Nina Dragičević – samozaposleni v kulturi – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Zadnjič je moja frendica Jelka prišla v Reformatorja vsa iz sebe. Prisežem, vsa živčna, v eni roki čik, v drugi roki čik, lasje šli po svoje, tiste njene obleke prav tako, malo podhranjena, malo pogrbljena, prezgodaj malo pogrbljena, vedno vse prezgodaj in kar naprej zamuja. No, in je prišla v Reformatorja, niti čao mi ni rekla, Jelka je, če mene vprašate, včasih neotesana, ampak ni frke, začutila sem, da ji je bed, in za kaj smo frendice, če ne za to, da se skušamo razumeti, da smo druga do druge sočustvovalne in da si pomagamo. No, in je Jelka prišla in ni rekla čao in je rekla, da gre njej od vsega najbolj na kurac birokracija, prisežem, točno tako je rekla. Kar tako, iznenada, brez uvoda. Ni, da je nisem razumela. Rekla je, da ji gre od vsega najbolj na kurac birokracija, tako, na splošno, in kulturniška specifično. Jelka je samozaposlena v kulturi, zaradi česar njen docela zahojen fotr vsakič reče, da zakaj nima službe, kar gre Jelki od vsega najbolj na kurac. Stari ne bi prepoznal kulture, rada reče Jelka, niti če bi ga ta ošamarila.
Jelka se kar naprej pritožuje, tako, na splošno, in čez svoj status kulturnice specifično, in ker se kulturniki kar naprej srečujejo, dasiravno pogosto ne na lastno željo, in ker se tudi kar naprej pritožujejo, je kulturništvo za Jelko prostor, ki mu zlahka reče dom. Dom je tam, kjer se lahko nebrzdano in, ključnega pomena, brez sankcij: pritožuješ.
Vse se ji je zgodilo hkrati. Pripravljala je prijavo za obnovitev kulturniškega statusa in finiširala razne prijave na razne razpise, ki se v kulturništvu radi zgostijo tik pred zimo, tik pred pomladjo in tik pred poletjem. Takrat se kulturništvo obnaša, kot da se prvič srečuje z razpisi, kot da so se pojavili iznenada, kar od nekod, nenapovedano, brez vsakega čao, tako kot Jelka v Reformatorju. Stanje je takrat milo rečeno divje, še posebej značilno za kulturništvo pred zimo pa je izrazito opustošenje besedišča; to je takrat sestavljeno skorajda izključno iz glagolov “izpolniti”, “skenirati”, “podpisati”, “ne pozabiti”, “izpolniti še enkrat, ker aplikacija spet ne dela” in “poslati tako prek mejla kot po pošti,” ter iz samostalnikov “obrazec,” “tista na MzK”, “aplikacija, ki spet ne dela,” in “o fak”. Zato je bila Jelka vsa živčna: obnavljala je status in prijavljala se je na razpise. Dvanajsto leto zapored.
Samozaposleni v kulturi (SvK) so po uradni definiciji ustvarjalci na področju kulture, ki samostojno opravljajo specializiran poklic s področja kulture, in so kot taki registrirani v posebnem razvidu – razvidu samozaposlenih v kulturi, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. Res je, samozaposlene v kulturi najbolj opredeljuje samostojnost, posebna oblika suverenosti. Gospodarji na svoji zemlji, drugačni od običajnih delavcev, niti malo ločeni od produkta svojega dela, tako zelo samostojni, da ne odgovarjajo nikomur in ničemur, samozaposleni v kulturi so mali mali mali sončni kralji. Samozaposleni v kulturi so tako zelo samostojni, da jim, če se jim kakšen dan tako zazdi, sploh ni treba delat. Nad glavo jim ne visi noben šef, nobena zafrustrirana jožica s kompleksom avtoritarne osebnosti. Samozaposleni v kulturi so tako zelo samostojni, da se včasih reče, da so svobodni. Jelka pa vsa živčna.
