Covid in razpad modernosti

Dvoletna pandemija ni sprožila družbenih premikov, odvijajoče se spremembe je zgolj razkrila in jih pospešila. Zdi se, da prihaja do zaključka modernosti, ki jo zaznamujejo znanost kot vodilni svetovni nazor, zamišljene skupnosti, kot so nacije, ter javnost kot prostor, v katerem se udejanjajo. Benedict Anderson je v svoji sloviti teoriji nastanka nacij ugotavljal, da je ta pojav omogočil izum tiskarskega stroja. Potem, ko je tiskarski kapitalizem znotraj trga latinsko bročih dosegel zasičenje, se je lotil ustvarjanja novih, utemeljenih na posameznih jezikih, ki so kasneje postali nacionalni. Nadetnična skupnost, utemeljena na sakarlnem jeziku, je začela pokati. Znotraj novih jezikovnih trgov pa se je skupaj z romani pojavil tisk. Časopisi so vsak dan prinašali novice z različnih koncev dežel in s tem omogočili, da so se ljudje, ki se sicer nikoli ne srečajo, začnejo prepoznavati kot pripadniki iste skupnosti. Časopisi so bili kot nekakšni romani, ki so bili zanimivi le dan. Zamišljanje nacije v širšem obsegu je potekalo znotraj dejanskih romanov: prvič se je v književnosti pojavil enoten, prazen prostor-čas, nad katerim je pisatelj imel pregled, tako, da so ga naseljevali ljudje, ki se znotraj dela niso nujno poznali, a so bili združeni preko umeščenosti vanj. Na ta način so nastajale nacionalne pripovedi. Znanost, ki je kapitalizmu pomagala osvojiti svet, ga organizirati po enotnih kriterijih, je tako zavzela vlogo, ki jo je kot družbeno vezivo dotlej imela zgolj religija. Večerne novice ali novičarski portali, ki jih beremo zjutraj, nam še vedno pomagajo zamišljati si lastno nacionalno skupnost, a vedno bolj tudi nadnacionalno, celo občečloveško. Modernost je z omenjenimi orodji sčasoma ustvarila svetovni trg ter svetovni imaginarij, ki je v prvi vrsti služil upravičevanju ali prikrivanju izkoriščanja globalnega juga: prikrivanju kapitalističnih razmerij med narodi ter vzpostavljanju stereotipnih podob Drugega, zaradi katerih se je Zahod lahko počutil civilizacijsko superioren in upravičen do nadvlade. Istočasno so nacionalni in civilizacijski miti pomagali miriti notranje razredne napetosti v posameznih nacijah.

Z internetom kot tehnološko inovacijo, ki je omogočila naslednji korak v globalizaciji, hitrosti izmenjave informacij in komunikaciji, pa tudi financializaciji, je modernost dosegla svoj vrh, istočasno pa vzpostavila pogoje za lastno izničenje. Internet kot naslednja stopnja v razvoju medijev, je spodkopal osnovna predpostavke časopisov, radijskih in televizijskih postaj, saj je preselil iz obredne sfere, ki jo je zaznamovalo časovno poenotenje konzumentov. Celotne nacije so, denimo, sinhronizirano, ob zajtrku, brale časopis, tako kot so zvečer ob isti uril gledale novice. Z razbitjem časovno-prostorskega koordinatnega režima izginejo tudi nacionalno zamišljanje skupnosti. Nastajati začnejo tako imenovani mehurčki, ki jih krepi atomiziranost neoliberalne družbe ob zatonu buržoaznega kapitalizma, ki je omogočal razredne in nadrazredne identitete. Vsepirostne kamere, dostop do kulturnih produktov oddaljenih dežel in njihove intelektualne dediščine razbijajo iluzijo o superiornosti, kar pospešuje postkolonialni aktivizem, ta pa ponekod povzroča šoke, denimo z rušenjem spomenikov imperialnim voditeljem, ki so, tako kot tisti nacistični moški, živeli dvojno življenje dobrih očetov doma in okrutnih zatiralcev v tujini.

Kapitalizem, ki je ustvaril mrežasto prepleten svetovni sistem, doseže, da se upravljalci pandemije zapletejo v to isto mrežo. Prostor je enostavno prevelik, da bi ga bilo mogoče sinhrono upravljati, zato se ukrepi večkrat zdijo arbitrarni. Različni tempi poteka epidemije na različnih delih sveta povzročajo zmedo v mejnih režimih, onemogočajo nadzor nad nastajanjem variacij virusa in nas potiskajo v različne časovnice. Zahod si prisvoji ogromne zaloge cepiva, medtem, ko revne države ostanejo s skromnimi zalogami, kar vzpostavi produkcijo novih in novih mutacij, ki jih želimo rešiti z magično palico cepljenja, ne da bi nagovorili strukturne probleme globalne neenakosti. Nepredvidljivost poteka detronizira znanost, ki podaja spreminjave in prav tako neusklajene ocene stanja ter v spregi s politiko in paničnim spontanizmom, ki daje slabe rezultate, poskrbi za splošni kaos.

