Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe, Hiša poezije, 2018
Najprej vidimo skladen, discipliniran verz, v njem zavijajo glasovi bitnikov: neposredne besede, ki jih ne prekinjajo ločila, lom skladnje, a tudi semantična čistina, podobna zaroseni jasi. Koželj je umetnik skladnosti in iskalec starodavne lepote, tradicije in sodobnosti, podobno kot bitniki. Skorajda v celotni knjigi ne bomo našli nobene štrline, nobenega hrupa, nobene sledi avantgard, zgolj harmonijo. Potem so tu raznorodni, nemara neobvladljivi vplivi miselnih, umetniških in duhovnih šol ter motivov, od hinduizma in krščanstva do filmskega kadriranja, od družinskega intimizma do erotike in ontologije.
Opazimo, da je erotika okusna, ves čas gibajoča se na žegčkljivem robu, obenem nazorna in nepornografska, s čimer Koželjeve pesmi prebijajo tisto seksualno negotovost, značilno za naše kraje, ki bodisi zapada v otroške skrivalnice in cenene namige, bodisi v nebrzdano pornografskost, ki navsezadnje težko vznemiri. Ženska je fascinacija, vendar uhaja enostavnim oznakam o objektivaciji; ona je objekt pesmi, življenje jim vdihuje pesniška beseda, vendar ni produkt, kliše, je nekakšen objektivirajoči dialog: ženska je model, ki vznikne iz drugosti, vendar takšen, da omogoča prisluškovanje, ne da bi to zapadlo v stalkanje.
Boemstvo, pijača, užitek, vsega tega je pri Koželju v obilju, vendar tudi duhovnosti, komaj opazne, a zato bolj prisotne, za tiste, ki jo znajo slišati pretanjena ušesa, včasih prežite s čutnim, brzčas postsekularne, takšne, ki uide disciplinarnosti moderne religije, a ne prekine s tradicijo, stava na transcedenco pa ni ošibljena.
Ontologija polno izbruhne v morda najboljši, scela zaokroženi pesmi lapis lacrimae, v kateri sledimo svetovnemu položaju kamna, tega ultimativnega predmeta v odnosu do ljudi in krajine; v njej kot da živi vse, kar je, vse, kar še lahko človek skozi pesnjenje še zazna in misli v jasnih, prelivajočih se podobah, kot bi gledali film, gibajoče se slike, vendar te tečejo gladkeje kot v filmu, pesniška beseda zaživi v takšnih dimenzijah, da v njej pred notranjim očesom zaživi nek zaokrožen literarni kozmos v močnem dialogu s kozmosom kot takim.
Morda Koželju za hipec zdrsne tam, kjer stvarna podoba prehiti pesniško, kjer se beseda podredi slikanju in snema filmske kadre, kjer se usedline tekoče resničnosti strdijo v kakšen obrazec; viski in kaplja, očitni kadri, ki se spustijo v mikrookolje in bi bržčas več pomena dobili na platnu. Ti trenutki nekoliko prebijajo zbirko in menim, da niso v skladu z njeno siceršnjo globino.
Kakorkoli, razmeroma – za slovensko poezijo – pozen prvenec, ki je nenavadno razvit, poln, ki v našo poezijo tiho, previdno, a zato nič manj samogotovo in oblikovano vnaša glas, ki na vse strani spaja in spretno tke preteklo, tako daljne, kot še tekoče, tako pesniško kot svetovnozgodovinsko kot sedanje, milenijsko, postsekularno in postmoderno, kakor to živi v 21. stoletju. Predvsem ga ne moremo povezati z nobeno šolo, niti s shizmo, ki smo jo na drugih mestih, denimo v kritiki prvenca Varje Balžalorsky Antić omenjali, shizmo na postneoavantgardno, jeziku posvečeno poezijo in na (po)zupanovski intimizem.
Glas, ki želi in zmore nagovarjati, ki, kot vsaka prava pesniška zbirka, znova relativizira poezijo v povezavi sebstva in zgodovine. Kje se zarisujejo potenciali za pričakovanja vredne nove pesniške knjige Kristiana Koželja: pesnik lahko gre dlje v ontologijo, v nagovor stvarnosti kot take in na tistih mestih, kjer intimni odnosi živijo v zasebni sferi, izbrska obče; zdaj imamo perspektivo predmeta, kamna, veličastno bi bilo, če bi v to isto perspektivo neposredno stopil še človek s svojimi emocijami in odnosi z drugimi ljudmi.
Koželjev glas je dovolj suveren, da to od njega smemo pričakovati. Je glas teologa z zbirko Bukowskega v rokah, ko z enim očesom opazuje program na kanalu HBO. Njegov minimalizem je osvežujoč, neprisiljen in utemeljen – ni misticističen, ne posega po realnosti, da bi ustvaril hipijsko pozo, temveč gre, kar je očitno, za poseben pesniški – in tudi siceršnji, če se navežem na ustaljeni pomen besede – credo.