Na kolesih

Primož Sturman o zgodbi Na kolesih

To ni (samo) zgodba o šoferki in motoristu, ki ostaneta ujeta v tunelu, saj se tako srečanje lahko zgodi kjerkoli in komurkoli.

***

Avtocesta se je s treh skrčila na dva pasova. Čeprav na tistem za počasna vozila ni bilo tovornjakov, ki bi silili na voznega, kjer ravno tako ni bilo nikogar, je ostajala na prehitevalnem. Prometa je bilo malo. Dihala je globoko, pred njo so bili štirje predori različnih dolžin, vmes pa nekaj viaduktov, kar ji je predstavljalo precejšen izziv.

Premostitveni in podzemni gradbeni objekti so jo zadnje čase begali. Ko bi se na njih ali v njih karkoli zgodilo, bi se ne imela kam umakniti. Tudi sama avtocesta z visoko mrežo, ki je tekla desno in levo, je nanjo delovala kot svojevrstna past. Pogum si je vlivala z mislijo, da je nekoč to že vse zmogla in da bo tako tudi v prihodnje. Njena prihodnost pa se začenja danes.

Minilo je že nekaj tednov, kar se ni več pojavil v njenem življenju. Očitno je bila dovolj prijava, ki ga je stala prepovedi približevanja, da je odnehal. Morda bo le toliko srečna, da se ne bo znašla med novicami črne kronike kot n-ta žrtev feminicida.

Naenkrat je v vzvratnem ogledalu opazila, da za njo težek motor vztrajno mežika z dolgo lučjo. Prvi trenutek je pomislila, da bi lahko bil on in da jo znova zasleduje. Hitro se je spomnila, da nima motorja in izpita A3 kategorije, še manj pa denarja, da bi si ju lahko privoščil.

Motorista je očitno zmotila njena počasna vožnja na prehitevalnem pasu, zato se je umaknila na voznega in hkrati pritisnila na plin, čeprav so se ob cesti pojavljale table z omejitvijo hitrosti na sto kilometrov na uro. Prehitel jo je in se nekaj desetin metrov pred njo tudi sam premaknil na vozni pas.

Kot bi bila dogovorjena, sta medsebojno prilagodila hitrost. Drugih vozil na cesti ni bilo. Motorist je vozil toliko pred njo, da se je vzpostavila stalna razdalja, čeprav ne tako velika, da bi ne mogla opazovati grba na njegovi registrski tablici. Štirje režnji različnih barv in debelin so se dvigali z leve proti desni, se postopoma tanjšali in se zaključevali v zgornjem desnem ogljišču.

Prevozila sta prvi krajši predor in kmalu zapeljala v naslednjega, daljšega, še vedno precej blizu ena drugemu. Po slabem kilometru so se na semaforskih glavah levo in desno namesto zelenih nenadoma prižgale rdeče luči, pod njimi pa so zagoreli še znaki, ki so opozarjali na nevarnost. Na motorju so začeli utripati vsi štirje smerniki, vozilo se je počasi približalo skrajnemu desnemu robu vozišča. Globoko je dihala in sklenila, da je najbolje, da tudi sama ustavi.

Motorist je motor postavil na oporo in ji stekel naproti. Spustila je levo okno.

»Je vse v redu?« jo je vprašal.

»Z mano je.« V resnici ji je srce utripalo sto na uro, imela je občutek, da ji bo iz trenutka v trenutek razneslo prsni koš. Njena najhujša mora je postala resničnost. Bila je ujeta v predoru, povrh tega pa še z neznancem.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala.

»Ne vem, verjetno nesreča,« ji je odgovoril motorist, ki si je medtem že snel čelado. Prepoznala ga je, on pa nje ne.

V tistem trenutku je nekje spredaj v predoru počilo. Ogenj ju ni oplazil, ju je pa zato pošteno streslo, nekaj trenutkov zatem je do njiju prišel še toplotni udar.

Nagonsko je zavpila in odprla vrata, on pa jo je zgrabil za roko. Skupaj sta stekla do najbližje odstavne niše kakih petdeset metrov nazaj. Trenutki so bili neskočni, poleg tega ni dobro videla, nadeta je imela še vedno sončna očala z dioptrijo, navadna so ostala na armaturni plošči njenega enoprostorca.

