Josip Osti – Aleš Šteger – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Spomnim se sončnega dopoldneva, ko sem se, 1996 ali 1997 pojavil v Vodnikovi domačiji, da bi tam srečal Josipa Ostija oziroma Pepija, kot smo mu prijatelji rekli – in mu kljub Josipovem slovesu ne morem nehati govoriti Pepi, saj je zame še zmeraj enako živ kot zmeraj. Pepi me je zasul s knjižicami. Bile so živo nasprotje vojn, ki so tedaj še postušile po Balkanu, in obenem njihova posledica. Dela mnogih avtorjev iz BiH, ki med vojno niso mogli izdajati, so našla zatočišče pri Pepiju, ki je že prej delal kot urednik pri nekoč slavni sarajevski založbi Veselin Masliša, sedaj pa je poskušal brez sredstev, s fotokopirnim strojem, barvnim papirjem in spenjalnikom, predvsem pa z neupogljivo voljo dajati glas njim, ki jih je vojna poskušala utišati. Njegova knjižna zbirka Eksil ABC je pionirsko dejanje založniškega in intelektualnega upora, v njej je izšlo več sto knjižic, zakladnica, za katero le še malokdo ve.
Pepi je bil športnik. Kot mladenič je bil v jugoslovanski atletski reprezentanci, tek na 400 metrov je bila njegova paradna disciplina. Tudi v literaturi je briljiral v kratkih formah pesmi, eseja, zgodbe (nepozabne njegove Odraščal sem med živalmi in mnoge druge). Pepi je bil borec za svobodo izraza, a zato se mi bilo treba boriti s samim jezikom. Pepi in njegov pesniški jezik sta v mojih očeh imela zaupljivo razmerje, še več, zdelo se mi je, da se Josip z jezikom nenehno muza, saj mu je pisanje, tako kot pripovedovanje, zmeraj šlo navidez zlahka z jezika, posledično pa je njegova dediščina izjemno obsežna.
Pesniško zbirko, preko katere sem ga sam spoznal, Barbara in barbar, posvečeno Barbari Šubert, je napisal v eni sami noči. A kljub daru za šprint, ob srečanjih lapidarnost nikoli ni bila njegova stvar. Ko sva se srečala, je bilo zmeraj jasno, da bova tekla na daljše, epske proge in da bo časa zmeraj premalo. Toliko je bilo za povedati, toliko spominov za obuditi, se pošaliti in poantirati. Njegov nezamenljiv sarajevski humor in nežna obzirnost do sveta sta ga ohranjala v nekakšnem nenehnem objemu s svetom in ko si bil z njim, si se nenehno čutil objet, poslušan in razumljen.
Za njegov esejistični roman Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, smo mu pred dvema letoma kot prvemu podelili nagrado Pont, nagrado za vrhunske literarne dosežke in poetiko, ki povezuje, preči kulture in deluje povezovalno, morebiti je šlo za zadnjo nagrado, ki jo je prejel. Prejel jih je mnogo, pri nas in v tujini, za svoj ogromni opus. Tudi v tem smislu ni bil le šprinter, bil je ultramaratonec, neutruden delavec, avtor, urednik in prevajalec. In bil je dokaz, da je nemogoče včasih tudi mogoče. Beckettu je kot enemu redkih v zrelih letih uspelo uspešno zamenjati jezik, v katerem je pisal svojo literaturo. Tudi Pepiju je. Kraški narcis, pesniška zbirka, v kateri je Pepi prvič spregovoril s svojim izvoljenim, najdenim jezikom in se enakovredno vpisal v bosanskohercegovsko in slovensko književnost, je nemudoma nagovorila. Pepiju je v slovenski prostor uspelo prenesti nekaj tistega nepozabnega melosa, ki odlikuje literaturo kultur, v katerih je odraščal.
Med obleganjem Sarajeva je edina vez med obkoljenim mestom in svetom bil skrivni podzemni tunel pod sarajevskim letališčem. Za Sarajevčane, med njimi tudi za Pepijevo mamo, je bil to tunel življenja. Ko odide pesnik formata Josipa Ostija, ostanejo k sreči tuneli do njegove osebnosti, življenjske zgodbe in nezamenljive individualne prisotnosti. Speljani so skozi Pepijeve knjige in kdor jih bo odprl, bo našel pot na prostost.
Hvala Ti, dušo moja, hvala Ti Pepi!
Preostali prispevki in literatura na portalu