Mainstream mediji se na lastno krizo odzivajo z zaostrovanjem. Namesto prilagoditve razmeram se še intenzivneje podajajo v zarisovanje binarnih opozicij, značilnih za porazsvetljensko dojemanje sveta. Odličen primer predstavlja Kyle Rittenhouse, ki je na protestih, povezanih z gibanjem Black Lives Matter, v ameriški Kenoshi ustrelil tri moške, od katerih sta dva umrla. Mediji so ga skušali prikazati kot belskega supremacista. Vendar je uveljavljeni medijski pogled spodkopavala množica posnetkov, nekatere med njimi so ustvarili ljudje s svojimi telefoni. Razvidno je bilo, da ni ustrelil nobenega temnopoltega, temveč same belce, in to v samoobrambi. Kasneje se je izkazalo, da imata dva od njih hudo kriminalno preteklost, eden je pretepal ženo in spolno nadlegoval mladoletno osebo. Mainstream mediji so z oznakami nadaljevali, izrekel jih je celo predsednik Biden, ki ima vsled svoje mlačnosti, zmedenosti in očitnega služenja korporativnim interesom pod krinko kulturnega boja najnižjo podporo v zgodovini. Tožilstvo je bodisi bilo tako samozavestno, da se ni pripravilo ali tako obupano zaradi pomanjkanja evidence, da se je osmešilo. Sedemnajstletni mladenič je bil oproščen vseh obtožb in izpuščen. Kasneje je za Fox TV izjavil, da je podpornik gibanja BLM.

Razlika med medijsko posredovanimi zamišljanji skupnosti je morda najbolj opazna pri medgeneracijskih odnosih. Med milenijsko in zoomersko generacijo, ljudmi, ki jih loči deset let, v marsičem že vlada težko prestopljiv prepad v razumevanju sveta. Milenijci so pač zadnji, ki so še imeli izkušnje življenja v dobi brez interneta in pametnih naprav. Razlika med zoomerji in generacijo X, rojeno v sedemdesetih, pa je enaka kot med slednjo in predvojno generacijo, ki je nastop rock’n’rolla in hipijevstva dojela z neverjetnim šokom. Ko mlajši spremljajo razprave liberalno usmerjenih ljudi na Facebooku – omrežju, ki ga imajo za skrajno zastarelega – se jim te zdijo bizarne, puritanske in omejene.

Centralni mediji so vedno performirali realnost. Znotraj avtoritarnih režimov z direktno propagando, znotraj liberalnih demokracij pa s subtilnejšim uokvirjanjem informacij, postopnim ustvarjanjem zaželene podobe preko ponavljajočih se pripovedi. Visoki novinarski standardi so v etične vrednote zapakirane smernice za zaželeno uokvirjanje informacij. Ko nekaj okličemo za etično, ima vsaka razprava o tem že slabšalni prizvok. Pri tem pozabljamo, da je etika filozofska disciplina, utemeljena na možnosti raznolikih interpretacij najrazličnejših položajev. Seveda to ne pomeni, da so bili mediji zmeraj in izključno neetični, tako kot ne pomeni, da je agenda elit vedno in izključno neetična. Vendar je utemeljena na kupih trupel in uničenih življenj. Kakorkoli, performiranje realnosti se nadaljuje, vendar z nepredvidljivimi rezultati. Mediji v ZDA razredni konflikt preusmerjajo v kulturnega. V imenu najaktualnejše woke agende se zbere nekaj dobromislečih ljudi in nekaj takšnih, ki jo izkoristijo kot živi zid za plenjenje, šrijenje lažne propagande, agresivnost, maščevalnost in pospeševanje razpada trenutno zamišljene družbe. To se dogaja pri vseh woke agendah in neopuritanskih izbruhih moralnega ogorčenja. Vendar na ulici pride do situacije, ki je preveč zapletena, da bi jo obstoječe binarne opozicije lahko razložile, kot se je to zgodilo v pr      meru Kyla Rittenhouseja.

