Jani Virk: Brez imena, Mladinska knjiga, Nova slovenska knjiga, 2018
Ob Virkovem romanu Brez imena
Preberem najnovejši roman Janija Virka Brez imena, ki je septembra izšel pri Mladinski knjigi v zbirki Nova slovenska knjiga. Knjiga je na zunaj videti drobna, v mehki, skorajda žepni vezavi obsega slabih dvesto strani, zdi se, kot da gre za lažji, ne prav zahteven bralski zalogaj. Toda videz – kot ponavadi, pri literaturi pa še posebej – rad vara, v tokratni Virkovi prozi gre, narobe, za zbito, zgoščeno, skrajnje osredotočeno pisanje, ki teče v enakomernem, linearnem, zadržanem in pretehtano resnobnem ritmu, skorajda brez vidnejših grafičnih členitev, premorov, zastojev ali časovnih preskokov (pripoved je z golimi številkami razdeljena zgolj na tri glavne dele, klasičnih poglavij tako rekoč ni, posamezne dogodke in epizode v junakovem življenju in narativnem toku pripovedi kot interpunkcije razmejujejo zgolj znamenja trojnih asteriskov), pisava se počasi, metodično in v enosmerni kronološki premici odvija v dolgih, včasih po stran ali dve trajajočih alinejah, se členi v razpotegnjene sestavljene periode s številnimi priredji in podredji, teče premočrtno, kot kontinuirana pripoved v tretji osebi, brez premega govora, brez dialogov (in tudi brez imen, kar se je avtorju očitno zdela tako bistvena značilnost romana, da jo je poudaril in izpostavil že kar v naslovu!), zgolj kot suho, racionalno in stvarno poročilo o dogodkih, ki sestavljajo fabulativno snov romana, poteka, skratka, v zgoščeni, nepretrgani, časovno zaporedni narativni liniji tretjeosebnega, natančnega in pozornega, vseskozi stvarnega, nemara malce odmaknjenega, a spet ne povsem neprizadetega pripovedovalca. Gre torej za skrajno zahtevno branje, ki bralcu ne dopušča predaha, prostega teka, zastranitve in pobega v dialoške odvode, fabulativne digresije ali stilistične arabeske, marveč ga trdno drži v svoji strogi pripovedni legi, znotraj narativnega koda, ki je tokrat nadvse asketski, dosleden, osredotočen, zgoščen in nepopustljiv.
V nasprotju s to nekoliko janzenistično, v govornem nastavku pezantno, vseh stilemov in jezikovnih okraskov okleščeno, strogo objektivistično in rahlo distancirano dikcijo romana pa je njegova vsebina – pretresljiva zgodba o usodno poškodovanem in za mladostne sanje, upe in hrepenenje ogoljufanem najstniku na pragu mladostne dozorelosti – vse prej kot čustveno hladna, analitično zadržana ali razumarsko abstraktna. Prav narobe: z neverjetno mero empatičnega vživetja in sočutnega razumevanja, z globokim uvidom in tenkočutnim posluhom za junakovo čustveno stisko in moralno ter vrednostno krizo se je pisatelj poglobil v zapleten psihični blodnjak, duševne travme in čustvene brazgotine osamljenega, zmedenega, prevaranega, razočaranega in za povrh še nasilno onečaščenega mladostnika, ki se mu je z ločitvijo staršev najprej podrl svet srečnega otroštva v krogu družine, potem pa je bil z gnusno prevaro in nasilno manipulacijo izgnan še iz nadomestnega raja, kjer naj bi si zacelil rano izgubljenega doma in si našel novo človeško potrditev in vrednostno substanco – iz polja športne in s tem tudi družbene uveljavitve. S poznavalsko veščino in pisateljsko senzibilnostjo se Virk poglablja v stiske in tesnobe zbeganega mladostnika, ki sta se mu izneverila, sfižila in tragično sprevrgla tako ideal varnega zavetja in zanesljivega bivanjskega sidrišča v urejenem družinskem domu, kot vzorni lik nadomestnega očeta, športnega vaditelja, ki naj bi mu pokazal in odprl pot v socialno afirmacijo in individualno uveljavitev. Presunljivi so opisi fantovih bridkih razočaranj in deziluzij nad človeškimi in etičnimi zatajitvami prav tistih ljudi, ki bi mu morali v občutljivih letih zorenja najbolj stati ob strani in mu z lastnim zgledom pomagati iz stisk in dilem: matere, ki se je po ločitvi od moža zaprla v svet otopele zamerljivosti, depresivne melanholije in zagrenjenega ljudomrzništva, se vdala samopomilovanju in se na neki način odpovedala življenju; očeta, ki si je zasnoval novo družino in dom in se z novim življenjskim slogom sinu kot očetovska, moralna in simbolna avtoriteta postopoma povsem odtujil; in nazadnje nogometnega trenerja, kouča, ki z zvijačnim vdorom in nasilnim posegom v fantovo zasebno nedotakljivost požge še zadnjo brv, ki bi osamljenega, vrednostno izvotlenega in čustveno ter duševno poškodovanega mladeniča spet lahko pripeljala v okrožje socialne komunikacije, pod obnebje pozitivnih misli, čustev in vrednot, mu vrnila veselje do življenja, mu znova odprla obzorje smisla.
