/ 

Potovanje v temni blodnjak norosti in ljubezni

Marko Sosić: Kruh, prah, spremna beseda Ignacija J. Fridl, založba Goga, Novo mesto, 2018

   

Premislek ob romanu Kruh, prah Marka Sosiča

   

Četrtek, 1. novembra

   

Preberem najnovejši roman Marka Sosiča Kruh, prah, ki mi ga je dragi prijatelj s toplim posvetilom podaril na nedavni predstavitvi knjige v Vodnikovi domačiji v Šiški. Pravzaprav sem nekoliko v zadregi z uvrstitvijo Markovega tokratnega besedila v romaneskno pisanje: bolj kot striktna prozna pripoved, bolj kot roman v strogem pomenu besede je Kruh, prah svojevrstna pesnitev v prozi, skrajno občutljiva, lirična, kakor iz svilnatih pajčevinastih nitk poezije stkana efemerna in prosojna pisava, ki asociativno niza in drugega vrh drugega plasti spominske utrinke, tenkočutne impresije iz narave, sprotna doživetja, srečanja in razhajanja, slutenjske vizije, reminiscence, asociacije, meditativne okruške, slikarske zabeležke, domišljijske in sanjske podobe ter jih palimpsestno (tako da se izza zadnjega nanosa vselej prebijajo ostanki in drobci številnih prejšnjih besed, slik, glasov, barv, misli in občutkov) zlaga v mehko ritmizirane zvočno in slikovno ubrane sklope, pomensko zaokrožene celote, ki še najbolj spominjajo na posamezne speve te rahločutne in domotožno melanholične pesmi v prozi. Da gre za subjektivno pesniško izpoved par excellence, ne nazadnje govorijo tudi naslovi posameznih razdelkov, stopenj, »poglavij/spevov«: Čas bližine, Čas daljave, Čas pregreh in kreposti, Čas odhajanja, Čas sanj in iskanj, Čas zavesti in Čas slovesa.

Ja, čas je – kot pri Sosiču vselej – prevladujoča razsežnost, vodilni motiv te krhke tenkočutne pripovedi o potovanju skozi prostor in čas, potovanju ki ga prvoosebni pripovedovalec med 11. in 18. majem leta 2010 opravi od italijanske Padove do Visokega v Bosni, potovanju skozi lastne spomine (ki se rojevajo iz očetovih spominov in se potem v plasteh pomnjenja nalagajo nanje) na srečno otroštvo in razburljivo mladost ter kasnejša zrela leta (ki jih že zaznamujejo prve rane, grenka razočaranja, izkušnje izgube in pozabe); potovanju od brezna po vojni porušene domače hiše v tržaškem zaledju do pustega brezdomja nekje na včerajšnji frontni črti med vojno in mirom, na meji med spominom in pozabo, potovanju od zelenih poljan z visokimi travnimi bilkami in modrimi jetrnikovimi cvetovi, kjer se rojeva (in skoraj istočasno tudi že umira) otroško nedolžna ljubezen, do temno zelenih voda reke Drine pod višegrajskim mostom in njihovih strašnih zgodb o človeških truplih, ki zaklana in odvržena v reko od pamtiveka krvavo kalijo njen bistri tok (in od Andrića naprej burijo pisateljsko domišljijo). Predvsem pa je avtobiografski potopis Kruh, prah pripoved o pisateljevem potovanju k samemu sebi, v tiste skrivnostne in zagonetne predele lastne človeške biti, v tisti čustveni in podzavestni labirint, kjer sluti, da globoko zakopan tiči neki hud nesporazum, neka temna hamartija, neka nerazrešena travma, neka zamolčana in potlačena resnica, do katere se na svoji sedemdnevni poti iz Italije v Bosno, skozi blodnjak spominov, podob in srečanj z resničnimi in umišljenimi osebami pa ob stalni sprotni refleksiji lastnega početja in nehanja skuša za vsako ceno prebiti. Na pot v temni blodnjak spomina in pozabe ga žene nekakšen občutek dolga, neki neporavnan račun, kot da se nekaj v njegovi preteklosti in družinski zgodbi še ni zaključilo, kot da mora še nečemu priti do dna, poimenovati neke stvari in dati obraz nekim ljudem, pustiti do besede nečemu neizrečenemu, zamolčanemu, na silo potisnjenemu v mrak pozabe. Na pot ga žene pristna ustvarjalna nuja odkriti zastrto podobo svojih najbližjih in samega sebe, se s pisateljsko besedo približati temni resnici o človekovi nepopolnosti, o bridki zatajitvi človečnosti, o izdaji solidarnosti, o umanjkanju empatije v trenutku, ko se je drugi, bližnji, sočlovek znašel v najhujši stiski, ko je bila na ultimativni preizkušnji njegova prvinska condition humaine.