Jelkina splošna presoja je včasih bolj razumna, včasih manj. Kakorkoli že, Jelka je nato rekla, če se njim to vse zdi v redu, in njim pri kulturnikih najpogosteje pomeni one na oblasti, potem imam predlog, je rekla Jelka, pobudo, je poudarila, in to me ni presenetilo, kajti Jelka je vsa prežeta s predlogi in pobudami, večinoma smotrnimi, včasih manj smotrnimi, a vedno dobronamernimi, skratka, Jelka je dejala, imam predlog, pobudo celo, in sicer, če rečemo, da ti ljudje, ki so na oblasti in so hkrati tudi na MzK, precej dobesedno ustvarjajo in delajo na področju kulture, in če se njim ta cela SvK farsa zdi v redu, dajmo potem stvari obrnit, je vzkliknila Jelka, naj se nas zaposli zares, oni na MzK pa naj bodo SvK, samozaposleni v kulturi, naj se vsak izmed njih prijavlja na razpise in štipendije in žepnine, jebale ih žepnine u božju mater, naj se za vsak svoj projekt, jebali ih projekti, nekam prijavijo, naj bo vse njihovo početje v prvi vrsti začasno, vedno tik pred koncem, tik pred računom za SPL tik pred koncem, in naj vsakič od začetka napišejo, who the fuck sploh so, mislim CV pa te fore, je rekla, naj vsakič poskenirajo dokazila o svojih dosežkih, poskenirajo naj jih in jih nato pošljejo v tiskani obliki, videti hočem kupe dokazil, je nadaljevala Jelka, hočem full check, vse, CT slike njihovih možganov, hočem videt noter, a razumeš, in to hočem videt vsakič, ko se jim zazdi, da bi radi kaj delali in zato bili tudi plačani, a razumeš, je rekla Jelka, ko je tako govorila, z grozo v očeh je govorila, ne z jezo, z grozo, Jelka je namreč videla naprej, videla je dvakrat dlje kot se videti da, Jelko je skrbelo in Jelkino mamo je skrbelo in verjetno je na neki ravni tudi Jelkinega docela zahojenega fotra skrbelo, a nikogar tolikor kot Jelko, ki to živi in jo skrbi za zdaj in za naprej, in Jelka ima predloge, Jelka je polna groze, Jelka je precej v redu.
Medtem ko mi je Jelka pripovedovala svoje skrbi, sem razmišljala o tem, kako smo že vse povedali in da je zanimivo, kako to, da smo že vse povedali, ni prispevalo k ničemur. Ves formalni govor je že bil opravljen, zanke kapitalizma zna menda že vsak na pamet, sentimentalni govor o tegobah negotovosti je bilo slišati neštetokrat, v statistične ugotovitve kulturniškega padanja na in pod prag revščine se je tudi poglobilo, pravzaprav se že dobrih trideset let zre v ta vodnjak, oblast za oblastjo se trudi, z vso naklonjenostjo resnično sodeluje v dialogu, a samozaposlenosti iz samozaposlenih ne zmore izgnati. Tako zelo neverjetno je to, da se včasih zdi, da je izgnati že ves čas noče.
Rešitev se namreč tako zelo ponuja na pladnju, da je dejansko in persistentno, dolgoletno nereševanje problema samozaposlenosti kulturništva kulturnikom seveda težko sprejeti. Ali smo v analizi kaj izpustili? O tem sem razmišljala, medtem ko je moja frendica Jelka v eni sapi drdrala vse, kar jo vznemirja a propos kulturniškega položaja na splošno in kulturniške birokracije specifično. Moje razmišljanje je prekinil Jelkin smeh, Jelka se kar naprej nekaj reži, vesel človek je in grozo ima v očeh. Jelka je rekla, a veš, za razliko od mojega zahojenega fotra je moja mama bolj razumen človek, ona šteka, da imam službo in da jo tudi opravljam, samo da je moj delodajalec, se pravi, država, kreten, in kaj je potem moja mama naredila, stara moja, je rekla Jelka, moja mama je slišala za državni portal STOP birokraciji, kjer lahko slehernik poda svojo pobudo za minimizacijo birokracije na raznih področjih, ker, saj veš, kao dati filing državljanom, da sodelujejo v oblikovanju politik, haha, no, in veš, kaj je stara naredila, pisala jim je, napisala jim je pobudo! Morda od tod Jelki ta vrelec pobud in predlogov, ta vsakdanji aktivizem, sem si mislila.
