Vesna Liponik: Jabk. Ljubljana: Škuc, 2023 (Lambda)
Ob soočenju z Jabkom, drugo pesniško zbirko Vesne Liponik (ta ima določene skupne poteze z njene prvo knjigo, Roko razje) padeta v oči dve, pogojno rečeno, skrajni točki, med katerima nastaja in postaja avtoričin pesniški svet. Takoj pri vstopu naletimo na Sapfino dialoško pesem o jabolku, ki zori visoko na drevesu, kjer ga obiralci ne morejo doseči; v sklepni pesmi (svinja na koncu sveta) pa uzremo jabolko na vodi, razliti ob katastrofalni povodnji; v bližini je človek, ki se komaj drži nad vodo in opazuje veliko svinjo, ki plava proti jabolku, v katerega se bo vsak trenutek zagrizla. V nasprotju s prevladujočo naravnanostjo doslej znane poezije Vesne Liponik – mislim na njene pesniške tematizacije živali – ima ta svinja (povsem drugače kot prašič iz pesmi »ni daleč«) izrazito metaforično funkcijo (obenem pa ob tej svinji vseeno ne moremo mimo misli na vse tiste domače živali, ki so nastradale v dejanskih poplavah). Utapljajoči se človek, drugi lik v pesmi, jo vidi kot ogromno, večjo od sveta, kot svet sam. A zdi se, da jabolko, v nasprotju s pričakovanji, tukaj ne funkcionira kot prispodoba sveta, pač pa je ta prispodoba velika pitana svinja.
Ob tem se odpre vrsta vprašanj. Predvsem: Kako razumeti ta prizor s plavajočim jabolkom in ogromno svinjo, ki se ga hoče polastiti? Namig na eno od možnih interpretacij ponuja sklepno trostišje (blazno zavzeto / proti jabolku plavati / jabolko jesti), ki ga, če ga beremo kot tako in ob odsotnosti ločil, lahko razumemo tudi kot napotilo ali življenjski nauk: ravnati tako kot ta svinja. A na delu utegne biti še drugačna interpretacija, po kateri je jabolko mišljeno kot svet, kot ostanek starega, znanega sveta, ki ga bo zdaj zdaj požrl neki drugi, večji, še strašnejši svet. Na eni strani imamo torej skoraj utopično podobo sveta (svet Sapfine poezije), ki jo evocira nedostopno zoreče jabolko, na drugi strani pa uničujočo poplavo, ki deluje izrazito distopično.
Čeprav je omenjeni skrajni točki mogoče razumeti kot recepcijski oprijemališči, je treba poudariti, da ne gre za točki identifikacije – to bi bilo v popolnem nasprotju s temeljno držo te poezije – bolj priporočljivo je, če ju razumemo kot premakljiva in spodmakljiva robova, ki olajšujeta percepcijo in hkrati zarisujeta virtualni svet kot ekološki prostor zbirke. Konstrukcija tega sveta, nastajajočega med omenjenima skrajnostma, dojemam kot govorkino kompleksno pogajanje z jezikom – kot sredstvom sporazumevanja in posebnim organom – in njegovimi utečenimi rabami, ki se s premišljeno vpeljavo ironije kot literarnega postopka dotikajo različnih problematik našega vsakdanjika. Najprej ženske kot ustvarjalke, umetnice, tesno povezane z žensko kot izrazito telesnim (zob) in erotičnim bitjem (glas), ženske kot kmetice, delavke in branjevke. A ne gre samo za ženske, vmes so upesnjeni liki tudi moški (npr. govorkin ded), med katerimi ima osrednje mesto zgodba o halbblutu, ki jo lahko žanrsko uvrstimo v narativno liriko.
Toda osrednji lik zbirke ni kaka vloga govorke (niti kot osebe, ki ima opraviti z jabolki). Osrednji lik Jabka je jabolko; kajti jabolko je: jabolko / ker /jabolko je jabolko je (29). Ob tem seveda ne moremo mimo asociacije na pesnico Gertrude Stein in njeno vrtnico (a rose is a rose is …). In čeprav v knjigi skorajda ni besedila, ki ne bi tako ali drugače aludiralo na jabolko ali na nekaj z njim povezanega, nikakor ne moremo o jabolku govoriti kot o srednjem motivu te zbirke. Ta namreč osrednjega motiva nima, ker nima niti središča. To razsrediščenost – lahko bi rekli tudi rizomsko razsežnost – na ravni zunanje forme med drugim potrjuje tudi kazalo na koncu, ki ni vsebinsko, pač pa je kazalo pojmov in lastnih imen. Gre vsekakor za dokaj izstopajočo posebnost te knjige in pomagalo pri recepciji, ki jo mestoma utegne tudi otežiti.
A kakšna je funkcija jabolka v tej poeziji, če ni ne osrednji motiv, ne metafora, ne simbol? Tu se odpira brezdanji problem razmerja med jabolkom kot konkretnim sadežem, ki ne more biti zares konkreten, saj ga med procesom branja praviloma nimamo kot stvar pred seboj, in besedo jabolko, ki je poleg vsega drugega v prvi vrsti beseda, katere pomen je odvisen od njene vsakokratne rabe v jeziku.
Če hočem stopiti čez to brezno, ne da bi padla vanj in se izgubila, moram na neki način definirati jabolko tako v denotativnem kot konotativnem smislu. Opredelitev, ki jo ponujajo besedila v zbirki je najbližja jabolku kot arhetipu. Seveda le v primeru, če arhetip razumem kot »osni sistem kristala«, ki dejansko ne obstaja, ampak, paradoksno, na določen način vseeno preoblikuje učinkovanje kristala. Toda tega sistema ne vidim v jungovskem smislu kot mesto, stekanja in prepletanja labirintov nezavednega, pač pa kot neodločljivo entiteto v derridajevskem smislu, kot tisto, kar sploh omogoča dojemanje poezije. Ta neodločljivost – paradoksno – določa vse kontekste v katerih se jabolko pojavlja: od jabolk v piravih kištah, jabolko kot sok, ki se cedi v usta, jabolko ko vrsta sadeža (elstar, gaja), jabolka, ki zorijo, in jablane, ki cvetijo, ter jabolko kot plen sadnih škodljivcev (boj sadnih škodljivcev). Vse to in še kaj se razbira v luči enega izmed osrednjih sporočil zbirke, ki ga je mogoče razumeti celo vizionarsko. To je sporočilo o nepravem plodu, ki je edini pravi plod: cvet jablane je dvospolen / plod jablane (jabolko) je nepravi plod (34).
Druga, za zbirko temeljna beseda je že omenjeni jezik, tematiziran kot organ in sredstvo sporazumevanja, a tudi v funkciji pesniške govorice, ki se uspešno prebija skozi vse svoje nemožnosti, tj. nemožnosti izrekanja tistega, kar bi kot govorci ali govorke radi izrekli. To po svoje sugerira že sam naslov knjige Jabk, za katerega se je treba vsakič znova odločiti, ali je zapis te pogovorne besede mišljen v imenovalniku ednine ali rodilniku množine, vendar odločitev nikoli ne reši uganke. Poleg tega izrazita fragmentiranost izjav reflektira koncepcijo pomena, ki prelamlja sklenjenost sporočila in tako lomi sintakso, da premik in umik določenih besed iz zaporedja ustvarja specifične zvočne in pomenske vzorce. V tej vlogi mestoma nastopi tudi disjunkcija kot metoda sicer odsotne punktuacije.