Kruh, prah je zatorej tudi nekakšen road movie (ne nazadnje je Marko Sosič po vokaciji le filmar, mojster gibljivih podob), zgodba o večnem potovanju, odisejskem tavanju, ahasverskem brezdomstvu, poetična pripoved o iskanju korenin, temeljev, dóma, ki se je sesul v prah in utonil v breznu očetove podrte hiše. V prepletenem in prelivajočem se kalejdoskopu podob, zvokov, reminiscenc, flash-backov in atraktivne asociativne montaže se pred bralcem kakor na filmskem platnu odvijajo okruški nekih davnih dogodkov ter se skupaj s sprotnimi vtisi in aktualnimi čutnimi dražljaji spletajo v tenko spredeno mrežo poetične resničnosti, ki daleč prerašča dimenzije empirične stvarnosti: smo kajpak v svetu ustvarjalne domišljije, nič ni v njem čisto zares, a obenem je vse krvavo in boleče resnično. Podobe iz sedanjosti se mehko nalagajo na slike iz spomina izpred nekaj let (spomini na prijateljsko druženje s H. in njegovo ljubeznijo Mašo, na potovanja in iskanja filmskih lokacij s snemalcem Sašo), te se po nekakšni čustveni izmišljijski logiki izvijajo iz pozabe in rojijo iz še starejših podob zgodnjega otroštva na tržaškem Krasu v krogu številne očetove in mamine družine (med svetlimi in radostnimi podobami družinskih posebnežev in blago hudomušnimi opisi človeško toplih medsebojnih vezi se vsake toliko oglasijo temni in zamolkli toni človeške zatajitve, umanjkanja solidarnosti, odrekanja bližine, ki korespondirajo z domišljijsko podobo moškega gladkega obraza in sinjih oči, ki se odpravlja na nekakšen grozljiv safari: proti plačilu z ostrostrelno puško streljat na civiliste v obkoljenem mestu sredi bosanskih hribov).

Spominske slike iz otroštva so palimpsestni odsevi očetovih spominov iz brezna, v katerega je izginila njegova hiša, njegov dom, in v katerem že rastejo temelji za novo hišo, za novo domovanje spominov in pozabe, za nove zgodbe bolečine, norosti, smrti, upanja in ljubezni. Potovanje v lastno preteklost pisatelju odpre jez za asociativno valujoč tok zavesti, v katerem se prelivajo spomini na otroštvo v toplem zavetju materinega dišečega kruha, na Giottove freske iz kapele Scrovegni v Padovi, na slike Safeta Zeca, vanje vdirajo podobe vojne na tleh nekdanje Jugoslavije, prizori poplavljencev in beguncev, ki v sedanjem času »od daleč prihajajo v našo bližino«, iščoč pomoč, razumevanje, človeško toplino in, ne nazadnje, ljubezen. Spomini, stkani iz podob včerajšnjih in današnjih časov, bližnjih in daljnih krajev, spleteni iz najrazličnejših svetlih in temnih, veselih in žalostnih, vselej pa zapletenih, dvoumnih, nikoli do kraja doumljenih posamičnih človeških usod, vsi ti drobci telesnega spomina, čustvene memorije in avtorefleksivnega uvida se pod Sosičevim pesniškim peresom spreminjajo v očarljivo in pretresljivo pripoved o minevanju časa, v melanholično sanjavo poemo o nepretrgani kontinuiteti biti, o neusahljivi menjavi spomina in pozabe, življenja in smrti, globokih brezen in zasneženih vršacev, sanj in budnosti, norosti in hudobije; spomini so, skratka, zgodbe o kontinuiteti življenja, ki nikoli ne usahne, se ven in ven rojeva iz naših prejšnjih življenj in življenj naših prednikov ter se nadaljuje v življenju naših sanj, upanj, hrepenenj, vere in zaupanja. Življenje je eno sámo nepretrgano potovanje, potovanje vase in k bližnjemu, potovanje k nedosežnemu hrepenenjskemu cilju, nam v zmehčanih molovskih tonih blago pripoveduje ta Sosičeva lirična meditacija o času, pozabi in spominu.

