Ob podelitvi Nobelove nagrade – Peter Handke – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Včasih mi je bilo mar, danes pa mi je dokaj vseeno, kdo prejme literarne nagrade. Najsi gre za Nobelovo ali Jenkovo ali kresnika. Opažam pa, da podeljevanje nagrad vsakič znova sproži bujne odzive in veliko samodejnih izbruhov jeze. Velikokrat pride do očitkov, da je z nagrado legitimirana ena poetika, druga pa spregledana ali potlačena. Da je spodbujen en svetovni nazor, drugi pa potlačen. In to je navadno verjetno res. Toda jeza, ki izhaja iz tega, je zgovorna za raven našega mišljenja. Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da zahtevamo pravičnost. Od insitucij pričakujemo, da bodo spodbujale pravičnost, da bodo kot modri starši skrbele za nas in med ljudi delile milost. Upiramo se avtoriteti, želimo si radikalne demokracije, navsezadnje pa vedno znova pridemo do tega, da se s svojimi zahtevami po pravičnosti podredimo ravno tem avtoritetam, ki jih zanikamo.
Na ravni zdravega razuma nam je jasno, da je ideja literarne nagrade v sebi protislovna. Vendar tega nismo ponotranjili. Nismo ponotranjili, da je literatura živa dejavnost, v katero se vpisujejo plemenite in nizkotne plati individualnih duševnosti in kolektivov. Da literaturo vedno beremo z določene perspektive, v določenem času, z določenimi pričakovanji. In da je pogosto preveč kompleksna, da bi lahko različne poetike dali na skupni imenovalec, jih pretehtali, izmerili, določili, kaj je prav in kaj narobe, saj na njeno nastajanje in branje vpliva preveč dejavnikov, ki jih s svojim omejenim dojemanjem nismo zmožni upoštevati. Če bi se tega res zavedali, ne bi čakali na dogodke kot so literarne nagrade, da enkrat na leto izrazimo svoje navdušenje ali nezadovoljstvo, da začnemo z bitko obtoževanj do dna. Slavimo pluralnost poetik, literaturo kot mesto dialoga, a vendarle nam kot glavno izhodišče za dialog služi skrajno poenostavljenje literature, ki ga izvedejo literarne nagrade. Podobno je v politiki in etiki; na ravni zdravega razuma se zavedamo, da sta politika in etika zadevi vsakdanjega življenja, osebnih bojev v družini, med prijatelji in skupnosti – a vendarle o njiju govorimo predvsem, kadar kakšen politik napravi politični ali etični zdrs. Prelagamo odgovornost. Živimo v samoslepilu. Smo proti elitizmu in evropocentrizmu, a zdi se nam vredno spustiti se na raven nizkih strasti zaradi najbolj elitistične in evropocentrične možne nagrade. Živimo v stockholmskem sindromu, ker živimo v svetu, ki nam odvzema osebno odgovornost in integriteto. Odvisni smo od gospodarjev, ki jih sovražimo, ker nismo zmožni doslednejšega sledenja lastni vesti.
Nisem bral Petra Handkeja. Gledal sem ljubi film, za katerega je napisal scenarij, Nebo nad Berlinom. Ljudje, ki jim zaupam, pravijo, da je dober pisec. Prebral sem kakšen intervju z njim. Vidim, da gre za kompleksnega človeka, ki je gojil ideal Jugoslavije nasproti gnilemu kapitalističnemu Zahodu; Jugoslaviji je pripisoval avtentičnost, Zahodu površinskost in zblojenost. Njegovi sentimenti in vrednote so morda plemenite, toda storil je preveliko napako. Kot vsa velika zločinska gibanja dvajsetega stoletja je želel verjeti v raj na zemlji. Zdi se, da je bila zanj ideja, da na svetu ni kraja, kamor se je mogoče zateči, ne da bi stopili v umazanijo, grozljiva. Življenje v takem svetu mu je neznosno. A pot v pekel je, kot veli spran izgovor, tlakovan z dobrimi nameni. Veren človek sem in verjamem, da raj na zemlji ni mogoč. Kdor si zanj prizadeva, bo kaznovan. Svet je umazan, ker je preizkušnja; če ne bi bil umazan, ne bi mogli biti etični. Vendar ni treba biti veren, da bi lahko svet videl v njegovih raznolikih pojavnostih. Mar sekularna, razsvetljenjska civilizacija ne stavi na neodvisno rabo uma? Zdi se mi, da njegova zapletenost in neobvladljivost uhaja tudi tistim, ki so ob podelitvi Nobelove nagrade Handkeju skočili v zrak z obtožbami.
Na eni strani imamo slavljenja velikega človeka, na drugi brezkompromisne očrnitve. Mar ne pričakujemo preveč od enega človeka in ene literarne nagrade? Mar ni problem neverjetne količine jeze, ki se pretaka v svetu v tem, da od sveta pričakujemo preveč? In to v delu sveta, kjer uživamo precedenčno obdobje miru, socialne varnosti, materialnega udobja, kar ob upravičenih obsodbah številnih krivic vedno znova ostaja neizrečeno? Radi bi, da bi bile stvari preproste; neofašisti bi radi videli, da ljudje, ki so drugačni od njih, niso ljudje. Drugi bi radi videli, da je nekaj inherentno napačnega v tem, da si beli moški, da imaš več denarja ali da si konservativec. Kaj naj si mislim sam, ki sem beli moški, deloma Evropejec, deloma pripadnik pozabljenega ljudstva, musliman, niti levičar niti konservativec?
Zdi se mi, da živimo v slepem pogonu, v odisvnosti, ki spominja na odvisnosti od iger na srečo, drog. Živimo v krizi smisla, znotraj katere se ne znamo utemeljiti kot ljudje. Od kot smo, kam gremo in kaj lahko pričakujemo. Živimo v kaosu pričakovanj in interpretacij glede lastne narave in poslanstva. Ta kaos je neznosen, v sebi ga ne moremo razrešiti, zato grabimo. Kot nekdo grabi za hrano, da bo zapolnil manko v njem, kot grabi za naslednjim ekstazijem, ki bo dosegel enako, tako grabimo za politično jezo. Z lahkoto smo triggered. Da bi naša iluzija dokončne zunanje rešitve obstala, potrebujemo enostavno podobo sovražnika. Radi bi verjeli, da je Handke čudovita, čista figura ali da je demon. Tega sicer ne verjamemo, a drug drugega prepričujemo, da verjamemo. In radi bi sodišče, Sodni dan na zemlji, ko bo razsojeno kdo ima prav. Komisija Nobelove nagrade je zbor, ki naj prinese mir na celi Zemlji. Smo prepričani, da so nacisti res verjeli, da so Judje demoni in da njihova dejanja niso bolj posledica nezmožnosti, da bi to verjeli? Da so četniki res verjeli stvari o Bošnjakih in Hrvatih?
Medtem pa Handkejeva literatura – ki je nisem bral – Handke kot človek v globini svojega bitja s svojo krivdo in plemenitostjo, mitomanijo in nežnostjo, ostajata nedotaknjena. Bodimo resni, izkažimo malo milosti v tem svetu. Zaupajmo v avntentičnost – a ne tako kot Handke v primeru Miloševića.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Ob podelitvi Nobelove nagrade – Peter Handke – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
