/ 

Spomini na prihodnost: o morebitni aktualnosti Poklona Kataloniji

  
Nikolai Jeffs – George Orwell – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

LITERARNI KOLEDAR

GEORGE ORWELL – POKLON KATALONIJI

Med 3. In 8. majem leta 1937 so se v Barceloni odvijali dogodki, ki predstavljajo vrhunec Orwellovega Poklona Kataloniji.

George Orwell (1903-1950).
Prva izdaja Orwellovega Poklona Kataloniji iz leta 1938.
 

Eno izmed bolj presenetljivih razkritij avtobiografije nekdanjega konzervativnega britanskega premierja Davida Cameron, ki je izšla leta 2019, ne zadeva ozadja okoli unitaristične javne intervencije kraljice Elizabete II v času škotskega referenduma za neodvisnost leta 2014. Prav tako ni vezano na podrobnosti referenduma o članstvu Združenega kraljestva v Evropski uniji leta 2016, ki ga je Cameron zlahka razpisal in stežka izgubil.

Ne, razkritje se nanaša na bolj intrigantno Cameronova navedbo, in sicer, da je bil Orwellov “džanki”. Njegova dela – Cameron izpostavlja Poklon Kataloniji (1938), Živalsko farmo (1945) in 1984 (1949) – naj bi utrdila Cameronovo prepričanje, da so v borbi med socialističnimi državami na eni strani in kapitalističnimi na drugi, zagovorniki slednjih na pravi strani.

George Orwell (1903–1950) je Cameronu zares blizu. Njegova dela je večkrat prebral. Prav tako je velikokrat preživljal počitnice na škotskem otoku Jura, kamor se je ob priliki umaknil tudi Orwell in tam pisal 1984. Zanimivo bi bilo sicer vedeti, če si je Cameron Juro izbral zato, ker je poznal njeno prednost, ki ji jo je pripisal Orwell, češ da v primeru nuklearne vojne ne bo tarča atomskega napada. Vukojebina pač. V nasprotju z Orwellom je Cameron za odliko otoka razglasil viski, ki ga tam destilirajo. No, pa naj bo tako: vsak ima pač svoje in njemu lastne linije pobega.

Cameronova posvojitev Orwella kot palice, s katero udriha po socializmu, sploh ni presenetljiva. Pripada namreč dolgi tradiciji politične desnice, ki ji navajanje Orwella služi za potrditev lastnih stališč o potrebi po ohranjanja kapitalističnega statusa quo. Je pa vedno znova presenetljivo, kako te posvojitve temeljijo na zares pomilovanja vrednih predpostavkah.

Prva predpostavka desne rabe Orwella namreč zahteva zares veliko intelektualne kontorzije, s katero je mogoče potlačiti kaj, kako in zakaj Orwell piše. Zelo težko je namreč spregledati ali pa zaobiti, da je Orwell politično progresiven pisatelj in da ravno Poklon Kataloniji, Živalska farma in 1984 opozarjajo na to, kako zlahka se poslanstvo socializma izigra, izda in preobrne v svojo nasprotje. Preprosto rečeno, Orwell ni samo radikalni kritik reformistične levice temveč tudi vsakršne njene totalitarne inačice. A to nikakor ne počne z namenom obrambe kapitalizma, temveč uresničevanja za ljudi vrednega socializma.

Druga predpostavka konzervativne posvojitve Orwella pa bržkone temelji na zaslepljenosti, da bodo drugi brali Orwella na podoben način kot oni, sprejeli desno razumevanje njegovih del in ne bodo sprevideli, da je tovrstna protisocialistična interpretacija Orwellovega pisanja čisto navadna prevara.

Poklon Kataloniji je povsem nedvoumen glede zagovarjanja potrebe po preseganju kapitalizma in uresničitve socializma. Delo je avtobiografsko in dokumentarno. Opisuje tistih nekaj mesecev, ki jih je Orwell preživel kot borec republike v španski državljanski vojni (1936–1939) in bil priča nekaterim drugim razsežnostim vojne, ki so takrat, kaj šele dandanes, mnogim izven Španije ostale relativno neznane, čeprav je na svetovni ravni Poklon Kataloniji najbolj znano in brano delo o Španiji tistega časa.

