“Moj oče je umrl, mene pa ni bilo ob njem”

Španski pisatelj Jesús Carrasco, ki je postal tako rekoč hišni avtor založbe Goga, je tokrat izdal tretji roman Pelji me domov (prevod Urška Zabukovec). Pri isti založbi sta izšla tudi njegova prejšnja romana: Na prostem, po katerem je režiser Benito Zambrano posnel film, ki smo ga lahko videli tudi na RTV Slovenija, in so ga v Madridu razglasili za knjigo leta po izboru knjigotržcev, ter roman Zemlja, po kateri stopamo, za katerega je leta 2016 prejel evropsko nagrado za literaturo. Ob izidu romana Pelji me domov je Carrasco Novo mesto obiskal že drugič, ob prvem obisku sva naredila pogovor o njegovem romanu Zemlja, po kateri stopamo (Delo, 2019). Avtor mednarodno uspešnega in nagrajevanega prvenca Na prostem je drugi roman postavil v špansko Extremaduro, ki si jo je Imperij podredil in izvršil genocide nad lokalnim prebivalstvom. Kritiki so ga opisovali kot »alternativno zgodovinskega«, čeprav je Jesús Carrasco dejal, da je to roman o soočenju.

Roman o soočenju je verjetno tudi roman Pelji me domov, v katerem smo znova soočeni s pisateljevim strastnim odnosom do jezika, z izseljenstvom, vračanjem domov, kjer se glavni junak Juan sooči z očetovo smrtjo. »Lahko bi bil ob očetu tisto noč, ko je umrl, a Juan Álvarez tega nekako ni hotel.« se glasi prvi stavek romana.

Iz Škotske, kamor se je preselil pred leti, se mu ni mudilo domov. Skozi pogovore s sestro Isabel počasi spoznavamo preteklost Juanovega očeta, ki je konec 60. let zapustil njivo in svojo vas Cruces ter šel v neko fabriko vlaknocementa v Gatafeu, južno od Marida. Roman je prepreden z drobnimi detajli, vonjem, prahom, opisi nekdanje otroške sobe, pa potem sestrino jezo, ker je skrbela za ostarela starša, posebej za umirajočega očeta, in kljub temu, da je živela z družino v Barceloni, medtem ko je Juan na Škotskem opravljal minorna dela kot je pomivanje posode, pa delo v kuhinji, v botaničnem vrtu. Perspektive v romanu se izjemno hitro menjajo, mestoma niti ne vemo, kdaj kdo govori, kar je recimo dobrodošlo in razgiba roman. Kar je očividno, je to, da so si nekdanji družinski člani postali popolni tujci in da igrajo nekakšne vloge, s katerimi pridejo tudi pričakovanja. Za to tujstvo ni kriva samo Juanova odsotnost, pač pa tudi čustvena zavrtost obeh staršev. V prvem delu romana vidimo ustavljene prizore, ko mati in hči ter brat sedijo za mizo ter molčijo: »Sedijo molče, vsak posebej izgubljen v neki nejasni točki vesolja. Skupno jim je le to, da se nočejo pogledati. Ali pa za to nimajo moči.« Sestra Isabel se jezi na brata, ki je toliko kot ušel od doma, njegov odhod temelji na laži, da je pridobil štipendijo, čeprav je šlo le za to, da se znebi primeža domačega okolja ali kot pomisli Juan v notranjem monologu: »Če živim daleč, gospa, je to zato, ker nočem biti tukaj.«

Juan se je torej odločil, da se odpove svojim sinovskim obveznostim, kar pa se družine tiče, je človek brez državljanstva, ali kot pravi samemu sebi – izrojenec. To govori nekoliko sarkastično, čeprav se v resnici sramuje svojega brezbrižnega odnosa do družine, toda v nekem trenutku je čutil, da se lahko osamosvoji le tako, da se oddalji od družine oziroma od svojega izvora.

Počasna pripoved, kakršne smo pri Jesúsu Carrascoju vajeni, čeprav je tokrat čutiti, da so mu medgeneracijske razlike in družinski konflikti bližji in da gre pravzaprav za njegovo intimno zgodbo, reaktualizira neke odnose, neko zgodovino, ter da skuša postaviti razliko med seboj in skupnostjo, v katero se je Juan vrnil, vendar le začasno, saj si želi čim preje odditi nazaj na Škotsko, kjer dela v botaničnem vrtu, v službi, za katero pravi, da ni nekaj, čemur bi pripisal naziv življenjskega poslanstva. Staršema pri tridesetih, kolikor jih je imel, ko je odšel, ni rekel, da ju ne more več gledati in da bo, če ne odide, postal suženj tovarne vrat, žetvenih ciklov in mnogih drugih obveznosti, ki mu jih nalagata zemlja in družina. Mati je ob tej napovedi o odhodu molčala, očeta pa skrbi, kdo bo delal tisto, kar je do tedaj delal Juan. Njegov odhod pomeni, da oče tovarne ne bo imel komu zapustiti in da bo moral razprodati kose zemlje. Premišljevanja o starših, ki ju je Juan dojemal kot človeka, predana delu, in ju je delo celo izropalo za izkušnjo ljubezni, se zdijo sprva nekoliko infantilna, vendar še kako resnična ali avtentična. Prvi del roman, posebej, ko Isabelova sestra Juanu ne prepusti nikakršne možnosti ter se z družino preseli v Ameriko, je intenziven, gost in ponuja možnost identifikacije, slutimo Juanovo stisko, ko se odloča, ali bi ostal ali odšel ter poskrbel za ostarelo mater, vmes pa dobimo izjemno lepe prizore, spominske drobce pravzaprav – predvsem na spomine očeta. To Juanovo izstopanje iz samega sebe, osvobajanje, ponovno rojstvo morda, je tesno povezano z Isabel, ki je znanstvenica in je s svojim možem patentirala biotehnološko orodje za modifikacijo virusov ter ustanovila podjetje, ki se je ukvarjalo izključno s tem,, kako bi iz tega orodja iztržilo kar največ.

