Nikodem Szczygłowski – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Nikodem Szczygłowski, poljski popotnik, publicist, novinar, pisatelj, esejist in prevajalec, ki je v rednem stiku z Ukrajino.
Z njim se je pogovarjal Igor Divjak.
Na Poljsko je, odkar se je v Ukrajini začela vojna, prišlo ogromno beguncev. Tudi sam si se angažiral in jim pomagal.
Prvega pol leta vojne sem bil velikokrat v poljskem mestu Przemyśl, ki se nahaja deset kilometrov od meje z Ukrajino, tja sem šel pomagat. Takrat se je tam dogajalo veliko, to je bila ena izmed točk, prek katerih so begunci iz Ukrajine prihajali v Evropsko unijo. Przemyśl je z železnico povezan z Lvovom, veliko beguncev je prišlo z vlakom, blizu pa je tudi peš prehod čez mejo. Na začetku vojne je iz Ukrajine prišlo več valov ljudi, ki so panično bežali. Potem pa je vojna postala nekaj vsakdanjega in mnogi so ostali. V drugem valu pa so prišli begunci z vzhoda in juga države. Predvsem iz večmilijonskega Harkova, kjer je polovica mesta popolnoma uničena in več kot polovica prebivalcev je od tam odšla. Enako se je zgodilo na območju Zaporožja in Dnjepra. Še prihajajo novi begunci. Zadnji teden so spet streljali na neko stanovanjsko hišo v Dnjepru. Nekateri se zdaj vračajo na ponovno osvobojena ozemlja. Veliko pa je tudi takih, ki iz različnih razlogov ne morejo oditi, na primer starejši. Dosti beguncev bo najbrž tudi ostalo na Poljskem.
Pogosto pa si tudi na ukrajinski strani, predvsem v Lvovu. Kakšne so razmere v mestu, ki je oddaljen od bojišč. Kakšno je kulturno in družabno življenje? Vem, da so pozimi imeli hude težave, ker jim je primanjkovalo elektrike.
Po eni strani se trudijo, da bi se življenje nadaljevalo. V šolah poteka pouk, odprte so kavarne, tudi trgovine. Težko bi rekel, da tam blaga občutno primanjkuje. Po drugi strani pa jih vsak teden obstreljujejo in imajo velike težave z elektriko, pa tudi z vodovodom, kanalizacijo, javnim prevozom, cel kup infrastrukturnih težav. Energijo v Lvov dovajajo iz severa, samo mesto zdaj lahko zagotovi le 20 odstotkov potrebne energije. Trgovine in kavarne uporabljajo električne generatorje. Odprte so lahko le tiste šole in vrtci, ki otrokom nudijo zaklonišče. Protiletalski alarm se tudi v Lvovu oglasi vsak teden. Čeprav je daleč od fronte, se je Rusija usmerila v napadanje tamkajšnje infrastrukture, območje pa napadajo tudi zaradi tega, ker gre skoraj vsa pomoč za Ukrajino čez poljsko-ukrajinsko mejo. Veliko manj pomoči prihaja prek Romunije in Slovaške.
Razmere so videti brezizhodne. Nič ne kaže, da bi bila Rusija pripravljena popustiti in se umakniti, Zahod pa se prav tako ni pripravljen pogajati. Ukrajini pomaga z orožjem in ta ima seveda vso pravico, da se brani. A nikjer ni nobene težnje po dialogu, iskanju mirovnega sporazuma.
Težko vidim razlog za sporazum. Tudi če bi se vzpostavil dialog, bi morali razumeti, kakšen je cilj te vojne. Osebno ga ne razumem. Če bi me vprašali, kakšen je cilj, nimam odgovora na to vprašanje. Najbolj navaden odgovor bi bil, da si hoče Rusija Ukrajino podrediti, a kako ji pri tem lahko pomaga vojna. Po mojem gre vse ravno v nasprotno smer. Pred vojno je bila ukrajinska družba zelo pluralistična in Rusija je imela možnost, da je to izkoriščala, tudi tako da je korumpirala politiko. Težava je bila v tem, da je ruski režim popolnoma kleptokratičen in da to, kar je Rusija ponujala Ukrajini, ni bilo atraktivno. Veliko Ukrajincev je na primer delalo na Poljskem in videli so, kakšna je razlika med obema sistemoma. Ruska propagandna mašinerija je zgradila orwelovski svet.
Če se spomniva časa, ko je bila vojna na območju nekdanje Jugoslavije, so takrat neprestano potekali mirovni pogovori, ki so jih vodile Evropska unija in ZDA. Čeprav so bila pogajanja večinoma neuspešna, kakih 20-krat se je podpisalo mirovni sporazum, je očitna razlika v tem, da zdaj ničesar takega sploh ni. Takrat je celo OZN na vojno območje poslal mirovne enote.
Težava je tudi v tem, da reakcija ruske družbe ni bila prava. Lani spomladi je veliko ljudi pričakovalo protivojne proteste v Moskvi in Sankt Petrburgu, a tega je bilo zelo malo, družba se ni prebudila. Ruska družba je zelo izolirana od sveta, ne zaradi zaprtih meja, kot je bilo v času Sovjetske zveze in hladne vojne. Meje so odprte že trideset let, a ni prave želje po dialogu. Če vzpostavim primerjavo med Slovenijo in Hrvaško: tudi tu sicer ni pretirano velikega zanimanja za to, kar se dogaja v družbi, ki obstaja dve uri vožnje od Ljubljane, a vseeno vedno nekaj veš. In vedno nekaj hrvaško razumeš. In tudi Hrvati razumejo nekaj slovenščine in nekaj vejo o Sloveniji. Dialog med Slovenci in Hrvati je mogoč. Med Rusi in Ukrajinci pa je to nemogoče. V Rusiji ukrajinska kultura in jezik nista dobro poznana. Pa je Ukrajina najbližji ruski sosed. A ruska propaganda pravi, da gre za en sam narod. Jezika sta si res precej blizu, sicer malo dlje kot hrvaščina in slovenščina, a dialog je vedno mogoč, če poskušaš, če narediš korak proti drugemu, prebereš nekaj besedil v ukrajinščini, poslušaš radijsko oddajo v ukrajinščini … Če pa dialoga ni, obstaneš zgolj v praznini.
Se kot Poljak zaradi vojne čutiš ogroženega?
Spomladi leta 2022 se je veliko ljudi čutil ogroženih. Nihče ni vedel, kako se bo to nadaljevalo. Potem pa smo opazili, da je ruska vojska v slabem stanju in da jo je Ukrajina sposobna ustaviti. Začeli smo se počutiti bolj varne. A vojna je prinesla druge težave. Predvsem imamo begunsko krizo, Poljska ima tudi eno izmed višjih inflacij v Evropski uniji, pa tudi hudo nepremičninsko krizo. Težav, ki jih je prinesla vojna, se ne da izogibati, ne moremo se pretvarjati, da vojne ni.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.