Pisatelj romanov Balerina, balerina, Tito, amor mijo, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino se tudi v Kruhu, prahu rad vrača k svojim obsesivnim témam, k nekaterim ključnim motivom in nadvse ljubim podobam svojega pisanja, samonanašalno obnavlja in razvija posamezne spominske slike ter prelomne situacije iz svojega otroštva, obuja značilne like vaških posebnežev, obstrancev, Božjih otrok, sorodnikov in znancev, ki tvorijo stalni imaginarij njegovega pripovednega sveta. V tem vaško pitoresknem in z odmerjenim hudomušnim sočutjem ugledanem in čustveno podoživetem okrožju otroštva in mladosti v tržaškem zaledju je Marko Sosič pravzaprav najbolj doma, v tej trdi kamniti kraški pokrajini je njegova pisava najbolj pri sebi, najbolj samo-svoja in pristna, ko s skrajnje tenkočutnim dotikom peresa ter z nežnimi pastelnimi barvami iz temin pozabe privablja z mehko kopreno spominske svetlobe ozarjene podobe svojih življenjskih in literarnih junakov, očeta in matere, sestre, tet in stricev, bratrancev in sestričen, non in pranon, sosedov, znancev in prišlekov, ki njegovi pripovedi dajejo značilno couleur locale, tisti nezgrešljivi in neposnemljivi genius loci, prepoznaven zaščitni znak in odlikovano znamenje Sosičeve lirično opisne in vselej tudi vase obrnjene pisave.

In vendar sta lepota in ubranost radostnih prizorov iz otroštva v tej poetični prozi vselej osenčeni s pridihom otožnosti, v njuni prosojni svetlobi so vselej navzoče temne sledi nekega nemira, negotovosti, neizpolnjenega hrepenenja, neuresničenih sanj, neuslišane ljubezni. Prav v tej melanholični razpoloženjski naravnanosti pa se skrivata največja draž in rahlo dekadentna, malček protislovna slast Sosičeve pisave: kot bi človek gledal migetave impresionistične podobe nekega za vselej minulega časa, prežarjene z medlim sojem blage nostalgije ter prežete z občutjem begotnosti in minljivosti. Med vrhunske sekvence (namenoma uporabljam pojme iz filmske terminologije, saj pisateljeva pretanjena pesniška govorica ubeseduje in z vizualno nazornostjo pred bralca priklicuje čarobna sosledja gibljivih slik) te prefinjene in v tisočerih razpršenih odsevih sijoče pisave zagotovo sodi prizor ganljive ljubezenske izpovedi, ko Srečko – ta srečno nesrečni plahi samotar, prepoln Beethovnove glasbe, ki si je nima s kom deliti in si zato žejo po bližini in sozvočju s svetom teši s kozarčki rujnega – sredi pomladno razcvetelega travnika, kopajočega se v modrini cvetočih jetrnikov, v znak ljubezni podari srebrno verižico še nedoletni, trideset let mlajši sestrični Sonji. Romantično ljubezensko idilo v kali zatre skrbni in modri Sonjin oče, stric Alberto, ki ukaže Sonji, naj verižico pri priči vrne nerodnemu snubcu. Le za hip je na filmskem platnu romaneskne zgodbe zasijala topla rumena luč ubranosti, lepote, glasbe in komaj vzbrstele ljubezni, in že je potemnela v zamolklih tonih spodletelosti, izjalovljenega upanja, nedosegljive sreče …