Podobno je pri vprašanju cepljenja. Pisano množico upornikov, ki postavljajo zapletena pravna, statistična, etična in politična vprašanja želijo mediji odpraviti z enostavnimi elitističnimi oznakami. Sam sem cepljen in ob prebolelosti se kljub intenzivnemu socialnemu življenju očitno še nisem okužil. Statistika nedvoumno potrjuje, da cepiva na utilitarni ravni delujejo. Toda utilitarni način razmišljanja je v nasprotju z vladajočo ideologijo individualnega uresničenja. Virus je dejstvo. Relevantna debata ne poteka med (dejanskimi) antivaxxerji in cepilskimi fanatiki, temveč med zagovorniki zaprtja družbe in zagovorniki pogoja PCT. Slednji so v času zaprtja ukrepe razglašali za fašistoidne, nenavadno pa je, da se jim ukrep obveznega cepljenja ne zdi takšen. Lahko bi utemeljevali, da je lockdown bolj demokratična možnost. Je enakopraven do vseh in ne ustvarja apartheida. Je najbolj učinkovit prijem za preprečevanja širjenja virusa. Razlog, zakaj so se goreči antifašisti oprijeli idej o obveznem cepljenju in nujnosti ustvarjanja apartheida, je po mojem opažanju ta, da ne morejo biti sami. Vsesplošni nihilizem in osamljenost zatona je skozi prizmo povprečnega izobraženega, povprečno ali nadpovprečno situiranega prebivalca mogoče blažiti le s stalnimi dozami hedonizma. Glavni problem lockdowna je, da ovira nevrotični hedonizem in nas sooča z globoko praznino življenja v tem zgodovinskem trenutku, ki se na temeljni ravni zdi neodpravljiva.

Želja verjeti v obstoječi red ravno pri populaciji, ki se razglaša za najbolj racionalno in nedogmatično, a pravzaprav religiozno zaupa v Razum, je tako močna, da se je pripravljena odpovedati vsakemu razumu. Kadar, recimo, omeniš, da poznaš dve osebi, mlajši od sebe, naravno dobro zaščiteni pred hujšim potekom virusa, z velikimi in potrjenimi težavami po cepljenju, ki ovirajo njuno življenje v najbolj vitalni dobi, ti, denimo, odgovorijo, da ne gre za klinično študijo, temveč za anekdotično evidenco. Kaj takšen ciničen odgovor implicira? Da ljudje, ki bi jim sicer zaupali, iz nekega razloga bodisi lažejo, bodisi jim je zanje vseeno. Pri tem se lahko spomnimo, da je bil tudi Auschwitz na začetku zgolj anekdotična evidenca (in je za nekatere še zmeraj), da so pričevanja posiljenih ujgurskih žensk za znaten del levice zgolj anekdotična evidenca in da so tudi za Chomskega koncentracijska taborišča v Bosni bila anekdotična evidenca. Upravičeno seveda lahko pomislite, da so primerjave s koncentracijskimi taborišči absurdne in deloma vam lahko pritrdim. Absurdne so v kvantitativnem, ne pa tudi v kvalitativnem smislu. Modernost namreč zaznamuje znanstveno organizirano upravljanje z življenjem in smrtjo, podeljevanje pravice do življenja ali jemanja le-tega za birokratsko opredeljene populacije. To pač v isti lok poveže tako koncentracijska taborišča kot trenutno epidemijo. Pomoč pri nemišljenu je zagotovljena s široko razpredenim propagandnim aparatom, ki iz ljudi dela karikature antivakserjev, podobne nacističnim karikaturam drugih, domnevno nižjih ras. Razmišljujočim in pronicljivim ljudem se odrekajo osnovne človeške lastnosti kot sta razum in zmožnost samoodločanja. Ena od dveh umrlih žensk je bila v cepljenje praktično potisnjena. Slišati je za primere ljudi, ki jim cepljenje celo odsvetuje zdravnik, a jih vrstniki v to zbullyjajo.

