Muanis Sinanović – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Muanis Sinanović o zbirki Krhke karavane, ki je letos prejela nagrado kritiško sito in bila nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado.
Z njim se je pogovarjal Igor Divjak.
Intervju je izšel tudi v oktobrski številki Kraljev ulice.
Zbirka Krhke karavane je zasnovana kot potovanje. Navezujem se na citat Rumija, perzijskega pesnika iz 13. stoletja »Naša karavana ni karavana obupa.«. Potovanje po tvoji zbirki je torej optimistično kljub času, ki ni preveč optimističen.
Zagotovo je v zbirki prisoten vitalizem, ki je tudi utemeljen na neki realni, življenjski podlagi, istočasno pa gre tudi za vitalizem v političnem smislu. Ne v eksplicitno dnevno-političnem smislu, ampak kot drža, ki je mogoča v nekih emancipatornih gibanjih, znotraj emancipatornih idej. Zdi se mi, da danes pogon, volja in notranja moč pogosto umanjkajo, ne zgolj zaradi zunanjih dejavnikov, ampak zaradi samonanašalne depresije, obupavanja, ki je utemeljeno tudi na tem, da pravzaprav ni idej, na katere bi se oprli pri vzpostavljanju pogojev življenja, ki bi bili zadovoljivi za čim več ljudi. Tu gre tudi za duhovno držo, za duhovni odpor, ki bazira na sufijskih idejah in praksah. Eden izmed njihovih največjih nosilcev pa je bil Rumi. Seveda ta vitalizem ni eskapističen, ne želi se izogibati obstoječim problemom in grožnjam. Na to nakazuje tudi drug citat skupine Avtomobili, ki govori o razočaranju nad lastnim bivanjskim okoljem, minevanjem in življenjem, ki teče v prazno.
Zanimivo, da si citiral slovensko skupino Avtomobili iz 80. let, njihovo lepo pesem Skozi leta.
Pesem je lepa, je pa tudi izbrana zato, ker izhaja iz obdobja osamosvajanja in obljube novega začetka, ki pa se ni realiziral. Zdi se mi, da je ta pesem v nekem smislu vizionarska, saj izraža občutje dela generacije tistega časa, ki pa je po svoje enako občutju dela moje generacije.
Eden izmed ključnih elementov te zbirke je telo, ki pa ga ti ne razumeš zgolj kot materialno telo, če prav razumem.
Seveda je tudi materialno telo, ne gre za neko angelsko ali zgolj metafizično telo, ampak v samem tem materialnem je že nekaj metafizičnega. To telo je ves čas v stiku z zunanjo materijo skozi čute. Stvari nas neprestano nagovarjajo skozi čute. Ne gre za gole reakcije na ravni kemijskih ali živčnih odzivov. V vsakem živčnem odzivu je prisoten pomen. V vsem, kar zaznaš kot slišano, je nek pomen, ki je prijeten ali neprijeten. V svetlobi, stvareh, ki jih vidiš, drevesu, mestni krajini. Vse te stvari so zate, ti nekaj pomenijo, ne morejo ti pomeniti ničesar. Gre za neko mistiko same materije. Mistika je v samih stvareh in objektih, s katerimi se ves čas srečujemo.
Ta zbirka je precej čutna. Pomen se razodeva tudi v na videz banalnih zadevah, kot je hrana. A ta pomen ni enoznačen.
Ni enoznačen, je pa pomen, ki ga pogosto spregledamo v vsakdanjem življenju.
Slovenska pesniška tradicija je po eni strani precej čutno zadržana, ko preide v čutnost pa postane ekspresionistična. V tvoji zbirki pa zaznavam blago čutnost, ki je nekaj novega.
