Najbrž si je skoraj vsakdo, ki je začel pisati poezijo, zastavil nekaj napornih vprašanj, ki jih prinaša vstop v svet pesnjenja; vprašanj, ki jih lahko deloma ukrotimo, a brzčas vedno ostanejo v ozadju pisanja: kaj je pesem in kaj ni, sem preveč patetična ali ne, koliko sentimentalen sem lahko, naj uporabljam učene besede ali ne, kaj je dovolj in kaj premalo resno? Kaj neki sploh je ta poezija, ki me tako privlači in mi obenem sproža dvome, ki se ne dotikajo le mojega družbenega ugleda, če naj poezijo začnem objavljati, temveč na nek čuden način tudi moje človeškosti same.
Danes mislim, da to vprašanje ni rešljivo v teoriji, nobena izjava ni dovolj zadostna, da bi ponudila odgovor na ta vprašanja. Stvar je, podobno kot pri glasbi ali – denimo – okušanju hrane, v čutu; v implicitnih načinih branja, povezanih z neko skupnostjo, pesniško šolo in celovito identiteto pišočega oziroma beroče. Pesništvo je notranje tako raznoliko, da obča sodba ni možna, odgovoru se lahko približujemo le delno. Ta nejasnost v življenje pesnic in pesnikov, če poezijo jemljejo resno, vnaša nelagodje. Eden od pogostih načinov poskusa odprave tega nelagodja je ostra zamejitev kriterijev, bodisi glede tega, kaj poezija je in kaj ni, bodisi glede tega, kaj je dobra poezija in kaj ne. Tega smo pri nas dodobra vajeni in tudi sam nisem izjema – v nekem obdobju sem zagovarjal in razglašal kriterije, ki so bili rigidni. To nima samo slabih učinkov. Trdna zaverovanost v postavke lastne poetike lahko pripelje do pesniških prebojev in ji da poseben pečat, nemalokrat tudi tisto, kar imenujemo »pesniška moč«. Vendarle pa je po svoje obdobje velikih literarnih bojev minilo, potolkel ga je postmodernizem. Postmodernizma ne smemo obravnavati ozko, kot literarno gibanje, celo ne kot širše intelektualno gibanje, temveč kot duha časa; duha, ki je v naporih katastrof 20. stoletja ter velikih frakcijskih bojih, v katerih so umrli milijoni in milijoni ljudi, upravičeno izgubil zaupanje do popolnih razlag sveta ali posameznih pojavov, med njimi poezije. Vendar privzetje postmodernističnih izhodišč še ne pomeni, da smo se dokončno uspeli osvoboditi prepričanja v totalitete in avtoritete. Slepa pega postmodernizma, ki se bori proti dogmi, je tam, kjer boj proti dogmi postane nova dogma. S tem se dotično duhovnozgodovinsko gibanje ujame v lastno zanko ne glede na svoje siceršnje podvige.
Zdi se mi, da je problem treba zastaviti drugače. Številne discipline so poskušale opredeliti poezijo: najizraziteje verjetno filozofija, jezikoslovje ter seveda literarna veda. A kaj bi lahko o jedru poezije kot take rekli pesniki? Včasih velja, da pesnice ne bi smele govoriti o poeziji, to je rezervirano za druge. Tako kot smejo le drugi pojasnjevati to, kaj je pesnik mislil, tako smejo le drugi govoriti o tem, kaj poezija sploh je. Med nekaterimi najbolj znanimi opredelitvami je denimo tista Romana Jakobsona, ki poezijo dodeli eno od svojih natančno razvrščenih jezikovnih funkcij. Filozofija se z vprašanjem, kaj je poezija in kako deluje, ukvarja že od Aristotela. Ena od odmevnejših opredelitev poezije je Heideggerjeva – nemški mislec je skozi branje Hölderlinove pesnitve prišel do ugotovitve, da je poezija temeljni način bivanja človeka, da je pesniško bivanje jemanje mere, opredeljevanje položaja človeka glede na njegovo razmerje do zemeljskega in nebeškega.