Samo na prvi pogled je nenavadno, da ljudje s humanističnimi diplomami ne ločujejo med znanostjo ter bipolitiko ter med znanostjo kot metodo in znanostjo kot bogom. Samo na prvi pogled je nenavadno, da ne sprevidijo, da so marsikdaj ravno skeptiki radikalno na strani razsvetljenskega projekta, medtem, ko sami zaupajo dogmi, podani s strani centralne avtoritete (pri čemer biopolitično avtoriteto zamenjujejo za znanstveno). Temu je tako, ker mišljenje ni stvar niti inteligentnosti niti izobrazbe, temveč eksistencialne zavezanosti in nuje. Ljudje, ki, denimo, na fakulteti predavajo filozofske vede, le-teh seveda nikakor niso nujno zmožni aplicirati na trenutno situacijo. V takih primerih jih poganja intelektualni fetiš, ne pa avtentično mišljenje. Fašist pa ne postaneš zato, ker bi bil inherentno zloben, niti ne gre nujno za desno ali levo – gre za pomanjkanje mišljenja. Samoumevno privzetje utilitaristične logike štetja trupel na eni in drugi strani je samo še en sramotni kolaps civilizacije v zgodovini modernosti. To, da sta zaradi cepiva v Sloveniji umrli dve ženski zaradi necepljenosti pa morda več kot tisoč oseb, ni dober argument za obvezno cepljenje. To je utilitaristični argument, ki ga navadno uporabljajo v vojni situaciji ali pa pri vodenju izrazito avtokratskih režimov. Je ta položaj resnično primerljiv z vojnim? Ali je cepljenje vseh resnično nedvoumno edina pot za ustavitev pandemije in preprečitev umiranja ali so na vidiku tudi druga, etično manj sporna sredstva? O tem je mogoče vsaj debatirati. Da se ta argument uporablja trenutno, je samo razkritje hipokrizije tistih, ki sicer zagovarjajo celovito, tudi telesno avtonomijo posameznika, postavljenega v središče družbe.

Enaka podoba se razkriva ob situaciji, v kateri se je pri vstopu v Avstralijo znašel tenisač Novak Đoković. Lahko se mu je posmehovati kot nasprotniku cepljenja in zagovorniku alternativnih metod zdravljenja, kot tipičnemu tradicionalisitčnemu Balkanoidu, če le ne bi bilo tako očitno, da ta športnik, sicer obkrožen s ceneno avro odrešenika in cepljen s PR mašinerijo svoje družine, izpostavlja mehanizme Avstralije, ki so na delu tudi pri zapiranju migrantov v taborišča na polinezijskih otokih in rasizaciji Aboriginov – teh celo tamkajšnja (dejanska) levica pred nekaj kratkimi desetletji ni imela za ljudi. Ups. Opazujemo tipični proces fašizacije, ki se je v zgodovini dvajsetega stoletja že nekajkrat odvil. Podporniki migracij nekako ne želijo uvideti, da tudi v tem primeru velja, da se tehnike, ki jih razvijemo za izključevanje in trpinčenja Tujca, nazadnje izkažejo za vsesplošno uporabne tudi pri zatiranju doslej neoporečnih državljanov. Kaj pa to, da okužene v Avstraliji vodijo v “karantenske kampe”? Da se prebivalci nekaterih predelov ob minimalnem številu okužb večkrat čez noč znajdejo v mestih, ki se čez noč spremenijo v zapor? Ah, saj gre samo za beli delavski razred, ki se bori za osnovne pravice, za te preklemanske covid idiote …

Opažamo, da tudi tukaj, kot v primeri Kyla Rittenhousa, prihaja do popolnega ignoriranja pravnih dejstev. Oba je sodnik namreč oprostil, toda to se očitno ne zdi pomembno. To je dober znak za nezaupanje, saj izraža obliko fanatizma, ki je pri kriminalizaciji razmišljujočih pripravljena stopiti onkraj obstoječega prava: prav to je teoretsko gledano odločilni korak pri implementaciji fašističnega režima, katerega odličen primer predstavlja prav ukinitev obstoječega pravnega reda in vpeljava novega v času reicha. Ob takih potezah je vsako ponavljanje slabih argumentov v obliki krilatic, ki ga izvajajo tudi profesorji filozofije, lahko zgolj strel v prazno, saj je instinkt po temeljni svobodi sproti omajan s večkratno večjo silo. Nikjer drugje kot v umetniških krogih sem slišal izjavo, da bi bilo treba necepljene opremiti z rumenimi trakovi.

Skratka, v tej pandemiji je prišlo do skrajne zaostritve med predstavniki poznorazsvetljenskega režima, ki ga počasi že lahko imamo za ancien ter predstavniki novega, ki nastopa po modernosti: na prvi strani so centralni mediji, etablirani intelektualci, univerze, na drugi pa raznolika internetno bolj ali manj pismena množica, ki je odrinjena na vedno glasnejšo in širšo margino javnega prostora ali pa onkraj njega, od koder vstopa v središče. Prvi se krčevito oklepajo svojega statusa, drugi ga ogrožajo. Kdo ima prav, bosta v enaki meri odločila pogled etike z distance kot razmerja moči, ki se trenutno obračajo. Zato čistega računa ne bomo imeli nikoli. A jasno je, da z arogantnostjo, zaslepljenim poniževanjem množic in oklepanjem položaja čiste avtoritete v tem trenutku ne moremo priti daleč.