Jelka je dejala, da je tako njena mama pisala in mi je tudi ponosno pokazala, kaj je njena mama pisala, pisala je takole:
Jelkina mama je stvari razmislila, se zavzela, in njen predlog je: vse tegobe birokracije na področju samozaposlenosti v kulturi je mogoče rešiti z eno samo potezo: samozaposlene naj MzK zaposli. S tem odpadejo vse muke uradnic_kov na MzK, ki jih imajo s pripravami razpisov, sestavljanjem komisij, z organiziranjem komisij, zbiranjem prijav, s pregledovanjem prijav, z zapisovanjem poročil, s pošiljanjem poročil, pregledovanjem cenzusov, da sploh ne govorimo o vseh postopkih, ki sestavljajo obnavljanje kulturniškega statusa. Uradništvo na MzK bo lahko zasluženo počivalo, kulturništvo pa bo a) opravljajo svoj poklic, ne pa še sto drugih, b) prihranjeno jim bo poslušanje sadističnega govora, s katerim državna oblast, vsa zaposlena že več desetletji, pojasnjuje, da se trudi in kar naprej pripravlja predloge in izboljšave, ter c) s to eno samo potezo bo samozaposleno kulturništvo za vselej razbremenjeno ekonomske in socialne negotovosti, nekateri celo revščine. Win-win situacija.
Na tem mestu me je zaskrbelo za Jelko, kajti pomislila sem, da iz tega ne bo nič dobrega, da se tole ne bo dobro končalo, da oblasti, ki vsa ta desetletja nadzorujejo MzK, niso neumne, to so pametni ljudje, gotovo so že sami pomislili na to rešitev, če niso, pa jim jo je gotovo kakšna nevladna organizacija predlagala, se pravi, Jelka bi, tako kot njena mama, lahko bila z odgovorom na pobudo razočarana. Ampak nikoli ne veš, kajne.
Da je portal STOP birokraciji pesek v oči, ni treba poudarjati. Da je iz vidika minimizacije birokracije nerazumen, prav tako ne, ko pa je sam portal dodatna administrativna veriga postopkov. Ampak nebodiga len, je nadaljevala Jelka, z MzK so odpisali, in to prav na dolgo in široko! Jelka mi je pokazala, kaj so odgovorili na pobudo Jelkine mame, in odgovorili so takole:
https://www.stopbirokraciji.gov.si/pobuda/?st=1352
V tem odgovoru, ki je dolgočasno polnjenje praznine z enako praznimi stavki, ki v ničemer ne odgovarjajo na pobudo, ker predvsem navajajo že znane definicije kulturniške samozaposlenosti ter njenih lastnosti, so vendarle zanimive tri točke.
Prvič, razberemo lahko, da državna oblast živi v prepričanju, da je ona tista, ki določa, kaj je za posameznika pretirana obremenjenost z birokracijo in kaj ni. To je seveda v praksi povsem res. A obenem je v tem treba prepoznati dve temeljni lastnosti birokratske oblasti: pretencioznost in samoprepričanost.
Drugič: Tisti_a, ki je spisal odgovor, poudarja, da se samozaposlenost in zaposlenost “med seboj ne le bistveno razlikujeta, temveč tudi izključujeta.” Tu se pokaže naslednja pomembna značilnost birokratske oblasti: tavtološkost. Samozaposleni v kulturi se lahko zaposli in s tem preneha biti samozaposlen. Ko je samozaposlen, ni zaposlen, ko pa je zaposlen, ni samozaposlen. Iz principa tavtološkega govora oblasti je treba nemudoma prepoznati njeno naslednjo temeljno značilnost: obravnava civilnih subjektov kot debilov.