Ko je leta 1936 Orwell prispel v Barcelono, je osupnil. Kakor je sam zaznal in opisal, je bil v tem mestu na oblasti delavski razred. Skorajda vsako stavbo v mestu so zasegli delavci in delavke, anarhisti in anarhistke pa so domala kontrolirali vso Katalonijo. Pozdravil je spremembo v medosebnih odnosih, v katerih je interakcija med ljudmi potekala na osnovi enakopravnosti, ne pa podrejenosti in nadrejenosti. Zasebni avtomobili so bili zaseženi, različne industrijske, transportne in servisne dejavnosti in njihova infrastruktura pa kolektivizirane oziroma podružbljene. Bile so v rokah delavcev in delavk. Nezaposlenosti ni bilo, življenjski stroški pa so bili presenetljivo nizki. Podobno je bilo tudi na podeželju, ki ga je zajel široki val odprave polfevdalnih odnosov in kolektivizacije agrarnih površin in ruralnih veleposesti. V različnih milicah, ki so se borile na fronti proti fašistom, je vladalo načelo enakopravnosti med vojaki in oficirji: udarna kohezija enot ni temeljila na strahu, temveč na revolucionarni zavesti.

Orwell je, kakor je zapisal, v Španiji zadihal zrak enakopravnosti. In družbena revolucija, katere začetek konca je ravno ujel, bi lahko bila začetek socializma. Socializem pa za večino ljudi, kakor ga v Poklonu Kataloniji definira Orwell, pomeni brezrazredno družbo.

Ja, brezrazredna družba in nič manj kot to. No, revolucijo v republikanskem zaledju, ki bi tako družbo vzpostavila, so podpirali anarhisti – zelo velik in pomemben družbeni in politični blok v takratni Španiji – in protistalinistični komunisti, zbrani okoli POUM, relativno majhne Delavske stranke marksistične enotnosti. Orwell se je pridružil njeni milici in se v njenih vrstah boril na fronti.

Sama logika zagovora revolucije pa je razumljiva tudi brez njenega neposrednega doživetja. Ljudje se bodo borili samo za tako družbo, s katero se lahko identificirajo. Realizacijo emancipacije ni mogoče prestaviti na nedoločno prihodnost, zadostitev potreb mora biti tukaj in zdaj. Borba proti fašizmu generala Franca, proti njegovi viziji ponovne vzpostavitve fevdalnih odnosov na podeželju in podreditve družbe cerkvi in monarhiji, vsa ta borba mora preseči spone obstoječe družbe. Kajti če je drugače, v čem je potem sploh smisel dela in žrtvovanja v vojnem času. Tudi zato zmaga nad fašizmom nikakor ne more pomeniti vrnitve v stare odnose podrejanja in izkoriščevanja. Sočasnost revolucije in protifašističnega boja krepi motivacijo in moč revolucije per se. Skratka, vse to je takorekoč win-win situacija v boju proti buržoazni družbi in njeni fašistični retroviziji.

Žal pa je imela revolucija močne notranje in mednarodne sovražnike: mestne, industrijske in ruralne posestnike, ki so jim podružbili posest, ter liberalce, socialiste in komuniste. Če sta Francu na pomoč priskočili fašistična Italija in nacistična Nemčija, sta bili edini mednarodni zaveznici španske republike Mehika in Sovjetska zveza. Slednja se je bala zgleda drugačne revolucije, kot jo je izvedla sama, in vzpona anarhizma in trockizma (obe struji sta tudi vodili neusmiljeno kritiko sovjetskih realnosti). Poleg tega je Sovjetska zveza zagovarjala politiko popularnih front, v katerih naj bi v borbi proti fašizmu stopile skupaj socialistične in buržoazne sile. Uspeh revolucionarne Španije bi lahko prestrašil vsakršno buržoazijo nasploh in še posebej britansko in francosko vlado in ju obrnil ne samo proti Španiji, temveč tudi proti Sovjetski zvezi. Ortodoksna oziroma stalinistična linija je zagovarjala naslednje: borba proti fašizmu ima prednost pred revolucijo, ta pa tudi sicer slabi republikansko stran. In kamor se je obrnila Sovjetska zveza, tako so se tudi obrnile njej zveste komunistične partije po svetu. Španska republika pa je bila tudi sicer deležna sovjetske vojaške in druge pomoči, kar jo je prisililo v dvojno odvisnost: od domačih stalinistov katerih prestiž je bil rezultat sovjetske pomoči pa tudi od Sovjetske zveze same.

