Muanis Sinanović – Mojca Kumerdej – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Zbirka zgodb Mojce Kumerdej ima, kljub raznorodnim temam, neko rdečo nit. Vse pripovedujejo o odtujenih likih, o ljudeh, izvzetih iz človeškega sveta, ki jih tu in tam nagovarjata predmetni in rastlinski svet. Vendar pa jih ločijo velike razlike v kakovosti: veščine in psihološka pronicljivost, ki zasijejo v nekaterih, v drugih zgodbah poniknejo.
Zbirko odpreta bržčas najbolj uspeli. V zgodbi Mexico … Oooooo, Mexico … je pripovedovalec bankovec, ki kroži med ljudmi v Mehiki. Srečamo se skoraj z marxovsko dispozicijo o magičnih kvalitetah denarja, tega abstraktnega in istočasno konkretnega predmeta, v katerega se vpisujejo človekova čustva, verovanja, upi in strahovi. Pripoved nas popelje v svet, kakršnega poznamo iz književnosti in popularne kulture, latino okolje, v katerem se mešajo podzemlje in mainstream, kriminal in državne institucije, katolištvo in smrtni grehi. Vendar se avtorica kljub znanim tropom z izvirno idejo in hitrim menjanjem perspektiv uspešno izogne stereotipizaciji in romantizaciji ter nam uspe umazani bankovec, ki je počival tudi v nosovih uživalcev kokaina, približati, in ga odtujiti, tako, da ta predmet izstopi iz samoumevnosti in se zares pokaže kot čuden objekt, ki ga lahko vedno znova motrimo.
Zaradi neke moje poteze je zgodba o ženski, ki jo ugrabi serijski morilec in policistki, ki jo je rešila. Pred nami se odvrti kot dober ameriški triler. Psihologija žrtve, ki krivdo nehote vleče nase, narcisističnega morilca, ki se zanaša na spektakel in pravno državo, se pred nami razgrinja v bolečih rezih.
Naslednja pripoved, Oreh, pa je dokaj ponesrečena. Zareže se v zatohlost domačijskega kulturnega boja in zariše stereotipni podobi tako podeželskega patriarhata kot geja. Gospodar domačije slepo sledi preteklosti, povsem dosledno je okruten, njegov sin pa je nežen, sočuten, v okolju se od nekdaj ne znajde. Vmes je mati, ki skuša sina obvarovati, obenem pa trdno stoji za moževim gospostvom. Zgodba je zelo predvidljiva, v naprej ugotovimo, da bo odraščajoči sin imel istosopolna razmerja in na kako bo končal. Dialogi so mestoma izumetničeni, nekoliko patetični, tudi med ljubimcema. Ko dobimo stereotipno podobo kmečkega očaka, je seveda neizogibno, da bomo dobili tudi stereotipno podobo homoseksualca. V tendenčnem zastopanju manjšine pride do esencializacije gejev kot od rojstva dobrih, nežnih ljudi, domala veganov, kar so vse stereotipne lastnosti, to pa vrhunec doseže s tem, da lik umre. Kot to že leta opažamo pri levoliberalnih elitah, morajo manjšine kot subjekti biti žrtvovane za podobo čistosti, ki jo je mogoče braniti v medijskem spektaklu in dobivati politične točke. Ko pa se pojavi še domneva, da so bili družinski predniki kolaboranti, nimamo več razloga, da bi ta tekst upravičili.
Podobno je s šesto zgodbo Obramba hiperboreje, ki deluje, kot bi jo pisala Justin Trudeau in nekdanji Twitterjevi cenzorji. Prikaže karikirano, dvodimenzionalno podobo nekega privrženca teorij zarot, s celo plejado klišejev, od reptilov, antivakserstva, spletnih kultov. Pri tem je seveda jasno, da so institucije vredne zaupanja, dobrotljive, na nasprotni strani pa jim sedijo nebogljeni moški lunatiki. Lik nima nobenega ozadja in vmes ni nobene nianse. Nobene teorije ideologije, nobenih psiholoških in socioloških uvidov, zgolj izpeto norčevanje. Besedilo sodi v red tistih kritik antiintelektualizma, ki brez konceptualnih ozadij in zgolj z moralisitčno sodbo, pravzaprav posmehom, sam zapade v antiintelektualizem.
Ti dve pripovedi lahko pravzaprav povežemo z intelektualno-kulturniškim miljejem tako imenovane generacije X, ki je svoj razcvet doživela v tranzicijskih časih. Takrat se je, podobno kot danes v baltskih državah, zarisovala jasna ločica med naprednim, v katerega stopamo, in zaostalim, ki ga zapuščamo, med liberalno intelektualno tradicijo ter totalitarnimi idejami dvajsetega stoletja, med samoumevnostjo Evrope in parlamentarne demokracije in despotstvi na oni strani meje. Pri tem pa so bili pozabljeni dekonstrukcija, zgodovinski relativizem, razmerje med vednostjo in oblastjo; literatura je do neke mere privzela doxo, teorija pa se je, tudi v zavestni ločitvi od teorije, odločila za nadaljnj o historično obravnavo ideologije (pri čemer pa je seveda tudi sama kdaj podlegla vladajoči). Dvajset in več let pozneje mlajše generacije tovrstne pristope označujejo za “boomerske” in nekdanji napredek se zdaj kaže kot svoje nasprotje (pri čemer je seveda smiselno prevprašati samo idejo napredka).
Med boljše zgodbe lahko uvrstimo še Uroboros, ki govori o ločeni ženski srednjih let, ki se preseli v svoje študentsko stanovanje in skuša obračunati s svojimi demoni; s starši, temeljno samoto, preteklostjo. Menjava notranjih stanj, silnic, ki so vplivale na lik, in iztek zgodbe so pronicljivo izpisani, dasiravno ostanemo v okvirih prežvečenega ojdipskega trikotnika in hermetičnosti srednjerazrednega udobja, ki je kot samoumevno, brez sledu ironije. Ta bi morda bila dobrodošla, saj tovrstno udobje v novih razmerah pospešeno izginja s spiska samoumevnosti tudi za potomce tranzicijskih uspešnežev.
Pri ostalih zgodbah se srečamo z znanstvenofantastičnimi prijemi, kozmologijo, alternativnimi dojemanji stvarnosti. Napisane so z določeno obrtniško veščino, mestoma pomenljivo poantirane. Včasih se spomnimo na serijo Black Mirror, ki v distopičnih razmerah odpira ključna etična vprašanja, pri čemer prestopimo mejo didaktičnosti.
Gluha soba je torej zbirka, ki izkaže vse prednosti in slabosti neke pisave na duhovnozgodovinskem razpotju.