Tretjič: odgovor sporoča, da ima javna uprava določen Skupni kadrovski načrt organov državne uprave, “torej [MzK] ne more biti delodajalec.” To je seveda stvar perspektive (za kar tudi gre), organ oblasti pa svojo kot resnično in objektivno utemeljuje z dejstvom, da obstaja pravna ureditev, ki preprečuje vsako drugo. Obenem se MzK v mnogih praktičnih in formalnih vidikih vede kot delodajalec SvK: ti opravljajo svoj poklic na podlagi pogodbenega razmerja z MzK, ki torej kadruje na področju kulture, nekaterim izmed njih plačuje prispevke, določa, katere projekte s svojim delom v tem okviru lahko izvedejo, katerih ne, do kdaj jih morajo zaključiti, na vnaprej določen datum se izvede evalvacija njihovega dela, uspešnost te pa je pogoj za nadaljevanje pogodbe. To se pravi, četudi drži, da po uveljavljeni (formalni) definicji MzK ni in ne more biti delodajalec, v praksi v mnogih ozirih vsaj posredno lahko je in tudi je. To nas spomni na besede Douglasa Adamsa v romanu Dirk Gently’s Holistic Detective Agency: “If it looks like a duck, and quacks like a duck, we have at least to consider the possibility that we have a small aquatic bird of the family Anatidae on our hands.” Da omenjena institucija ni in ne more biti delodajalec, je problem jezikovne zanke, ki jo lahko prepoznamo v njeni performativnosti. Položaj segmenta populacije skoz in skoz določa oblastniška raba jezikovnih sredstev. Pojem “pobude” implicira poriv, ki izhaja iz konceptualizacije prihodnosti, v pobudi je vsebovana ideja o spremembi, in tako bi samozaposlenim naklonjen uradnik, ki je zaposlen natanko zato, ker obstajajo kulturniki, lahko iz omenjene pobude prepoznal njen osnovni namen, ki je, prekinite prekernost določenega segmenta populacije (določenega zato, ker če bi pobuda obravnavala splošno samozaposlenost, bi takoj tvegala, da se je po principu formalne ne-odgovornosti otepejo vse instance oblasti), najdite način, da dejstvo opravljanja kulturniškega oziroma umetniškega poklica že v izhodišču ne predvideva negotovosti. Frustracijo, ki jo morda začuti bralec odgovora na pobudo Jelkine mame, je treba vzeti skrajno resno; prepoznati mora, kaj natančno ga moti. Verjetno marsikaj, a morda predvsem to, da uradnik v imenu MzK na pobudo za spremembo odgovarja tako, da navede obstoječe. Koncept široke socialno pozitivne spremembe je birokraciji kot orodju oblasti v neoliberalnem kapitalizmu tuj, kajti zanjo bi morala oblast najprej poseči v ekonomsko-politični sistem, v svetovni sistem, ki ga sama reproducira. Zato se uradnik, ki piše odgovor na pobudo, raje vrne k obravnavi civilnih subjektov kot debilov, vrne se k tavtološkosti. Stvari so, kot so, zato, ker so, kot so.
Medtem je Jelka začela prek telefona odgovarjati na neke xy maile, jaz pa sem se vrnila k vprašanju, ali smo pri razmišljanju o birokratskosti oblasti in njenih persistentnih sadizmih kaj izpustili.