Svojevrsten leitmotiv besedila Kruh, prah je tudi téma norosti, drugačnosti, tujosti, odmika s premice premočrtnega mišljenja, sestopa v neznani svet onkraj razuma, v temni, nedoumljivi blodnjak človekove podzavesti. Osrednja postava te drugosti, obstranskosti, zmaknjenosti z zdravorazumske osi je Marica, očetova sestra, hčerka none Ivanke, nesrečna debeluška, ki po cele dneve rjovi in poje po hiši, razbija vse, kar ji pride pod roko, grozi domačim, da jih bo vse pobila, potem pa na mah vsa krotka išče bližnjo roko, kamor bi prislonila ustnice in pritisnila poljub. Iz svoje temne drugačnosti, iz svoje zakletosti v skrivnostni, zaumni prostor življenja si z glasnim prepevanjem in rjovenjem želi nazaj v človeško bližino, v razumevanje, v biti tukaj in zdaj, imeti svoj obraz in podobo. Izkaže se, da je Maričin lik – čeravno dominantno navzoč v številnih podobah in prizorih romana – vendarle samo neke vrste preludij, svojevrsten basso continuo, ki v redno ponavljajočih se variacijah na témo pomračitve uma (kot izstopa iz vladajočega racionalnega diskurza in prestopa v neko drugo, običajnemu govoru neizrekljivo človeško izkušnjo) napoveduje in vpeljuje še druge, veliko bolj tragične (in za zgodbo junakovega potovanja na dno noči, nemira in tesnobe) usodne oblike norosti, iztirjenosti, drugosti in drugačnosti, ki pridejo do prevladujočega glasu v sklepnem kontrapunktu romana, v zaključni pripovedni fugi, ki pripovedovalca pripelje na cilj njegove samoiskateljske poti. Ko naj bi slednjič poravnal moralni dolg do daljnih sorodnikov, ki jih je družina v trenutku najhujše stiske med vojno v Bosni pustila na cedilu, se obrnila proč in jih »ni pripustila v svojo bližino«, ko naj bi skoraj pozabljenim imenom in zbledelim spominskim postavam končno povrnil obraz, človeško dostojanstvo in identiteto, pisatelj zgrožen ugotovi, da ni moč ničesar več popraviti, da ne more poravnati nobenih dolgov, zgraditi nobenih mostov, da je zareza med obema svetovoma in mimobežnima zgodovinskima časoma pregloboka in rana nekdanje družinske zatajitve nezaceljiva. Franceva otroka, Emir in Mirjana, sta namreč od groze in strahu, ki sta ju izkusila med krvavo državljansko vojno, izgubila pamet, omračil se jima je um, prestopila sta na ono stran, med tujce in neznance, med blodnike in Božje otroke, izpadla sta iz okrožja človeške bližine. Izgubila sta se v mrgolenju prahu, v kakršnega begotni čas drobi spomine, hiše, kraje, ljudi; prahu, v katerega se vrača vse, kar je človeškega.