Mogoče, a se nisem izogibal vplivom sodobne slovenske poezije, predvsem zdajšnje srednje generacije, čeprav sem včasih z njo tudi polemiziral. V številnih pogledih čutim sorodnost s poetiko Primoža Čučnika, ki skozi igrivost odkriva mrtve kote sveta, detajle, reže, ki jih navadno ne vidimo in skozi katere pronica svetloba. Čučniku verjetno nista tuja, če dam njega kot primer, improvizirana glasba in jazz, to dvoje in skupnosti, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, so imele vpliv na oblikovanje zbirke. Verjetno bi lahko omenil tudi vpliv poezije Miklavža Komelja in tega, kako on zgoščeno razpira določena brezna ali pa tudi izvore svetlobe v svetu, paradokse, ki so nabiti s pomenom in barvami.
V knjigi si nekaj pesmi posvetil Sarajevu. Opisuješ ga kot mesto, ki ti je blizu, obenem pa tam nisi čisto doma, pesniški glas govori o njem kot tujec.
Vprašanje je, kdo je sploh doma v Sarajevu, ali Sarajevo lahko komu sploh zares ponudi občutek domačnosti. Skozi stoletja je bilo kotel, v katerem so poskusile sobivati različne skupnosti, od razrednih do versko-etničnih. Sarajevo je kraj, ki se vedno znova sestavlja in mogoče je zato tudi lahka tarča. Skrit je v kotlini, a ravno zato je tudi izpostavljen sredi hribov, ki ga obdajajo. Bošnjaki iz Sandžaka, od koder sta moja starša, imajo nek prekaren odnos s Sarajevom. Po eni strani gre za matico, a tam vlada elitizem, ki izključuje ljudi, recimo Bošnjake, iz drugih delov nekdanjega skupnega prostora, še posebej pa iz Sandžaka. Istočasno pa je to mitski kraj, ki je po svoje zgled iskanja sobivanja pogledov in skupnosti, ki se na prvi pogled izključujejo. Ne smemo pozabiti, da so Judje, ki so bežali iz Španije, našli svoj dom v Sarajevu in tam bivali več stoletij do 2. svetovne vojne. Čeprav sobivanje ni vedno uspešno, mu to stalno iskanje, razpadanje in povezovanje daje nek čar.
Karavane v naslovu zbirke nakazujejo na skupnost, množino, in tudi v pesmih pogosto uporabljaš subjekt v prvi osebi množine. Kot da bi hotel sporočiti, da danes nihče ni več izključen iz krhkosti in nestabilnosti.
Tako, ja. Ne gre za množinski subjekt neke gotove skupnosti ali za poceni iskanje identitete, ampak za »ghost« skupnost, za nevidno vez med ljudmi, nekaj, kar ljudi povezuje, razdvaja in spet znova povezuje. Tu je impliciran generacijski glas, pa ne z vidika očitne pripadnosti generaciji ali navdušenja nad lastno generacijo, ampak na podlagi določenega občutenja sveta in nezmožnosti, da bi se to občutenje artikuliralo. Pogosto ta prva oseba množine izraža nezmožnost, da bi se množina zares uveljavila, zato vsebuje tudi ironičen podton, ki so ga ljudje mogoče večkrat spregledali.
Tomaž Šalamun pa je v naši poeziji z verzom »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil« močno izpostavil potrebo po individuumu, ki se loči od skupnosti. Ob tvoji pesmi z naslovom Drugo pleme sem pomislil nanj. Se ti morda zdi, da smo se v svojih plemenskih konvencijah spet preveč udomačili in da bi bil znova potreben kak podoben radikalen prelom, kot ga je naredil Šalamun? Morda zato, ker se ne znamo več dovolj razpirati čutnosti, duhovnosti, drugim ljudem?
Težko komentiram to okolje, ki se mi zdi istočasno zelo heterogeno, pojavlja se veliko novih idej in tokov, po drugi strani pa je ekstremno polarizirano in izključujoče. Jaz niti ne čutim potrebe, da bi se opredeljeval znotraj te zelo polarizirane in predvsem zbanalizirane situacije. Ves čas pa v Ljubljani in drugih krajih obstajajo podtalni tokovi kreativnosti, izvirne ideje, prebliski, ki vsebujejo potencial, da bi se življenje revitaliziralo. Morda je res v tej pesmi, pa tudi sicer v moji poetiki na ravni sloga dosti sorodnosti s Tomažem Šalamunom. Imel je izjemen vpliv na mnoge pripadnike moje generacije. Tu gre tudi za skupno občutenje. V tej pesmi je prisoten balkansko-orientalski podton, ki pa je istočasno soroden podtonu nekaterih Šalamunovih pesmi. Kolikor gre za drugo pleme, gre za neko pleme, ki se umakne v gore in poskuša tam nekaj vzpostaviti. Mogoče je v zadnji faz edina sprejemljiva možnost, da se ljudje umaknejo v gore, gojijo ovce in tam poskusijo načrtovati nove reči in se v primernem trenutku spustiti nazaj.