V odstavni niši se je skrila v kot in planila v jok. Motorist je poskušal odpreti vrata, ki so vodila v nasprotno predorsko cev, a se ta niso dala.

»Ne skrbi, ne bova živa zgorela.«

V tistem trenutku se je po zvočnikih oglasilo operaterjevo sporočilo, da so gasilci že na poti in da naj ljudje v predoru mirno počakajo na razplet dogodkov. Medtem je bilo slišati še eno eksplozijo, ki je bila manj silovita od prve. Spet je zavpila, čeprav manj glasno kakor prvič.

»Gume pokajo,« je ugotavljal motorist.

»Po svoje sem imel srečo, da sem nekaj časa vozil za tabo in ti blendal, da me spusti naprej. Ko bi te ne bilo in bi peljal bolj hitro, bi se še sam cvrl v tistem ognju …«

»Samo tega ne pravi, prosim …« je rekla z že skoraj rotečim glasom.

Motorist je iz nahrbtnika potegnil čutaro z vodo in si z njo polil obraz, nato pa jo ponudil še njej. Stopil je izza zidu odstavne niše na cestišče, kot bi s pogledom iskal, kdaj se bo izza ovinka pojavil gasilski kamion.

Medtem je še tretjič počilo.

»Gotovo je kak kreten ostal na sredini in zadelal reševalni pas, da gasilci ne morejo mimo. Imava pa srečo, da skozi tunel piha v smeri vožnje in da se dim vali na drugo stran …«

Nekaj trenutkov sta ostala v tišini.

»Ti si Grega, kajne?«

Motorista je njena izjava presenetila.

»Kako to veš? Saj mi menda ne piše na čelu?!«

»Sošolca sva bila.«

»Kje?«

»V osnovni šoli …«

Snela si je očala, da bi jo lahko bolje videl.

»Res, sedaj se pa po tolikih letih skupaj znajdeva v frkah … Zanimivo.«

»Res zelo zanimivo.«

»Kdo pa si ti?«

»Viktorija, se spomniš?«

Motorist je nekaj trenutkov razmišljal, nato pa doživel preblisk.

»Ja, spomnim se. Še posebno tistega, kar se je zgodilo za valeto. Je preteklo vode od takrat.«

Vmes je še četrtič počilo.

»Evo, rezervoar in tri gume. Le še ena manjka in bo komplet,« je pripomnil cinično.

»Kdo je bil v koga zaljubljen? Ti v mene ali jaz v tebe,« je vprašala.

»Menda ti v mene, tako so mi rekli. Čeprav jim nisem verjel …«

»Škoda, da jim nisi …«

Motorist je zamahnil z roko. V predor je končno zapeljalo gasilsko vozilo z modro lučjo in sireno.

»Ušesa si zamaši, da ti ne eksplodirajo bobniči.«

Ko je tuleče vozilo prešlo, sta se njuna pogleda znova srečala.

»Če prideva živa od tu ven, mi obljubi, da začneva od tam, kjer sva pred tolikimi leti končala …«

»A ti to resno?«

»Resno, naslednjič me boš peljal z motorjem.«

Ženski v šoku ni mogel vsega verjeti, a mu je pogovor vseeno prijal.

»Te ni nič strah?«

»Če bom to preživela, me ne bo več ničesar.«

V odstavni niši so se v povezovalnem rovu med predorskima cevema odprla vrata, iz katerih je pokukal cestni delavec.

»Ajde v kombi. Po avte pridete kasneje.«

Stopila sta skozi vrata in se usedla na zadnje sedeže oranžnega kombija, ki je v nasprotni predorski cevi čakal s prižganimi smerniki.

Ko sta ugledala dnevno svetlobo, je premleval o tem, da jo je na prvi vožnji po skoraj pol leta še dobro skupil. Lani jeseni sta namreč z bivšo zaradi izsiljevanja prednosti šoferja kombija doživela prometno nesrečo. Poskušal je ustaviti, a je motor zaneslo. Njega je vrglo čez havbo vozila in je zato pristal na zelenici ob cesti, ona pa je z vso močjo trčila v kombijev bok. Udarec je bil tako silovit, da ga je umrla na kraju nesreče.