Napetosti med različnimi političnimi akterji v republikanski Barceloni so bile tako velike, da je bila leta 1937 Barcelona eno redkih mest, ki ni praznovalo 1. maja. Še več, dva dni za tem, 3. maja, so se začeli odvijati dogodki, ki predstavljajo vrhunec Poklona Kataloniji. Policija je napadla telefonsko centralo, ki je bila v rokah anarhističnega sindikata CNT, in neuspešno poizkusila prevzeti kontrolo nad njo. Začelo se je streljanje, zrasle so barikade. POUM je bila solidarna s CNT. Med tistimi, ki so z orožjem branili štab POUM, je bil tudi Orwell. Na drugi strani te urbane fronte so stali policija in stalinisti.

Po raznih preobratih se je življenje začelo vračati v ustaljene tire šele 8. maja A pri tem so se mnogi anarhisti in anarhistke ter pripadniki in pripadnice POUM znašli v zaporu. Nekatere so mučili, nekatere ubili. POUM so proglasili za peto kolono, za stranko, ki sodeluje s Francom. Sredi junija leta 1937 so jo prepovedali. Ustavili so se dosežki revolucije, zagnal se je proces privatizacije podružbljenih produkcijskih sredstev in milice so bile absorbirane v redno republikansko vojsko, ženske v njihovih vrstah pa demobilizirane. Sindikat CNT, ki je imel predstavnike v katalonski in nacionalni vladi, ni mogel obraniti POUM in se je tudi sam soočil z nasprotujočimi si mnenji o tem, kako naprej.

Zares grozljiva ironija – ko so mnogi pripadniki in pripadnice POUM umirali na fronti v boju proti fašistom, so jih v zaledju razglasili za Francove fašiste in je španski in tuji stalinistični tisk o njih širil laži – je v Orwellu pustila globoko sled. Orwell se je vrnil na fronto in bil ranjen. Kmalu za tem je zapusti Španijo. Kot borca v vrstah POUM bi njega in gotovo tudi njegovo ženo Eileen, ki je bila v Španiji, zagotovo likvidirali, če bi ju ujeli.

Pa vendar. Ne smemo dopustiti, da nas različna pretekla in/ali lokalna razočaranja vodijo v malodušje in cinično vrednotenje individualnih in družbenih nadaljnjih možnosti. Orwell je Španijo zapustil z večjo ne pa manjšo vero v temeljno človeško spodobnost. Ko je pisal proti stalinistični politiki v Španiji, je poudaril, da ne gre za navadne člane in članice partije – z mnogimi od njih se je dobro razumel –, temveč za partijske kadre. In, kar je ključno, njegovo razumevanje socializma se je poglobilo in okrepilo. Ni ga zavrgel, ravno nasprotno.

Torej, v nasprotju z mnenjem nekaterih desnimh fenov, džankijev in zagovornikov Orwella, češ da je dokončno delegitimiziral socializem, je pisanje v Poklonu Kataloniji nedvoumno drugačno. Poleg tega je zelo vprašljivo, ali bi Orwell brez španske izkušnje napisal Živalsko farmo. A četudi bi ta knjiga zbudila kakršnikoli dvom v njegovo progresivnost, je na voljo Orwellov zapis iz leta 1946, v katerem je poudaril, da je vse, kar je napisal od leta 1936 dalje, napisal proti totalitarizmu in za demokratični socializem. Jasno je, da tovrstna dvojna motivacija tudi organizira Orwellov roman 1984, ki ga brez njegove španske izkušnje bržkone ne bi bilo.