Temne so slike fantovega obupa, izgubljenosti, tesnobe in strahu pred breznom, ki je na lepem zazevalo v njegovem življenju, mračne so podobe groze in panike pred praznino, kamor je poniknila njegova dotedanja otroška predstava o svetu in redu, ki naj bi vladal v njem, boleče drastične in krute so prispodobe njegove nejevere, odrevenelosti in krča pred ničem, ki se je zarežal iz zlaganosti in površnosti medčloveških odnosov med odraslimi in mehanizmov, ki jih vodijo in uravnavajo. Poležavanje, popivanje in zakajanje na zasilnem ležišču v kleti domače stolpnice, nezainteresirano brskanje po zaslonu prenosnika ali mobilnega telefona, brezciljno potepanje po parkih, poljih in gozdovih na robu mesta, klatenje, beračenje in občasne kraje po ulicah in trgovskih središčih, pajdašenje z malimi predmestnimi kriminalci in preprodajalci drog, vse hujše pijančevanje in zadevanje z vsakršnimi opojnimi substancami, vse to so bridke postaje fantovega križevega pota v osebnostni propad in na družbeno dno, mračne podobe sestopa v pekel, ki jih z neprizanesljivo natančnostjo in drastično nazornostjo slika roman Brez imena. Žalostne slike postopne človeške degradacije in osebnostnega propadanja globoko ranjenega in prevaranega mladega človeka, ki iz svoje stiske nazadnje ne najde drugega izhoda, kot da začne s čelom butati ob drevesna debla in se z obrazom do krvi drgniti ob hrapavo lubje. S samopoškodovanjem in ostro telesno bolečino skuša otopiti in iz duše izgnati še mnogo hujšo duševno stisko in bol in zalizati nezaceljivo rano izgubljene vere v ljudi, svet in življenje – in, ne nazadnje, tudi samega sebe. Na zlo, ki presega njegovo izkustveno obzorje in zdravo pamet, zmore usodno ranjeni mladostnik najti samo iracionalen odgovor, edini možen izhod zanj je transgresija, pre-stop, pobeg v zaumno dejanje.
Vse te pretresljive in boleče štorije pa Virk ne pripoveduje s kakšnim čustvenim patosom ali sentimentalno razmehčanostjo, tudi se v njegovi pisavi nikjer ne oglaša moralistično pridvignjen kazalec ali glas dušebrižniške poučevalnosti, prav narobe, njegova pisava je, kot že rečeno, stvarna, objektivna, le z dobro mero izkušenjskega razumevanja za temne stranpoti odraščanja in tenkim posluhom za demone, ki vsake toliko zagospodarijo nad najstniško dušo, iz distance opazuje in spremlja svojega junaka in njegov tragični nesporazum z življenjem. Ne pomiluje in ne obsoja ga in še manj dviguje na piedestal padlega angela, ne polašča se njegove bridke izkušnje, da bi z njo delil moralne nauke in stresal visokostne družbene sodbe, ampak mu pušča izvorno svobodo literarnega junaka, da se brez predsodkov in alibičnega samopomilovanja sooči s svojo usodo in jo odgovorno vzame nase. Pri tem pa mu ob koncu vendarle za ozko špranjo odškrne vrata za vrnitev v življenje, v fantovi popolni bivanjski zatemnitvi odpre tanko režo, da skoznjo poblisne žarek upanja in mogočega smisla. A nič več kot to: tanko režo in droban žarek. Za žlahtno pisanje več kot dovolj.