Smo. In sicer, da ima birokracija svoje emocionalno življenje. Zamerljivost je “bistven emocionalni idiom kapitalističnih demokracij,” piše Eva Illouz v knjigi Emotional Life of Populism, “ker je izzvana z izgubo moči, dejanske ali imaginacijske – izgube moči, ki je toliko bolj nesprejemljiva, ker soobstaja z normami enakosti. To se pravi, družbe z visokimi stopnjami normativne enakosti, a v katerih obstajajo tudi mehanizmi negativne mobilnosti (ali socialne stagnacije), bodo dovzetne za zamerljivost.” V lokalnem primeru gre za družbo, ki se zgodovinsko kar naprej utemeljuje v delavnosti (Pa ne le v daljni zgodovini; mar ni še letos poleti Romana Tomc na Škofijski gimnaziji mirila dijake, da ni razloga za skrb, ker so “Slovenci delavni”?), a se nenehno reducira na skrb za bazično, uporabno raven življenja. Zamerljivost birokracije se realizira prav na tej točki: obstaja delo, ki je delo, a ni nujno tisto, brez rezultatov katerega organizem ne deluje in/ali brez katerega organizem ne more postati delovni organizem, in to delo terja enako varnost kot vsako drugo. Drugi pomemben element emocionalnega življenja birokracije je užitek. Užitek je v oblastniških strukturah in javni upravi treba prepoznati v potencialu odločanja o prihodnosti. Eden izmed potencialnih virov birokratskega užitka je arbitrarnost. Obstoječe razmere v formalnem smislu pravijo, da, še enkrat, v obstoječih razmerah drugače ne more biti, ker je tako, kot je, in agent birokracije (uradnik) lahko takrat mirno reče: Ne bo (drugače). Četudi je uradnik pičli šahovski kmet, ki ne proizvaja nobene avtonomne, kaj šele izvirne misli, ima v rokah moč, ki mu jo daje širša ureditev države. Občutek moči je toliko večji, če se mu, kot je to v primeru SvK, izriše ena izmed pomembnih točk razlikovanja: ekonomska varnost, ki jo on ima, SvK pa ne. Seveda popolnoma verjamem, da se z močnim občutkom užitka pri tem še zdaleč ne identificira vsak (nižji) uradnik in da marsikdo izmed njih išče obvoznice, ki slehernemu SvK kvečjemu pomagajo, toda to ne zanika tega osnovnega birokratskega čustva pri upravljanju družbe in njenih segmentov. Birokratski užitek lahko primerjamo z užitkom v zgodovinskem uveljavljanju (binarne) spolne razlike, denimo pri prvih feminističnih poskusih vključevanja žensk v izobraževalne ustanove in volilno bazo. Kako zelo so se oni zabavali. Kako so študentje na univerzi v Cambridgeu obesili lutko kolesarke, ko se je odločalo o sprejemu študentk na univerzo. In kaj so storili, ko je pobuda padla v vodo in torej študentke niso več “ogrožale” študentov? Lutko kolesarke so premlatili in zažgali. Ni jim bilo treba, toda užitek v moči jih je gnal. Ali se še spomnimo argumentov, zakaj takrat ženske niso smele študirati? Zato, ker je ta ali oni pravilnik določal, da ženske ne smejo študirati. Vsa zgodovina antisocialnih držav je zgodovina tavtoloških argumentacij. V obravnavi civilnih subjektov kot debilov se nahaja izjemen potencial za užitek. Takrat ščemi, vznemirja in težko je razbrati razliko med besnim in navdušenim pogledom, v drži uprave, ki jo opazujemo, zaznamo čudno podobo strasti, hladnost, iz katere seva gorečnost, približujemo se območju nekonvencionalnih seksualnih praks, med katerimi moramo prepoznati prakse vezanja (za ekonomsko klet, angl. bondage), dominacijo (nad podrejenostjo) in sadomazohistične prakse. Birokracija prakticira BDSM. Birokracija je parafilična. Birokracija ima svoj emocionalni kink. Toda za razliko od resnih BDSM praks, kjer je soglasje o mejah dopustnega izhodiščna točka tvornega razmerja, se v oblastniškem upravljanju življenj o mejah ne govori. Razen ko je treba kakšne meje zapreti še bolj.
Jelka je šla domov, ima za delat. Kako bo z njo, sporočim kdaj drugič, kajti pravkar so ji ponudili službo uradnice na MzK.