Juanovo spraševanje, kaj bo rekel sestri, ali se bo skliceval na pravico do svobode in potrebo, da ubeži svoji usodi dediča tovarne vrat, je tisto, kar poganja roman naprej, in čeprav Juanovo razmišljanje zavzame največ prostora, je najbolj zanimiv lik Isabela, tudi mama, toda ta je predstavljena bolj v obrisih, kot nekdo, ki potrebuje pomoč, in do katere ima Juan nekakšen dolg, še posebej, ker ga ni bilo ob umirajočem očetu.

»Po poti, kjer ves čas išče senco oljčnih dreves, si prvič zastavi vprašanje: moj oče je umrl, mene pa ni bilo ob njem. Zakaj me ni bilo?«

Jasno je torej, da bo Juan ostal, vprašanje je le, na kakšen način se bo pomiril sam s seboj in ali bo zmožen vzpostaviti odnos z materjo. Tako kot je na severu ugledal svet v novi luči, tako tudi zdaj vidi mater in tudi sestro na drugačen način. V dolgih urah samote odkriva bistveno, kar leži v tišini ali pa recimo v podrobnosti. S približevanjem družinski tovarni se v njem razkrivajo spomini; družinska pripoved tako prerašča o pripoved o Španiji, o njenih gospodarskih vzponih in padcih, pa tudi o naravi spomina, ter potem v esejističnem delu romana o skrbi za ostarele ljudi, kar je očitno še vedno breme otrok in ne toliko države, posebej ob predsodku, da so domovi za ostarele nekakšne hiralnice. Juan pomisli, da ni prav, da bi morala njegova sestra prevzeti večji delež odgovornosti za njegovo mamo kot pa on, in ko omeni, »da je za vse napočil čas, da stopimo v enaidvajseto stoletje,« mu skoraj zaploskamo. Sestra Isabela je torej dojela, in to prav ona, ki je bila še do nedavnega prepričana, da mora prevzeti največji del bremena, ker je najstarejša hči, ker je ženska, ker to od nje zahteva mati, ker brata ni bilo tu, da ima pravico do lastnega življenja. Hčerina ljubezen in občutek dolžnosti do staršev sta predstavljena nevsiljivo, pa vseeno odločno, kot da Jesús Carrasco odpira nove poglede. Tako njegov roman Pelji me domov beremo kot vrhunsko literarno delo, pa tudi kot ostro družbeno kritiko, saj nam razkriva občutljive točke in je v najboljšem pomenu besede simbol dolga do starajočih ljudi in s tem tudi do skupnosti kot takšne.

Očetova nizka pokojnina, Juanovo razmišljanje, da imata tako on kot sestra pravico do samostojnega življenja, tista, ki ostaja brez pravic, je mama, ki počasi izgublja spomin in mobilnost, nas privedeta na misel, da je Jesús Carrasco z Juanom ustvaril zmerno pasiven lik, ki sprva povsem nedolžno rekonstruira špansko realnost in položaj starajočih se ljudi v njej. Ko se Juan – ob očetovi nizki pokojnini in kljub temu, da je zaradi izpostavljenosti azbestu, ki je zabeležena v zdravniški kartoteki, – vpraša, »zakaj sploh biti zaposlen?«, ko pa si s tako nizko pokojnino ni mogoče urediti niti zobne proteze, zaslutimo tiho revolucijo ali pa radikalno kritiko, ki je nekakšno utopično, estetsko dopolnilo k romanu. Morda se zdi takšen način vrednotenja sveta, ko se od otrok pričakuje, da bodo skrbeli za svoje ostarele starše, nekako starinski, toda pisatelj Španiji, »tej vzorni mediteranski državi«, ali pa njihovim vodilnim odločevalcem zastavlja jasna vprašanja, predvsem pa gre za to, kako to izvede. Rešitev se pokaže v finančni uspešnosti sestrinega (družinskega) podjetja, kar pa se ne more uresničiti doma, v Španiji, temveč šele v tujini, konkretneje v ZDA, ali kot nekje pomisli Juan: »Ljubezen uspeva ob polnih hladilnikih, zlikanih rjuhah, in ni razloga, da bi se z razdaljo zmanjševala.«

Tujina kot povabilo, da za nekaj časa postaneš nekdo drug, je v romanu Pelji me domov predstavljena kot nekaj konstruktivnega, morda celo kot rešitev in odgovor na stanje doma, hkrati pa Jesús Carrasco na ta način odpira vprašanje človeškega dostojanstva, ki bi ga lahko imeli za tipično španskega – da otroci skrbijo za svoje starše, tudi če se morajo zaradi tega odpovedati svojemu življenju, kot sta naredila junaka v romanu, pomeni, da s takšnim ravnanjem ohranjaš dostojanstvo. Dostojanstvo pomeni tudi to, da bližnjim v zadnjem obdobju življenja nudiš zavetje, skrb in oporo, nato pa živiš dalje svoje življenje z upanjem, da bo naslednja generacija spet naredila tako, kot je prav.