Kaj pa domnevno leva branja Orwella? Živalska farma in 1948 sta seveda bili za jugoslovanski socializem do neke mere zelo nevarni deli. In tako, kakor je to odlično popisala Alenka Puhar, se je do njiju nekaj časa postopalo. A vendarle je 1984 v socialistični Sloveniji izšel leta 1967 (v prevodu Alenke Puhar), Živalska farma pa leta 1970 (v prevodu Boris Grabnarja). Tu gre za zares eleganten dvojni obrat, ki razloži, zakaj sta ta dva prevoda dobila dovoljenje za izdajo: z njima je bilo mogoče potrditi drugačnost slovenskega socializma v odnosu do jugoslovanskega, hkrati pa tudi pritrditi pravilnosti jugoslovanskega modela socializma glede na tistega v Sovjetski zvezi. Ti dve Orwellovi deli je bilo namreč mogoče brati zgolj kot kritiko stalinizma ne pa vsakršnega nedemokratičnega socializma. Izid obeh del pa je tudi potrdil, kako relativno odprt je bil slovenski oziroma jugoslovanski socializem.

A v tem spletu lahko Poklon Kataloniji vendarle vidimo kot problem posebne vrste. Odhod borcev in bork v Španijo je imel več oblik, vendar se je iz ozemlja kraljevine Jugoslavije odhajalo predvsem v organizaciji Komunistične partije, medtem ko so Slovenci, Hrvati, Italijani, Istrani in drugi iz krajev pod fašistično Italijo odšli tudi v anarhističnih, trockističnih in drugih konstelacijah.

Uradna linija KPJ in dominantna zgodba o Španskih borcih in borkah iz Jugoslavije sta bili enaki liniji raznih ortodoksnih KP po svetu, vključno, kako da ne, s sovjetsko. Izid Poklona Kataloniji v Sloveniji v času socializma bi lahko odprl politično neprijetno vprašanje anarhističnega in trockističnega angažmaja v Španiji oziroma tistega angažmaja, ki je izhajal iz krajev pod italijansko oblastjo. Zelo posredno in širše kontekstualno Poklon Kataloniji vendarle napeljuje v neizbežno spoznanje, da je bila do leta 1948, ko je Stalin dosegel izključitev KPJ iz Kominterne, KPJ (oziroma KPS) stalinistična stranka, ki je podprla čistke in odpravo pridobitev španske revolucije. Španska zgodba je tako postala zgolj borba proti fašizmu in nič drugega.

V tem smislu torej ni pretirano, če špekuliramo, da je za legitimnost slovenskega oziroma jugoslovanskega socializma lahko bil Poklon Kataloniji bolj nevarno delo kot Živalska farma ali 1984. Ti dve deli sta fiktivni, Poklon Kataloniji pa je faktografsko in prepričljivo opisuje, kako so stalinisti in njihovi zavezniki odpravili avtentično, a nesovjetsko družbeno revolucijo in zatrli ostale (nestalinistične) komuniste in komunistke. Za jugoslovanski socializem, obseden s svojo izvirnostjo, avtentičnostjo in originalnostjo, pa je bilo pomembno, da samega sebe legitimizira kot prvega, ki je prelomil s stalinizmom. Branje o podružbljanju in oblasti delavskega razreda, ki ne potekata pod okriljem monopola komunistične partije, pa zagotovo lahko vodi v raznovrstne in globoko drugačne predstave o tem, kaj vse drugega je lahko socializem. Nič čudnega torej, da je prvi prevod Poklona Kataloniji na jugoslovanskih tleh prišel relativno pozno, ko so se meje kontrole nad sistemom že zrahljale. Tako Poklon Kataloniji na hrvaškem izide leta 1984, a v Sloveniji doživi svojo izdajo v drugem družbenem sistemu, leta 2009 v prevodu Uroša Kalčiča.

Spominski plošči španskim borcem na Kidričevi ulici v Kopru – Capodistrii (fotografija Kristjan Nemac), 1977.

Svojevrstno verzijo ortodoksnosti glede socializma zagovarjajo tudi nekatera britanska leva branja Orwella. Vrsta socialističnih intelektualcev – najbolj znan med njimi je Raymond Williams – je zavrnila Orwella. Williams se je tudi pridružil mnenju nekaterih, češ da je revolucija v Španiji nepomembno odvračala pozornost od boja proti fašizmu. Kakorkoli že, skupna nota mnogih britanski levih kritikov Orwella, sestoji v tem, da je Orwell škodoval podobi socializma in možnosti njegove realizacije. Za Williamsa ni bil Orwell samo antikomunistični temveč tudi protisocialistični pisatelj (!?).

