Muanis Sinanovič – Roman Rozina – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pripoved letošnjega kresnikovega nagrajenca se začne 24. maja 1900 in konča na isti dan leta 2000. Kot ste najbrž že zasledili, je njen glavni junak Matija Knap, slepi Zasavec, ki pričuje celotnemu stoletju. Vendar je Matija istočasno tudi središče, od katerega se širijo koncentrični krogi, v naslednjem so člani njegove družine, zatem Zasavje, nato pa pravzaprav zgodba Slovencev in kontinenta, z njunimi ideološkimi napetostmi in dialektičnim zgodovinskim razvojem.
Takšni široko zastavljeni romani imajo ob številnih težavah, ki jih morajo prebroditi – prepričljivost večjega števila likov, zgodovinska verodostojnost itd. – tudi eno prednost. Vpisujejo se namreč v prostor nostalgije, ki počiva v človeku, v hrepenenjski prostor, ki ga je zaradi željnega pričakovanja lažje zapolniti. Znotraj njega pa se Rozina večinoma spretno giblje tudi sam po sebi.
Zgodovino kraja uspe zapolniti z ideološkimi protislovji, neočitno razporejenimi prepoznavnimi dogodki, ključi in zastavicami. Izbira momente kolektivne zavesti, ki jih dobro zapolnjuje z lastno domišljijo, s čimer ustvari neokrnjen pripovedni ritem na skoraj petstopetdesetih straneh. Proti koncu stoletja se v zgodbi pojavi lik Vasja (ki si morda kaj deli tudi z avtorjem?), navdušenec nad strateškimi videoigrami. Že pred njim sem Rozinovo gradnjo sveta med branjem sam vzporejal s tehnikami videoiger odprtih svetov, ki se umeščajo v preslikave znanih prostorov in časov. Te igre znotraj virtualnih prizorišč na ključna mesta postavljajo pojave in like kot posebnosti neke dobe, ki so se zapisale v skupni imaginarij, a smo mislili, da bodo v preteklosti ostale, zato se jih kot kakšnih sladkarij razveselimo v njihovi reinkarnirani podobi, ko zaživijo pred nami. Poleg videoiger lahko seveda iščemo strukturne podobnosti v Marquezovih Stotih letih samote, na katere naslov aludira, tudi tam namreč srečamo podobne pristope. Vendar Rozina ne vstopi v magični realizem, njegovi meji se le subtilno približa, nato pa se zopet oddalji – toda močna atmosfera ostane. Roman strateško dobro zgradi svoj fikcijski svet in ne dopusti, da bi se podrl.
Tako tudi zmore ohraniti jezikovni nivo; stil je dokaj razvit in nikjer ne zapade v lenobnost. Vendar pa ga prežema določena lahkotnost pripovedovanja, ki spominja na pravljičnost; stil se ne skrije, temveč ostane očiten. Dobra stran tega je določena toplina, ki jo vzbuja, po drugi strani pa z očitnostjo težje doseže, da bi povsem pozabili na zunanjo resničnost in bi se naša zavest povsem zlila z dogajanjem v romanu. Tak vtis utrdijo dialogi, ki so neverjetni; skozi vso stoletje provincialni ljudje govorijo isti diskurz. Tak, ki bi ga danes pripisali osebi, ki bi se nekoliko preveč trudila pokazati svojo načitanost, skratka, izumetničen. Težavo bi se dalo rešiti z določenimi mehanizmu, v zadnjem romanu Gabriele Babnik, denimo, Baudelaire podaja reference na sodobne avtorje in očitno je, da gre za metafikcijski postopek. Igranje z zgodovino in fikcijo, ki je v nekaterih drugih aspektih Stotih let slepote plodno, pa tukaj zaide v slepo ulico. Na srečo je vsebina dialogov verjetna, skoznje se pretakajo univerzalna čustva in dileme, zato lahko na problem večinoma pozabimo. Najtežje je to storiti nekje na sredini romana, kjer lok grozi, da se bo zaradi tega pretrgal.
Razumljiva in opazna je privrženost romana socialisitčnim idejam v slovenskem kulturnobojnem horizontu. Avtor vseeno prikaže široko paleto likov različnih prepričanj in iz socialistov naredi kvečjemu tragične junake, ne pa brezmadežnih herojev. Politično delovanje je povezano z moškimi, pri niansiranju pa močno pomaga feministična komponenta, ki s svojo dekonstrukcijsko nagnjenostjo razblinja idealizem moškega prometejstva. Menjajo se države in politično-ekonomske ureditve, prihajajo sanje in se razblinjajo, zdi pa se, da vse skupaj pokonci držijo ženske, kar bi bilo zanimivo tudi v pogledu psihoanalize naroda, o kateri je pred leti pisal Žižek. Moški znotraj romana v svoji gonji po spremembah pogosto pogorijo, posledice pa sanirajo ženske. Kljub temu je morda političnih izpeljevanj za odtenek preveč, kar se pozna v spregi z določeno teleološkostjo pripovedovanja – tako kot pri stilu, se zdi, da je naslada pripovedi, z njo pa tudi blaga tendenca, včasih premočna. Liki ponekod končajo na preveč pretirane načine, da se ne bi zdelo melodramatično oziroma vpadljivo inscenirano.
Matija je eden najčudovitejših in najpomenljivejših likov, na katere sem naletel v literaturi, ki sem jo zadnje čase bral. Je tudi igralec koncertine, ki ga spremlja ob petju pesmi. Te nam, skrivnostno, niso predočene, dobimo le njihove opise. Očitno pa gre za nekako poezijo o dogodkih, ki jih sicer pripoveduje roman. Tako Matija v svoji slepoti in v svoji pesniškosti z dobro izpeljanim koncem pravzaprav stoji nasproti omenjeni teleološkosti, jo uravnoveša, in je znak, da življenje vendarle presega vsako pripoved, kar lahko razumemo tudi kot izraz skromnosti pisave, ki se v svojem slikovitem in mogočnem toku odvije pred nami. Pravzaprav ustreza arhetipu slepega pesnika, v čemer lahko razbiramo tudi značilnost pesništva, da vidi nevidno in da v svoji viziji presega vsakdanje dojemanje prostora in časa; logika avtentičnih pesmi je drugačna kot logika vsakdanjega, narativnega dojemanja resničnosti, in nam na drugačen način prikaže mesto človeka v svetu ter njegovo razmerje do njega. Matija je po svoje večji od vsega, čemur smo pričevali, in s tem upraviči literaturo, osmišljena pa je nežna toplina, s katero se roman dotika tudi najmračnejših delov zgodovine in najhujših človeških usod. S tem tudi preseže kulturni boj, o katerem se nam na redkih mestih zazdi, da bo štrbunknil iz literature v dnevnopolitično brozgo sedanjega trenutka.
Preprosto – Sto let slepote je lepo in plemenito delo, ki dokazuje, da je mogoče travmatično slovensko zgodbo povedati tudi na moder, dialektičen in človeško tolažilni način, ne da bi se zatekli v uveljavljen, a neučinkovit diskurz o spravi. To je moč literature. In zdi se, da Rozinova knjiga na dolgi rok lahko preživi tudi nekaj ostrih robov.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