Če bi sam, kot pisec pesmi, moral odgovoriti na vprašanje, kaj je zame poezija, ne da bi se pri tem oziral na eksplicitne opredelitve mislecev iz drugih polj mišljenja – ne glede na to, koliko se z njimi strinjam ali ne in ne da bi skušal poseči po jasnih teoretskih kriterijih – bi rekel, da gre za obliko čudenja. Da, čudenje je tudi v samih izhodiščih filozofije: vemo namreč, da je Platon filozofski impulz povezal ravno kot izhajajoč iz njega. A filozofija je poskus udomačitve čudnega, poskus razložiti ga z razlago. Medtem ko poezijo razumem kot prepustitev čudnemu in artikulacijo tega, ki potuje skozi jezik na sam njegov rob. Poezija ne krči področja čudnega, temveč se mu prepušča in ga goji. S tem lahko povežemo prvotnost poezije: predhaja filozofiji, kar pomeni tudi, da predhaja znanosti. Čudenje je prvotni impulz ozaveščenega bitja, vrženega iz naravne totalitete vseh stvari v vsem vesolju. Je univerzalno, prisotno v vseh človeških skupnostih. Glede na to, da je sama čoveška zavest bistveno opredeljena s prisotnostjo jezika, ki ni podoben nobenemu drugemu znanemu jeziku, jezika, v katerem lahko svojevoljno tvorimo neskončno število pomenljivih izrazov, je to čudenje vpisano v sam jezik. Neskončna generativnost jezika trči ob svoje meje ob čudenju. Bog je Adama naučil imena vseh stvari, s čimer mu je dal nesluteno moč nad vsemi bitji – obenem pa ravno skozi svojo moč, skozi svoj jezik, ki trči ob nezmožnost artikulacije, človek spozna svoje omejitve. In tedaj se lahko svet pokaže kot čudežen.
Zato je treba razlikovati vprašanji poezije in stila. Še posebej v našem kritištvu in dojemanju poezije je precej prisotno enačenje pesniškega učinka z lepo oblikovanostjo besed, pravilnim zvenom in težnjo po neredudantnosti. Vendar gre tukaj že za težnjo po obvladovanju, po zamejitvi čudnega, medtem ko je temeljna lastnost presenečenje, spreminjanje zavesti in navad. Pogosto slišimo, da morajo tudi nepravilnosti biti osmišljenje in strateško razporejene – a seveda je to v nasprotju z naravo čudnega; če ga lahko predvidimo, ni čudno. Obenem se je treba zavedati, da se čudno različnim človeškim skupnostim in posameznikom kaže v drugačni podobi: kar je za nekoga konvencionalno, je lahko za drugega čudno. To je še posebej očitno, ko se oziramo nazaj k pretekli zgodovini literature. Smešno se nam zdi, da so neke reči, ki se nam zdijo popolnoma sprejemljive, nekdaj izzivale škandale. S tem ne želim zagovarjati ideje o linearnem napredku zgodovine; ni nujno, da bi to, kar se nam zdaj zdi normalno in nekoč ni bilo, spet postalo nenavadno. Poezija predhodi stilu, stil je šele izraz določene oblike čudenja; s kategorijami, kot je lepo, grdo, pravilno in napačno, je zato, ko govorimo o poeziji, treba ravnati previdno. Kot dejavnost, ki izhaja iz najglobjega, prvotnega in univerzalnega človeškega vzgiba, ki živi na poljih nejasnosti, je poezija področje radikalne enakosti.
