Strmi hribi bujnih gozdov. Hribi, ki vedno postavljajo vprašanja o življenju dreves na strminah, o vrtoglavi ostrini tega življenja, njegovi bornosti, nenavadni upornosti in starosvetnosti; korenine, ki se spuščajo in borijo za vodo, kot bi imele svojo metafizično podvojitev, kot bi se spustile globje vanjo, v vrelo jedro, kjer se osvežujejo. Nizka megla. Ponekod se zdi, da se oblaki kot dim vzpenjajo iz zemlje, se navpično vrtinčijo, kot bi nastajali pod povrhnjico in ne na nebu. To me spomni na napovedani apokaliptični prizor, v katerem bodo ob sodnem dnevu gore raztrosene kot raztrgani kosmi volne. In protislovje, avtocesta, ki se drveče zarezuje skozi to neumljivo potrpežljivo krajino. Ki odkriva skrivnosti hiš, postavljenih na odročnih klifih, ločenih od drugih hiš. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za stereotipno mržnjo do sosedov in bežanje v otopelo osamo. Te hiše, h katerim najbrž vodijo neke nenavadne poti, s ceste neopazne, postavljajo večja vprašanja. Gre za duhovnost neke kulture, ki je ne morem razvozlati, medtem ko v nenavadno nizkih temperaturah za sredino maja ob neutrudnem deževju pomislim na Slomška, religiozno avtoriteto, ki je pisal o hribčku, ki ga bo kupil, na njem trte sadil in – vabil prijatelje ter sam pil. Vezni člen je vino, ki ga lahko, po Hamvasu, razumemo kot hieratično masko. Slomšek najprej omeni delitev vina, šele potem to, da ga namerava sam použiti. Morda ne gre za bežanje od soseda, morda se v tem oddaljevanju nahaja bosanski kulturi nasproten način približevanja. Zadržanost, zdržljivost, podobna tem hribom in drevesom na njih, ki ves čas išče stik. Zadržanost, ki je do sedaj še nisem uspel razvozlati. Avtobus drvi.
***
V Sarajevu sva s prijateljem pobrala K.-ja, sedemdesetletnega moža muslimanskega etničnega ozadja, ki nikoli ni sledil religiji. Za nekdanjega šoferja gre, ki je po Sarajevu prevažal velike medanrodne, domače zvezde popularne kulture, kar rad omeni. Kljub temu, da je mestni človek, da je bil mestni otrok, kakršne je bolj kot vera in post zanimala žoga (ali je to naključje; mar igra z žogo danes ne nastopa v nekaterih delih sveta kot duhovno približevanje ontologiji časa, naključja in usode, v drugih pa je tesno povezana z religioznostjo), ima tisto, čemur rečemo kmečka pamet. Presenetljive uvide in nenavadno naivnost. V Doboju sva pobrala B-ja, Srba, rojenega v Sarajevu, ki se je na sever s starši preselil po vojni. Ukvarja se s preprodajo avtomobilov; njegove oči so žive, razmišljujoče, podjetne, čeprav ne gre za intelektualca. Pričujem nenavadnemu, celo srhljivemu pogovoru. Moža se neposredno, brez filtrov in v nekakšnem psevdoprijateljstvu pogovarjata o zgodovini in vojni. B. Prizna, da je Milošević najbolj odgovoren za vojno, toda morali bi ga ubiti Srbi sami, ne pa ga poslati v Haag. Moral bi viseti na beograjskih Terazijah. V Srebrenici je bilo res pobitih 8000 ljudi, ne glede na to ali gre za genocid ali za zločin, toda ubitih je bilo tudi 3500 Srbov, o katerih nihče ne govori. V socialistični Jugoslaviji so največ žrtvovali Srbi, najprej v Jasenovcu, potem kot pobiti partizani. Medtem pa je sam ponosen, da je četnik, a ne mara Milorada Dodika (pri tem pa spoštuje Vučića). Četniki so po nejgovem branili tisto pravo, prvo Jugoslavijo. Nedavno je bil na odprtju džamije in čeprav ni kakšen poseben vernik, meni, da bi se brez religije s sabljami pobijali po cesti, da morajo religije regulirati javno moralo in so si v temeljih sorodne. Ko tema nanese na bombardiranje Sarajeva, ki ga je K. preživel v naselju Mejtaš, osrednjem delu Sarajeva, medtem ko B. govori o blokadah, ki jih je doživljal na poti v šolo, del mene želi odmisliti pogovor, se odstružiti od njega, pozabiti, ne biti v tem vozilu ali pa že prispeti v Slovenijo. Drugi del pa z nenavadno širokogrudnostjo, ki se zdi prvemu perverzna, spremlja perspektivo Drugega, ki je dovolj omikan in srčen, da je ne zavrže v istem hipu, da je ne odpravi kot goli fašizem. Spodbuja ga nenavaden odnos med človekoma, ki se strinjata, da je vojna težko sranje in da so se z njo okoristili predvsem politiki in drugi dobičkarji. Čuden odnos med normalnostjo in nenormalnostjo v meni sproža srh in skozenj se morda poraja tisti odgovor na stalno skrivnostno vprašanje: kako je mogoče, da so se pobijali najbližji sosedje. Tako. O tem sproti pišem bosanskemu prijatelju v Ljubljano, ki je pobegnil pred vojno. »To je Bosna, jarane,«mi odgovori. Logika tega druženja je obratna kot slovenska; gre za oddaljevanje zaradi prevelike bližine.