Zbirko pa preveva predapokaliptično vzdušje. To pleme odide pred napovedjo konca sveta.
Definitivno. In tu je morda spet vez s Šalamunom, ker gre za univerzalno vizijo konca. Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore. Od ključnih podnebnih sprememb, do neverjetnih geopolitičnih in notranjepolitičnih premikov, tudi znotraj Evropske unije in Slovenije.
Na zunanjepolitičnem področju, ki pa je tesno povezano z notranjo politiko, je v tem trenutku najbolj odmeven umik ZDA iz Afganistana. Prihaja nova krhka karavana ljudi in išče zatočišče v svetu. Sam si v neki kolumni izpostavil, da ne znamo pravilno in dovolj spoštljivo razumeti tega položaja in nanj gledamo skozi ozke evropske oči. Spet smo zatajili.
Mislim, da imam določeno težavo z, recimo temu, liberalno generacijo, ki se je formirala v 90. letih in še vedno živi v narcisizmu avantgarde svetovnega kapitalizma. Slovenija se je osamosvojila in izstopila iz balkanske plemenskosti, kot so to razumeli na Zahodu. Francoski predsednik Mitterrand je rekel, da gre zgolj za spopad balkanskih religioznih plemen. Slovenija je vstopila v nekaj, kar so oni dojemali kot prihodnost parlamentarne demokracije in svetovnega trga. V tem smislu so morda sami sebe razumeli kot nosilce civilizacije med balkanska plemena. Občutenje tistega časa se še vedno pozna. Še vedno tudi v liberalnem akademskem diskurzu opazimo močne sledi orientalizma in evrocentričnosti. Neverjetno je, kako zelo močno je to utrjeno, kako gremo težko čez rigidne nezavedne koncepcije sveta, sploh v času, ko se geopolitična in ekonomska podoba spreminjata.
Leta 2021 se zdi, da je evrocentričnost passé, česar se tudi na Zahodu vedno bolj zavedajo. Slovenija je kot periferna in pozno priključena država tega dela sveta še vedno v neki naivnosti. Jaz ne govorim z neke pozicije vzhodnjaka, ampak s pozicije Balkanca, ki ima to izkušnjo 90. let in je obenem predstavnik mlajše generacije Slovencev, ki razume, da bomo to evrocenričnost počasi začeli preizpraševati in da ne moramo na reči gledati le s svojega vidika. Zadnjič sem videl dober primer. Vozili smo se z avtom in na cesto je prišla vrana. Meni se je zdelo, da stopa naravnost pod avto. Sopotnica, pravzaprav urednica Veronika Šoster mi je rekla, da vrane mečejo hrano na cesto, da jo avtomobili zdrobijo. Meni se je zdel to odličen primer tega, kako nekaj z določene perspektive narobe razumemo. Mislil sem, da so to sam neke neumne vrane, v resnici pa je v njihovem početju določen smisel. Enako se mi zdi pri poskusih razumevanja drugih kultur. Z naše perspektive se lahko zdi, da je nekaj neumnega ali zgolj primitivnega, ampak če znamo brati, če se izobrazimo, lahko vidimo, da gre za popolnoma smiselno dejavnost. V času, ko se svet tako pospešeno in množično globalizira, se je treba naučiti razumevati drug drugega oziroma se izobraževati o različnih stvareh. Šaha, recimo, ne moremo dojeti s pravili domin. Če poznamo pravila domin, ni nujno, da bomo razumeli tudi pravila igranja šaha.