A temu velja dodati nič drugega kot to, da je bolj kot katerokoli dokumentarno ali fikcijsko delo socializmu škodovala prevladujoča praksa samega socializma. Ravno pozicija, iz katere je po letu 1936 pisal Orwell, je imela namen rešiti zgodovinsko poslanstvo socializma prav s tem, da je kazala, kaj socializem zagotovo ni, pa čeprav sam sebe okliče za to. To je bržkone še vedno aktualno: je opomnik, da sodobna opredelitev možnosti socializma v viziji bodočnosti ne more črpati iz realizacije preteklosti. Nostalgija zlahka ubije kreativno voljo in utopični sen.

Nekdanji član komunistične partije in avtor protistalinističnega romana Mrk opoldne (1940) Arthur Koestler je nekoč zapisal, da se je leta 1936 zgodovina ustavila. Orwell se je s tem strinjal. “Lažne novice” in “alternativna dejstva” današnjih dni torej niso nič novega, bili so del Koestlerjeve pa tudi Orwellove izkušnje. So pa lahko tovrstne prevare še kako uporabni repertoar nekaterih akterjev in akterk sodobne levice.

Konkretno mislim na tiste neprijetne prakse zasebnih in javnih denunciacij, manipulacij, laži, ustrahovanj in avtoritarnih oblik obnašanja, ki zaznamujejo načine obnašanja nekaterih znotraj levice do svojih tovarišev in tovarišic v raznih neformalnih in formalnih družbenih, kulturnih in političnih formacijah. Pri tem jih navzven definira ostra kritika domače desnice in solidarnost z nekaterimi mednarodnimi pojavnimi oblikami levice.

A navznoter je zgodba povsem obrnjena. Notranji procesi v teh formacijah so zlahka istovetni predmetom zunanje kritike, so torej lahko avtoritarni in predstavljajo radikalni prelom s samooklicano demokratično prakso, ki je sicer predmet zunanje podobe in solidarnostih gest. Dvomljive postopke, ki se jih kot negativne značilnosti pripisuje političnim nasprotnikom, se opravičuje kot neizogibne. Odprava izkoriščanja v bodočnosti zahteva več neposrednega izkoriščanja v sedanjosti. Vzpostavitev konsenza pomeni izključitev drugače mislečih. To kar bi se v nekem drugem političnemu kontekstu opredelilo kot krajo ali korupcijo, se opravičuje bodisi kot nujne stroške bodisi kot obliko kreativno-avtonomnega računovodstva. Bodimo tiho o naši nestrpnosti, oblastiželjnosti in zločinih, drugače bodo fašisti prišli na oblast. Borba proti njim pač zahteva strnjene vrste.

In tak proces, podobno kot ga je doživel Orwell, začne reproducirati svoj lastni fašizem. Res ne tistega v njegovi zgodovinski obliki, temveč fašizem osebnih in vsakdanjih odnosov, v katerih se s položaja absolutne in torej avtoritarne vednosti vzpostavlja oblast nad Drugim bodisi z namenom njegove podreditve, če pa to ne gre, pa njegove izginitve. In kot je to prepričljivo pokazal Orwell v Živalski farmi, je ta izdaja življenjskih, organizacijskih, kreativnih in emancipatornih teženj slehernikov in slehernic prej ko ne delo oblastniških stremljenj čisto navadnih in povsem odurnih prašičev.

Vzemimo naslednji drobni, a zelo aktualni primer. Nekje na začetku sprejetja ukrepov za preprečitev širjenja okužbe s virusom Covid-19 sem po emailu dobil mem »Dej no, kako huda pa je lahko ta zadeva?« In odgovor: »Radikalni anarhisti rotijo ljudi, da naj ubogajo državo.« Temu je sledila mešanica groze in osuplosti ter konec zgodbe, ki ne potrebuje nobenega komentarja.