S tem branje, interpretiranje in kritiško obravnavanje poezije postanejo zahteven hermenevtični proces. Bolj kot v užitku, ganotju in drugih čustvih, ki jih poezija vzbuja, je njeno temeljno učinkovanje v spreminjanju ozračja; z ozračjem mislim na neko celoto simbolnega reda ter tistih posameznic in posameznikov oziroma skupnosti ter tistega, kar temu redu uhaja. Poezija prezračuje, ker dopušča, da se v simbolni red vpišejo luknje, skozi katere nas prepihajo Zunanji vetrovi. Poezija lahko posveča ali onečašča – zato imajo močno poezijo vse politične strani, pogosto tudi zločinske. Poezija ni nič moralno vzvišenega, kvečjemu je vzvišena med mnogimi človeškimi dejavnostmi in navadami po tem, da je bliže izvorom človeka ter tako njegovim potencialom, najsibodo ti vzvišeni ali nizkotni. Njena odprtost preprečuje, da bi lahko zlahka govorili o dobri ali slabi poeziji, čeprav se temu ne moremo izogniti – tega sem se sam zavedal tudi, ko sem ostro napadal nekatere poetike in se tovrstnemu binarnemu vrednotenju kar najbolj ogibal. Hermenevtični proces zahteva, če sledimo enemu od utemeljiteljev discipline, Schleiermacherju, poskus rekonstrukcije mentalnega stanja pisca, prek katerega šele lahko razumemo smisel ali nesmisel pesniških postopkov v njihovi vsakokratni rabi; to stanje zajema tako zunanje, družbene, zgodovinske okoliščine kot tudi osebne, kolikor je to mejo pač smiselno zarisati.
Povedano pa tudi ponuja razlago na vprašanje, zakaj je prisotnost poezije v javnem življenju vse manjša, zakaj se včasih zdi, da je umirajoča umetnost. Civilizacijska ureditev, utemeljena na popolni ekonomizaciji, predvidljivosti in preračunljivosti življenja, preprosto ne more dopustiti prostora čudu. Da, nekaj filozofije se še prebije v množična občila, a to je filozofija, ki ponuja obrazce za hitro in sprotno reševanje čudnih reči, četudi se pojavlja kot prevratna ali revolucionarna; to je misel, za katero vemo, da ima na vsako vprašanje že pripravljen odgovor, pa čeprav je ta odgovor, da odgovorov ni. Poezija, nasprotno, nas zadrži v stanju čudnega in nam ne ponudi smernic za enostaven izhod iz njega – tudi zaradi tega je pesniške knjige teže brati kot knjige, težko se preprosto usedemo in prebiramo eno pesem za drugo. Pesniške knjige so resnično zbirke pesmi, ne zgolj knjige poezije. S tem se vrnemo na izvor filozofije in k Platonu, ki je morda iz podobnih razlogov odpravljal pesnike, oziroma je njihovo delo želel regulirati urejati v skladu s filozofskimi smernicami.
Pritrditi mu moramo v eni zadevi. Poezija je, ne glede na to, koliko ljudi jo bere, nevarna. Nevarna je zato, ker ima opraviti z ozračjem, ker je morda edina posvetna dejavnost, ki nagovarja celoto človeške eksistence, zaznamovane s skrajno odprtostjo, z možnostjo neskončnega padca in neskončnega povzdignjenja; ker etičnost vanjo ni v naprej vpisana, vsaj ne univerzalna etičnost, lahko poezija v trenutkih kriznega odpiranja še danes pripomore k ustvarjanju demoničnega ozračja. Nekateri največji zločinci 20. stoletja, kakor tudi nekateri največji velikani istega katastrofalnega stoletja, so pisali poezijo; tu je njena radikalna odprtost. Po drugi strani pa v ZDA, v družbi, ki je zaznamovana – tako kot naša – s krizo družbenega dogovora, branje poezije danes narašča. Če si je že mogoče predstavljati odpravo verza, si ne moremo predstavljati odprave poezije kot take; strašno, sublimno, odprto, srhljivo in drhteče, kar je vse povezano z odprtostjo in protislovjem med mogočnostjo in omejenostjo naših jezikov, bodo obstajali, vse dokler bo obstajal človek – in poezija je njihov medij.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
