Muanis Sinanović – Richard Powers – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Razvejenje je dolg, epski roman nedavno v širši bralski javnosti zaslovelega ameriškega pisatelja Richarda Powersa, ki je za delo prejel Pulitzerjevo nagrado. Vendar to v mnogih pogledih ni klasičen epski roman nacije (v tem primeru torej ameriške), ki bi ga kot rdeča nit prežemala nasršena resnost, temveč je ves zatopljen v blago igrivost in dobrodušno ironijo. Številni so ga pozdravili kot svež veter v bogatem loku velikega ameriškega romanopisja.
Zlahka vidimo zakaj. V nekaterih pogledih je Razvejenje književnost, ki ponudi odgovor na današnjo dobo, predvsem pa odgovor, kaj naj bi danes roman bil. To stori predvsem na ravni vsebine in strukture pripovedi. Za roman kot moderno formo je značilna izrazita antropocentričnost, v okviru nje pa osredotočenost na življenje srednjih in višjih slojev. V drugem pogledu delo ne odstopa od uveljavljenega, vendar pa v igro na ključen način vpelje nečloveške organizme, natančneje, drevesa. Pri tem tudi presega novoveško metafiziko, značilno za moderni roman, s tem, da zabriše mejo med znanostjo in poezijo, statusom dreves kot objektov opazovanja in delujočih subjektov. Drevesa včasih s telepatsko komunikacijo – beremo jo vzporedno s teorijami gozdov kot medsebojno komunicirajočih – izhajajoč iz dejanskih novih znanstvenih teorij – predvsem pa s svojim pomenom in prisotnostjo v človeških življenjih posameznike povezujejo v vznemirljive usode.
Pripoved ima shemo drevesa, tako, da se pri koreninah srečamo z njihovimi družinskimi ozadji, potem se v deblu združijo in znova razvejijo, na koncu pa pridemo do nove osemenitve. Razvejenje ima gotovo vrhunsko fabulativno zasnovo in izpeljavo.
Pa je res tako revolucionarno delo, kot se zdi na prvi pogled? Zdi se, da še vedno ostaja vpeto v temeljno ameriško ideologijo ter v ideologijo trenutnega svetovnega reda, ki se kiti z zelenim predznakom. Prvič, lahko bi rekli, da je precej podrejeno entertanizaciji, ki je s prihodom novih medijev dokončno osvojila najprej ameriško mainstream kulturo, potem pa tudi ostale. Pisava se ves čas trudi biti fun in cute, s tema dvema pridevnikoma bi lahko označili pretežen del zapisanih povedi, ustrezno nekompliciranih, zato pa avtorsko neinovativnih (v sicer uspelem prevodu Andreja Skubica). V vsakdanjih življenjih in v javni komunikaciji, ki danes zajema skoraj celotno populacijo, svoja čustva neprestano zavijamo v ovoje prisrčnosti in zabavnosti, iz lastnega življenja delamo nekakšen sitcom spektakel, ki se mu ne ogne niti Powers pri sicer dokaj poglobljeni obravnavi ameriškega (post)postmodernega stanja.
Ta obravnava se sicer dogaja na biografski ravni, pri čemer se ne loteva olepševanj in ne ogiba neogibni tragiki, ne spušča pa se v njegove temelje. Kljub temu, da delo neposredno odstopa od antropocentričnosti, pa vztraja v okvirjih, ki so jo vzpostavila. Junaki so pogosto priseljenci, k čemur apelira na modno diversity, ustrezno temu pa nobeden med njimi ni tipičen priseljenec iz spodnjega sloja, temveč so vsi posebno nadarjeni uspešni predstavniki srednjega sloja. Knjiga apelira specifična na tako imenovano nevrodivergenčnost, saj opisuje življenja nekaterih duševno posebnejših likov, dotika se tudi telesne invalidnosti, kar je sicer izpeljano na dober način in brez umetnega nanašanja temačnih barv ali sentimenta, še vedno pa se lahko sprašujemo, kakšno bi bilo življenje teh likov, če bi se rodili v revnejši družini. Ameriška ideologija se zelo trudi opogumljati drugačnost, s čimer pa načrtno zakriva tisto temeljno drugačnost, ki jo vzpostavljajo ekonomske razlike. Tudi na ravni atomiziranih življenj ne preseže okvirjev vladajoče ideologije; posamezniki si ideje, nazore in duhovne usmeritve nezavezujoče izbirajo na simbolnih trgih, včasih si ustvarjajo skoraj newagevska vodila, ravno ta krhkost in fluidnost medsebojno izključujočih se idej v manku dejanskega duševnega in socialnega veziva pa vodi v osamljenost in krizne situacije. Roman to postmoderno stanje, kjer je mogoče verjeti vse, zato pa nič ni resnično, sprejme kot samoumevno, četudi ga skozi paleto likov občutljivo oriše. V tem pogledu mu manjka houellebecqovske ostrine, ki zmore prodreti skozenj, četudi se sam ničemur ne zaveže. Ne želimo torej reči, da je Powersov problem manko krovne ideologije, prej to, da mu za literarno učinkovitost zmanjka cinizma, pisava izpričuje polno zaupanje v aktualno stanje, zmožnost delovanja v zgodovini pa prestavi na nadzgodovinski subjekt dreves.
Ob vsem omenjenem lahko zaključimo, da Razvejenje ni prelomen roman, temveč je pravzaprav dokaj konformistično dopolnilo vladajoči ideologiji z zelenim premazom, pri čemer si sposoja ideje iz hipijskega gibanja in resničnih prelomnic v sodobni znanosti. Obliko romana trenutnim kulturnim obratom bolj prilagodi kot da bi jo kritiziral. Včasih se skozi like vendarle dotakne problema kapitalistične hiperprodukcije, vendar le v okvirih sekanja dreves; pri tem pa ne omeni svetovne soodvisnosti tega ekonomskega reda, ki na globalni ravni uvaja neenakosti. Tako je zahodni svet zaradi izvoza industrije lahko šel v proces ekologizacije svojega gospodarstva, vendar je problem le preložil na globalni jug, ki je še vedno odvisen od neomejenega črpanja naravnih virov, vse dokler nove tehnologije ne odkrijejo možnosti uporabe drugih. Medtem pa, kot vemo, živimo na istem planetu s skupnimi klimatskimi procesi. Kapitalizem namreč neogibno temelji na izčrpavanju, ki ga omogočajo tehnološke revolucije. Pri vsem tem se morda lahko cinično vprašamo o tem, koliko dreves je bilo treba posekati za natis več kot sedemsto strani dolgega romana, ki ponudi še eno verzijo istih sanj.
Če nas je roman sprva močno pritegnil in navdušil, je vnema skozi stotine strani pojenjala. Vendarle pa zaključek ponudi tudi alternativno interpretacijo; kljub tragičnim usodam ljudi, pa so drevesa za svoje cilje vendarle vzpostavila neke povezave, odvrgla nova semena, in zemlja bo prestala vse človeške neumnosti. V tem primeru bi knjigo lahko označili ne samo za neantropocentrično, temveč pravzaprav za antihumanistično. Razlog zakaj nas je sprva tako pritegnila, je v torej tem, da je Powers kljub navedeni kritiki dober pisatelj, ki dopušča odprta vrata in zna potegniti v zgodbo. S tem pa odpira tudi prostor različnim ocenam. Razvejenju priznavamo možnost vznemirljivega branja, priznavamo mu kvalitete, vendar mu odrekamo status mojstrovine in prelomnosti v svetu, kjer je prelomnost sama kot hype že povsem vpeta v produkcijo množične kulture.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.