Pa vendar. To, da anarhisti zahtevajo podreditev državi, je seveda čista neumnost, ki na cenen način smeši in delegimitizirara anarhizem. Vsak premislek o današnji družbi in različnih možnosti njene prihodnosti, ki je okužen z anarhizmom, je treba že vnaprej odpraviti. A s to gesto so odpravljeni tudi tisti, ki imajo vsaj toliko iskrene radovednosti in občutka zgodovinske in politične odgovornosti, da anarhizem jemljejo resno.

Pri tej zadevi gre za variacijo na omenjeni vsakdanji fašizem levice: v trenutkih krize je treba biti realističen, prekiniti s svojimi domnevno utopičnimi stremljenji in se brezpogojno podrediti moči države. A vrnimo se k Orwellu in spomnimo se ekstremnih razmer med špansko državljansko vojno. V imenu premagovanja vojne in fašizma so se mnogi odločili za organizacijo družbe, proizvodnje in obrambe po egalitarnih načelih. Kaj bi lahko bilo narobe s tem? In nisem prepričan, da je treba biti anarhist, da se to sprevidi. Orwell že ni bil. To, da so njegove politične in pisateljske kvalitete cenili tudi mnogi anarhisti, ki so razumeli, da so se napajale tudi pri anarhizmu, pa potrjuje afirmativna študija Orwella Kristalni duh (The Crystal Spirit, 1966) njegovega prijatelja in anarhista Georgea Woodcocka, ki Orwellov socializem definira kot družbeni vidik vsesplošnega moralnega odnosa. Ravno to, nadaljuje Woodcock, pa je tisto kar Orwella ločuje od kalkuliranega reformizma pa tudi od materialistične realpolitike preostale levice.

In tu je tudi, kakor že opozorjeno, Orwellova definicija socializma kot brezrazredne družbe. Nobenega argumenta ne poznam, ki bi me prepričal o nujnosti razredne družbe in zagotovo ne bi rad nikogar obsodil na neizogibno življenja v taki družbi. Od vseh današnjih političnih ideologij je anarhizem edini, ki je dosledno etičen: kot nobenemu ne prizna nikakršne oblasti nad drugimi, tako ne zahteva od nobenega, da se podredi in je izkoriščan. Vse to se mi zdi primerno, medsebojno spoštljivo, predvsem pa zelo vljudno.

Drugi mem, ki je zatem zaokrožil po emailih in družbenih omrežjih, je nadaljeval, razširil in obrnil domet prvega. Voznik, ki je poslušal govor osebe v prvem memu, jo poduči, da če razume anarhizem v smislu, da radikalni anarhisti in anarhistke zagovarjajo podreditev državi, ne ve nič o njem. Anarhisti in anarhistke poslušajo nasvete medicinskih strokovnjakov, medtem pa je država tista, ki nas v imenu ekonomije sili nazaj na delo in v smrt. Anarhisti ne nasprotujejo strokovnemu znanju temveč avtoriteti.

Dobro, rekli boste, pot do brezrazredne družbe bo zelo dolga. Kaj pa tukaj in zdaj? Moj odgovor je ta, da je najbolj prava ocena dejanske dolžine poti tista, ki je narejena, ko se pride na cilj. Vmes pa nimam prav nobenih težav, s kom bom potoval. Ameriški anarhist Adolph Fischer je to združbo že zdavnaj zelo dobro definiral, ko je dejal, da je vsak anarhist socialist, ni pa vsak socialist anarhist.

Seveda, problem tukaj in zdaj je tudi ta, s katerim se je v Španiji soočal Orwell. Standardni kontrarevolucionarni argument je, da je uspešnost borbe proti fašizmu zahtevala odpravo revolucije. A kot smo videli, je rezultat takega argumenta določeno izsiljevanje, ki vodi v to, da razlika med problemom in njeno rešitvijo ni več povsem jasna.

