/ 

Kralj propadanja

Muanis Sinanović – Blaž Božič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Blaž Božič: Mleček, žbunje in grobovi v njem, Center za slovensko književnost, 2022.

Izbira naslova epske popevke Šabana Šaulića, klasika balkanskih narodnjakov, za naslov kritike z Jenkovo nagrado nagrajene pesniške zbirke Blaža Božiča ni zgolj gola šala. Božič sam namreč goji interes za tovrstno glasbo, vključuje pa jo tudi v zvok svojega noiserskega projekta SsmKOSK. Ta interes gotovo izhaja iz neke globje sorodnosti, iz ekstatične kafanske dekadence, ki je bistven del Božičeve poezije od samih začetkov. Ta dekadenca, prepojena z Ljubljano kot izkušnjo, v zadnji zbirki doživlja svoj največji razmah.

Mleček, žbunje: Grobovi v njem pa je ravno tako zgovoren naslov. V nekaj besedah namreč povzema poetiko, ki jo želim predstaviti. Do pomena teh za večino kriptičnih besed se je težko dokopati brez specifične izkušnje (lumpen)proletarskega odraščanja na robovih postsocialističnih ulic, izkušnje brezdelnega prodiranja v mišje luknje mest, raziskovanje njihovih prašnih, zapacanih, vlažnih, podzemnih kotov, ki je značilno za otroke v delavskih naseljih. Ti namreč večinoma ne preživljajo svojih let v strukturiranem dnevu, polnem obšolskih dejavnosti. Podobno kot se čas in včasih žalost teh trenutkov s te perspektive zdita zapolnjena in raztegnjena v brezkončnost, je tako tudi s prostorom. Stopamo onkraj vsakdanjega prostora-časa v prostor paraurbane mitologije.

Žbunje, neugledno grmovje, ob vznožju katerega se vzpenja nasip za železniško progo ali ki je mrtva, nikogršnja zemlja med dvema tovarnama ali dvorišče zapuščene stavbe, je praprizor otroštva, v katerem je že klica končnosti in s tem grob, nasajen med mleček, ta lepi plevel, to zavrženo sijočo cvetlico. Konec otroštva je svojevrstvena smrt, otroštvo ostane kot prejšnje življenje, pokopani čas tuzemne večnosti, rajski vrt, četudi posejan z mlečkom in mnogimi drugimi tegobami, ki se kasneje zdijo majhne in nepomembne.

Naravno in kulturno se mešata, tako da je na strani narave kdaj tudi kakšen skvot, zavzeti Rog ali blokovski pajzl, brezpotja Berlina in njegovih propadanj, ki so bili in so domači Blažu Božiču. Vse to je bilo prisotno v njegovih prejšnjih pesniških zbirkah, ta krajina Ljubljane pa tudi sorodnih urbanih ozemelj, vendar je sedaj bolj grobna in dokončna; bila je pesniška krajina odisejad, zazrtih v prihodnost, zdaj pa te zazrtosti ni več. In bolj ko gre vse skupaj noter, v žbunje, plevel in zemljo, širši je verz, daljše so pesmi, več zapletanj v podrastju je. Jezik se veže v vozle, ki včasih morda niti niso razvozljivi, vendar pa so del celotne slike, tako kot se v (tem) življenju samem ne da razvozlati vsega, priti vsemu do dna. Pesmi se zaletavajo v to dno in se od njega zabijajo in morda je v tem njihov skrivnostni optimizem, tu ta svetloba v grobovih.

Namreč v tem, da konca ni, da se pesmi in jezik želijo potopiti do konca, vendar do njega ne morejo priti, najslabše, kar dobimo, je neka slaba neskončnost. Globje kot smo, bolj se verzi širijo in pesmi daljšajo, globina postaja površina, lirika epika, hermetičnost transparentnost. Poezija fenomenologija neke urbane eksistencialne izkušnje. Kajti poezija nas skozi delo jezika edino lahko popelje v notranjost te izkušnje, v njeno žbunje, mleček, grobove v njem.

To je najbrž Božičeva najtežja zbirka, najbolj zgoščena, zavozlana, naporna, četudi njegova poezija od samega začetka sodi med težje dostopne poetike sodobne poezije. Deloma bi Blaževo poetično blaženost pripisal odprtosti za jezik kot prostoru razodetja, četudi onkraj neke eksplicitne konfesije oziroma duhovne naravnanosti oziroma kljub nasprotovanju. Morda jo lahko iščemo v biografskem dejstvu dvojezičnosti in medkulturnosti (slovensko-germanski), ki je odpirala glave mnogim velikim modernim pesnikom. Navsezadnje je Božič govorec vsaj petnajstih jezikov (o tej številki sem bil seznanjen pred leti, najbrž je svoje znanje jezikov potem še dodatno širil). Ravno zaradi te odprtosti skozi implozije pa je to tudi najbolj odprta zbirka, za tiste, ki so se pripravljeni spustiti v podzemno kraljestvo slovenščine in raziskati ta kompleksen sistem jam in predorov.

Brez Božičeve poezije, z vrhom v Mlečku, žbunju, grobovih v njem, izkustvo slovenščine ne bi bilo enako; najbrž je ta jezik med vsemi pesniki pripeljal najbolj do roba in čez. Obenem pa bi v slovenski književnosti pogrešali temeljito raziskavo neke tranzicijske in generacijske izkušnje. Vendar to ni poezija za vse; če se ji popolnoma ne prepustimo, ji ne zaupamo popolnoma – česar od bralca pač ni mogoče vedno zahtevati – gre kaj lahko mimo nas in najbrž jo bo marsikdo doživel kot »pretenciozno«, elitistično, preveč zaprto, nemogočo. Vsakemu svoje.

       

Preostali prispevki in literatura na portalu

              

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Muanis Sinanović – Blaž Božič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.