeta (2018).