Še več, pridružujem se mnenju, da je bila republika poražena tudi zaradi svojega koraka nazaj. Kot piše Orwell, bi bila podpora republiki zagotovo večja, če bi bila socialistična v smislu njegove definicije socializma. Revolucija je bila smiselna. Če bi se obdržala, bi ponudila nekaj radikalno drugačnega tistim, ki so ostali na ozemljih pod kontrolo Franca, in bi jih motivirala, da se mu uprejo. In za obrambo socializma kot sredstva za dosego brezrazredne družbe bi se ljudje mnogo bolj mednarodno mobilizirali kot pa za restavracijo liberalne demokracije in kapitalizma, kot ga je udejanjala Španska republika.

Za dejansko doživeto svobodo že tukaj in zdaj, proti izsiljevanju in za podporo široki družbeni revoluciji, govori film Kena Loacha Zemlja in svoboda (1995), ki v marsičem sledi Poklonu Kataloniji. Za mnoge, ki smo ta film gledali sredi mešanice opustošenja, tesnobe in puščobe post-thatcheristične vladavine Johna Majorja, je film deloval kot zelo pretanjen in posredni simbolni opomnik takratni opozicijski laburistični stranki pod vodstvom Tonya Blaira: potreba po zmagi nad konservativci ne sme voditi v zmanjšanje političnih razlik med njimi in laburisti. Dejanski pomen in smer progresivne politike in socializma nikakor ne smeta ostati znotraj precej ozkosrčnih okvirjev njene definicije, kot jo je zagovarjal Blair.

Bambi, kakor so ga nekateri klicali, je res trikrat zapovrstjo zmagal na splošnih volitvah. In to vsakič z izsiljevanjem, češ, da bi kakršnakoli radikalnost laburistov preprečila zmago nad konzervativci. V tem času se je ta mala srna dobro naučila tekati in loviti skupaj z volkovi, sam vzorec pa se žal nadaljuje še danes. Po corbynizmu vodilni laburisti stranko politično usmerjajo proti sredini in v njeno domnevno večjo volilno sprejemljivost. Sprejemljivost česa? Pogojev vsakdanjega življenja, ki vseh možnosti samega življenja nikakor niso vredni.

Razpotje ni domišljeno niti preveč oddaljeno, temveč je pereče. Alternativa – kar velja tudi za Slovenijo – morebitnemu bolj okrepljenemu neoliberalizmu in/ali fašizmu in/ali totalitarizmu prihodnosti nikakor ne more biti neko staropravdarstvo, ne more biti vrnitev zgolj na že pridobljene pravice in zagotovljene standardne, ne more biti malce večje prgišče drobtinic, ne more biti nekritični zagovor že obstoječe družbe, ki jo puščamo za sabo. Vprašajte se naslednje: komu taka družba zares dobro in izdatno služi?

Čas teče nezadržno naprej, po definiciji vedno prinaša nove izkušnje, prakse in rešitve. Zakaj ne bi bili njegovi sopotniki in sopotnice in zakaj ne bi širili vse možnosti zgodovine, ki šele prihaja? A če pri tem menite, da so v borbi proti fašizmu dovoljena vsa sredstva, bodite pozorni, da ne bo naslednji fašist, ki ga boste pogledali v oči, tisti, ki v vas zre iz ogledala.

    

       

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   
Nikolai Jeffs – George Orwell – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

O avtorju / avtorici
Nikolai Jeffs je diplomiral in doktoriral na Univerzi v Essexu, Združeno kraljestvo. Od leta 2001 honorarno predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 2011 pa je zaposlen na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Med drugim je bil sourednik pionirskega zbornika Afrike (skupaj s Borutom Brumnom; 2001), urednik Zbornika postkolonialnih študij (2007), soavtor eksperimentalnega dokumentarnega filma “Borili se bomo proti njimi…”: Kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope (skupaj s Andrejem Pavliščem, 2004) in sokustos razstave umetnosti ovitkov vinilnih plošč Artcoustics (skupaj s Guyem Schraenenom in Božidarjem Zrinskim, 2007). Je avtor številnih člankov in poglavji v monografijah o anglofonskih in postkolonialnih literaturah in formacijah, novih družbenih gibanjih in popularni kulturi. Nikolai Jeffs deluje kot javni intelektualec in na prireditvah in v medijih redno predstavlja, komentira in analizira razne družbene, kulturne in poiitične pojave.