/ 

O zbirki Hannah Koselj Marušič Vse je eno vse je vseeno

Hannah Koselj Marušič, Vse je eno vse je vseeno, Ljubljana: Literarno društvo IA, zbirka Črna skrinjica, 2024

Piše: Tonja Jelen

Pesniški prvenec Hannah Koselj Marušič Vse je eno vse je vseeno je vpogled v boleče odraščanje pesniške subjektke, ki nenehno bije boj z notranjim in zunanjim svetom. Čeprav nam bi mogoče mimobežen pregled osebnih dodanih fotografij v knjigi pokazal srečno življenje, je to popolnoma nasprotno. Polna soba razkošja (ki se kaži s prikazom npr. igračk) nosi več bolečine skozi pesmi, ki prikazujejo avtodestruktivne elemente.

Osebnoizpovedna zbirka se najprej precizno osredini predvsem na odnos med subjektko in njenim od šestega meseca odsotnim očetom. Ta večna neprisotno grize in kljuva verz za verzom, se kot bumerang vrača nazaj v odraslo dobo in zdi se, kot da smo s subjektko ves čas na vrtiljaku. Seveda na njeni strani in želji, da na vse skupaj preprosto pozabi proti koncu zbirke in zrase na novo. Tudi lepša darila lahko postanejo grozna, tudi perspektivnost lahko postane povprečnost. Kaj ugaja, če v resnici sploh ne ugaja? Kot pesnica pravi v pesmi poredna pridna poredna v zadnji kitici: »petnajst let kasneje / se med goltanjem antidepresivov sprašujem / kam je izginila tista Hannika s tisoč podpisi v roza beležki / njo sem mela rada usaj js«.

Zbirka me spomni na sliko ustvarjalke Barbare Miklič, na kateri izjemno urejeni dekletci samo zreta v svet. Isto se zgodi v obravnavanih pesmih – saj nadarjeno dekle ne sme pokazati svoje žive otroške razposajenosti in jo mora za vedno skriti in se potopiti v svet družbenih norm in pravil. To pomeni rez in bolečina se razrašča zdaj v odrasli dobi, v kateri mala Hana ostaja mala Hana, ki se nenehno vrača v zgodnje otroštvo. In se tega ne more rešiti, tako kot se ni zmogla Grumova iz znamenitega dela Dogodek v mestu Gogi. Godi se samo slabo – pesniški jaz odpira črno skrinjico in beži v svetove, ki bi ji vsaj malo olajšali travmatizirano otroštvo. A tudi v teh eskapizmih ne gre zlahka. A še vedno hoče več: »življenje je srednje sočen biskvit s smetano / Hannika bi pa višnje«. Nenehna povezava, analitično-sintetičnost, je kot stapljanje in boj z otroštvom v odrasli dobi. Že dolgo nisem prebirala tako udarnega dela o soočenju z otroštvom. Ter vsekakor bolečega, čeprav govorimo o novih generacijah, ki bi jih naj uspavala permisivna vzgoja … A kritičnost do vsega in jasen krik po primarnosti je v teh pesmih nekaj popolnoma drugega. Razpira nam to, o čemer marsikdo ne želi razmišljati.

Tako je res lahko prav vse eno vseeno. Na trenutke se zdi, da gre za lastno odsotnost subjektke znotraj pesmi, za nenehno odtujevanje znotraj odnosov in po drugi strani lastno uničevanje. Rekla bi, da je ena izmed najbolj bolečih prvencev, ki se še kako dobro soočajo z realnostjo odsotnosti in perfekcionizma ter želje po ugajanju. To je poezija proti kakršni koli pozunanjenosti, blišču in zlaganosti. Gre za zaklinjenje proti udobju in pervezijam, ki se dogajajo v družbah in družini. Sodobna družba sicer gradi na individuumu, a ga ne postavlja na iskrene in zdrave temelje, bi lahko potegnila in parafrazirala pesmi in fotografije znotraj fotoknjige.

Neposreden jezik in ironija pa ojačata in dajeta moč glasu vsem notranjim stanjem, ki se razkrivajo že s prvo pesmijo razglednica z Japonske. Pesniško zbirko se lahko bere kot analizo, premislek o življenju pesniške subjektke, ki si želi samo varnosti, stabilnosti znotraj odnosov in samih zdravih gradnikov. Na eni strani se kaže realno stane razdrte družine in s tem številnimi posledicami posameznice. Kako precizno in na trenutke brutalno iskreno se lahko pokažemo kot nezrela družba, kaže pesem mi smo Telebajski. Če potegnem vzporednice – pesnici so pomembni odnosi, najsi gre za individuum, družini oz. kakršno koli skupnost. To je knjiga obratov sodobne družbe, ukrivljene podobe, ki nam jo kroiji mediji, in bolečine tistega, ki zaradi nje doživlja nenehne padce in neprijetna soočenja. Zato je prihodnost – kakršna koli – več kot vprašljiva.

jutranji ritual

ura je štiri popoldne

čas za moj jutranji ritual

stemnilo se je

naredim pozdrav soncu

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.