Doroteja Drevenšek
Doroteja Drevenšek je prejemnica Župančičeve frulice 2023 za najboljšo slovensko srednješolsko pesnico in Male Veronike 2023.
Avtorica ob nagrajeni pesmi
O drobne ptice mojega srca pesnika Alojza Gradnika je ena izmed mojih ljubših pesmi. Ko bom velika bom ptica. Lastovka.
SELIVKA
Postopoma sem izginila.
Najprej je začelo –
primanjkovati besed
in je bila tišina bolj gosta.
Za njimi so odhajale srajce
ter jopice,
tudi barve so postopoma sivele,
zaradi napetega ozračja
je bilo vroče, tako da
bi bile obleke odveč.
V omari za čevlje
se je pojavila
praznina,
ki se je razselila na
knjižne
police.
Celo mila so zapustila svoja mesta,
ko sem nehala čistiti
svoje sledi.
Dokončno sem se
izbrisala
takrat,
ko v kopalnici ni bilo več zobne ščetke,
preden sem jo vzela s sabo sem prižgala sveče,
da se je izgubil tudi moj vonj.
***
MANDALE
Izginem med nepopisane liste
in nepobarvane prostore.
Polnim jih z barvo
(običajno se vanje izlivam jaz).
Tako tiho je,
da je utihnilo celo tiktakanje
in me usmerja zgolj svetloba.
Počivam,
danes se svet vrti brez mene,
v svojem nadstropju barvam kroge,
ki ležijo in počivajo z mano.
Družno ne obstajamo.
***
UTRINKI Z OKENSKE POLICE
Ena.
Ura, ki visi na steni je počasna.
To je njeno trinajsto življenje.
Dve.
Kakor vrabček sedim na
okenski polici.
Tri.
Čakam.
Povsod in ves čas čakam.
Zaciklana med posušena lica.
Štiri.
Neprestano začenjam znova,
ampak je vsakič isto.
Kakor da bi se telo upiralo
in mi sporočalo, da lahko živim
le na en način.
Pet.
Mislila sem, da bo lažje,
če zaprem vrata,
vendar mi trenutki še vedno
uhajajo.
Šest.
Ko sem zaloputnila z vrati,
je na tla padla ura.
Pa še vedno tiktaka.
Kot jaz.
Sedem.
Na okenski polici pojem
uspavanke
in upam, da bo svet zaprl oči,
ki so ves dan zazrte v besede.
Osem.
Ne razmišljam preveč,
le temeljito
in ves čas.
Devet.
Mogoče …
Mogoče je vse to le
privid.
Deset.
Enajst.
Dvanajst.