***
V atriju Slovenske akademije znanosti in umetnosti poslušam izpovedi migrantov, v katerih se zarisuje maska Zla. Zgodbe, ki jih ne more povedati nihče drug kot oni sami. Trpljenje, ki poslušalca magnetično priteguje, ampak mu ostaja nedostopno na skrajni meji empatije. Ženska, ki so jo skupaj z družino v sedmem mesecu nosečnosti pretepli hrvaški policaji. Ko so jo odpeljali v bolnišnico, so njeno družino izgnali v Bosno. Ni vedela, kje so njen mož in njeni otroci. Peš se je odpravila v Slovenijo, kjer so jo prestregli slovenski policisti in jo zaščitili; kar v kaosu, ki ga žanje Zlo, vzbuja vsaj malo upanja. Poročilo, predstavljeno predtem, namreč izpričuje, da slovenski policisti pogosto ilegalno izganjajo prebežnike, jemljejo jim pravico do zaprositve za azil. Izženejo jih čez mejo, kjer jih izročijo brutalni hrvaški policiji, ki upravlja svoje ogabno delo. V najboljšem primeru jih ta izžene naprej v Bosno, ne da bi jih oropala in pretepla. Pred kratkim sem v hrvaškem mediju bral članek o garaži z modrimi vrati, kjer potekajo mučenja. Poslušam zgodbo karizmatičnega nigerijskega nogometaša, ki ga je nogometni klub NK Drava opeharil, potem, ko mu je vsiljeval podpisovanje papirjev v njemu nerazumljivem jeziku, kar ga je prisililo v odisejado iskanja pravice do bivanja in opravljanja svojega poklica na Češkem, v četrti ligi. Za multikulturnim spektaklom najvišjih ravni nogometa se skrivajo tisoče nesrečnih in otožnih zgodb iskanja preživetja na obrobju športne industrije. Poslušam zgodbe o izgonih potem, ko so ljudje skoraj prišli do cilja, azilnega doma na Viču, o srečanjih z zvermi v temačnih gozdovih, v primerjavi s katerimi se, po besedah enega od migrantov, policijska represija kaže kot dokaj nedolžna. Kakšen drugi med prisotnimi se s to oceno ne bi strinjal.
Kaj je videti z osamljenih hribov na gričkih? Koliko lahko tu govorimo o velikodušnosti približevanja v oddaljevanju in oddaljevanja v približevanju na nekih drugih, nemogočih poteh sodobnih postkolonialnih Odisejev, ki jim pot od Sarajeva do Ljubljane pomeni vse kaj drugega kot meni, državljanu Evropske Unije?
Ali je mogoče najti kakšen temelj? Verjamem, da ob vsej nedostopnosti njihovih zgodb zame vendarle je; v vseh primerih gre za emanacije zla, le da se ta v skladu s svojim zgodovinskim življenjem javlja v različni jakosti svojega temnega, ognjenega sija. Zlo je tudi v zmedi, nepovezljivosti, nekoherentnosti, nemožnosti njegove osmislitve. Boj proti tej nemožnosti se odvija na terenu nevidnih silnic. Pretenciozno bi bilo zatrditi, da je nujen; a nujno se zdi slediti intuiciji, ki nas pošilja v njegovo temino, odvijajočo se sredi presvetlega dne izrojenega poznega razsvetljenstva, ki človeške usode skuša vedno znova sortirati, prerazporejati v tehničnem računu vojaškega stroja, tehnokracije in prevlade globalnega trgovanja, nenasitnega stroja samonanašalnega, psihotičnega kapitalskega samooplajanja.