In vendar Kruh, prah ne izzveni kot resignirana žalostinka: kljub trpkim podobam norosti, bolečine in smrti, navkljub hladni Julijanovi zavrnitvi pomoči nesrečnim sorodnikom v daljnem tujem svetu, navzlic opolzki perverznosti moža z gladkim obrazom in sinjimi očmi, ki za športni užitek z ostrostrelno puško strelja na brezmočne civiliste v obkoljenem mestu, navzlic truplom, ki jih od pamtiveka v svoji strugi nosi Drina, navkljub prahu pozabe, ki poglablja brezna in širi daljave med ljudmi – vsem tem podobam bridkosti, tujstva, norosti in posameznikove nebogljene izpostavljenosti sovraštvu in zlu postavlja Marko Sosič v svoji poetični rapsodiji po robu kontrapunktične podobe varnega družinskega doma, dišečega hlebca kruha, srčne topline, bližine, darežljivosti, sočutja in še posebej ljubezni, izpostavlja podobe vztrajanja in upanja in kaže, kako se možato, odčarano soočiti z lastno – tudi nemilo – človeško usodo. Naravnost čudežni so prizori ljubezenske izročenosti drugemu, kakor dragoceni biseri posejani med vrsticami romana: mali belolasi mož z vlaka med Padovo in Trstom, ki je izgubil ženo Judit in jo zdaj išče po vlakih in kolodvorskih postajah sveta, vedoč, da jo bo našel, ker je tako lepa; stric Feliks, ki zaradi ljubezni odpotuje za svojo drago Ido v daljno Avstralijo; H. iz ljubezni do Maše prestopi v pravoslavno vero in morata zato med zadnjo vojno pobegniti iz Hrvaške v negotovo izgnanstvo; in ne nazadnje Mirjana, ki za svojim ljubim pobegne iz umobolnice v Münchnu in si nemara prav z brezpogojno ljubeznijo utre pot k ozdravitvi. In nemara prav zato, ker se mu je Mirjana v resničnosti izmaknila, ker je do konca ohranila izvorno skrivnost in zasebnost svoje podobe (kakor je na svoj način tudi Marica zaupnost in tajno svoje zmaknjene pameti odnesla v grob), ji pisatelj nazadnje podari obraz in podobo neznane ženske, ki ga je kot nekakšna skrivna spremljevalka, kot temni glas usode, angel varuh ali prenašalka tajnih znamenj in sporočil, neke vrste sodobna muza v široki majici, hlačah in supergah spremljala že na vlaku v Italiji in se kot omen prikazovala na postajališčih njegove romarske poti skozi deževno krajino nekdanje države. Podaril ji je izmišljijsko, literarno istovetnost skrivnostne neznanke in s tem svoji na način odsotnosti navzoči junakinji pravzaprav odprl vse opcije v življenju, ji dopustil vsakršne možnosti, jo, skratka, pustil v nedorečenosti, nedoumljivosti in hkrati popolni, izvorni svobodi njene človeške usode.

Roman Kruh, prah se sklene na znamenitem višegrajskem mostu na Drini. Nobene patetike si pisatelj ne dovoli na tem zgodovinsko in literarno zaznamovanem toposu, skoraj hladno in distancirano popisuje množico beguncev pred poplavami, ki se je zgrnila na most, opisuje visokega moža s klobukom, ki bi mu rad prodal zgodbo o mostu in Ivu Andriću, opisuje deklico, ki mu za pest drobiža zapoje ljubezensko pesem o dečku, ki se je izgubil v rečnih valovih, in se s posebno, skoraj ljubečo pozornostjo posveti potepuškim psom, ki so polegli po kamnitem tlaku na mostu; ti psi ga s svojimi toplimi in vdanimi pogledi spremljajo že ves čas, odkar je prišel v Bosno: domačini mu zatrjujejo, da so potomci tistih živali, ki so med vojno pobegnile iz mest in vasi v gozdove, zdaj pa se njihovi nasledniki vračajo med ljudi, željni njihove bližine. (Presunljiva podoba vojnega nesmisla, bridka metafora kolektivne norosti, daleč pogubnejše od posamičnega pomračenega uma kakega Srečka ali Marice!) In prav iz sle po bližini, iz nuje, da vzpostavi dialog, da svoje radosti in bolečine, dvome in upanja, sovraštvo in ljubezen, spomin in pozabo deli z drugim, bližnjim, sočlovekom, iz te ustvarjalne nagnjenosti iz sebe se pisatelju dopolni še zadnja podoba v romanu: v mislih se mu na mostu pridruži še množica njegovih dragih in bližnjih, vseh tistih izvirnih posebnežev in običajnih ljudi, ki jih je s čudežem pesniške govorice preobrazil v literarne junake, in iz spleta pesniške domišljije, spominskih okruškov in otipljive stvarnosti se rodi pripoved o nekem potovanju na dno spomina, v temno srce časa in samega sebe.

   

   

O avtorju / avtorici
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).