Mojca Fo – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Mojca Fo o poslani pesmi
To pesem sem napisala v času, ko sem si dopisovala z nenavadno zanimivim, inteligentnim možakarjem. Sanjal je o hišici in bingljal z nogami nad gladino nočnega morja kot mlad deček, opazil je vse potankosti neba in videl v notranjost človeka izjemno pronicljivo, hkrati pa v več delih svojega življenja spal. Celo narcisistično samozadosten se je zdel v vsej tej širini. Pisala sva si zgodbe in morala je nastati tudi pesem, ki je ni nikoli videl. Od tega je sedaj kakih 15 let in ne vem, kako je z njim.
***
Hiška mala, galeb v letu
Pod večer,
pod večer
priletel je galeb,
z zvezdo v očesu,
vzplamenel,
v nasprotju samega sebe
nad vodo kot meč,
ki para tišino.
Z nočjo prebudil
samemu sebi veter,
burjo nad oceanom,
senco vode v odblesku očesa,
zvezdo pogleda
in cvet,
samemu sebi cvet.
Oleandra.
S hiško grajeno,
majhno, ob morju,
nad strmo skalo čepečo,
s pomolom, in mačko,
cipreso dišečo.
Z brajdo, vodnjakom,
kamnito klopjo,
bršljanom in streho
kamnito.
Z majhnimi okni,
zelenimi vrati.
Z zapečkom in ognjem.
S posteljo modro,
svečo gorečo,
toploto in knjigo,
ki zgodbe nosi,
z rjuhami v vetru
in figami v stari košari.
Vse to je našel galeb.
In fanta spečega
z glavo na kolenih,
na starem pomolu.
Pod večer,
pod večer spet
priletel je galeb,
z zvezdo v očesu.
V moje srce.
Preostali prispevki in literatura na portalu