Zgodbe, ki sem jih slišal, mi lomijo duha. Perverzno bi bilo reči, po Heglu, da je ta duh preprosto kost, medtem ko pod težo pedrenkov pokajo kosti.
***
Množični mediji nad vsemi hribi, prepredeni s sateliti, ki tkejo svojo pajkovino od človeka do človeka s sortiranjem silnih tokov informacij, ne glede na morebitno dobronamernost prispevajo k zloveščosti sovraštva množic, necepljenih proti steklini. A kje je dobronamernost? Spletni medij javne televizije po predstavitvi poročila svoj tekst, kljub obiširnemu citiranju naslovi: Policisti zavračajo očitek nezakonitega vračanja migrantov Hrvaški. Kdo lahko razloži to shizofrenost?
Ekonomska ter neokolonialna ureditev povzročata zaslepitev razrednih protislovij znotraj razkrajajoče se evropske celine ter neverjetnega izkoriščanja tretjega sveta, podprtih s skrbno, a nezavedno grajeno simbolno mrežo orientalističnih predsodkov. Na odru orientalizma se kot v cameri obscuri odvija ples predstav o Afričanih in Arabcih, spetih z miti o enoviti dobrodušnosti Daljnega Vzhoda. Da bi imeli temnopolte za zle, moramo imeti celotno neznansko množico na Daljnem Vzhodu za dobro. V obojem se skriva preglobok in navidez nerazrešljiv rasizem, ki ga v malih sledeh najdemo tudi za marsikaterim dobronamernim levim omizjem.
Naš zgodovinski položaj se zdi nerazrešljiv drugače kot s presekom gordijskega vozla. Slutimo kataklizmo. A tudi ta slutnja zastira to, da se kataklizma ravnokar dogaja v obsežnem delu sveta, na afriški celini in Bližnjem vzhodu, tej sveti zemlji treh religij, utemeljenih na abrahamskem razodetju.
***
V svoji zgodovinski slutnji zastira tudi nekaj nezgodovinskega. Namreč samo Zlo. Rene Girrard je njegovo bistveno potezo opredelil s konceptom grešnega kozla. V času krize razklana skupnost potrebuje grešnega kozla v podobi Drugega, ki ga mora za ponovno vzpostavitev ravnovesja žrtvovati. Ta kruta žrtev, ki po svoji zloveščosti ne zaostaja za antisemitizmom sodobne evropske zgodovine, se že odvija. S tem mehanizmom se vsaka na svoj način ukvarjajo ravno omenjene abrahamske religije. Nekaj usodnega lahko razbiramo v kataklizmi, odvijajoči se na sveti zemlji. V razdejanju na njej lahko razbiramo tudi zastrtje resnice o večnosti Zla, stkane skozi žrtvovanje ljudi.
Med zgodovino in večnostjo, med politiko, ekonomijo in teologijo pa se nahaja neznansko trpljenje, nam nedostopno. Večnost zla ne pomeni, da moramo odmisliti njegovo konkretno pojavnost, le to, da moramo vzpostaviti distanco do abstraktnih analiz, ki jih izvajajo prodorni sociologi, zgodovinarji in filozofi. Distanca ne pomeni odrekanja delu razuma, ki poteka v njih. Distanca pomeni to, da poleg konceptov, s katerimi zre razum, zremo še v nerazumljivo bolečino. Ni je v medijih. Je v stiku s konkretnimi posamezniki, v njihovem trpinčenem mesu in lomljenih duhovih, ki se lomijo skupaj s kostmi. Ob pričevanju prebežnice in prebežnikov sem opazil tudi presenetljivo veliko nezlomljenega duha in upanja. Tudi to je zame neumljivo. In prav v tej neumljivosti, ki se sopostavlja neumljivosti bolečine, je tudi za nas upanje.
***
Kaj nas druži, nas, Slovence in Bosance, nas, ki smo tako Slovenci kot Bosanci? Čefurji smo, tisti, ki so rezervna armada uničenih ljudi. Postavljeni smo v nekakšen zemeljski limbo, naslednji v vrsti za žrtvovanje. Za rešitev vseh, tudi nas samih, moramo sodelovati s tisitmi, ki jih je Frantz Fanon opredelil kot wretched of the Earth. Nemogoča naloga. Hoja migrantov v času hitrih prevoznih sredstev in komunikacij spomni na Beckettovo ne morem nadaljevati, moram nadaljevati, nadaljeval bom. Ta imperativ velja tudi za nas.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: