Sara Špelec: Zaljubljenka v življenje in subtilne umetniške manifestacije

Pesnica, ki že vrsto let uspešno deluje tudi kot prevajalka (nazadnje je prevedla roman Sergeja Lebedjeva Dežela pozabe), urednica spletne revije Primus, sourednica portala Pesem.si in predsednica Kulturno-gledališkega društva Reciklaža, je svojo drugo pesniško zbirko Zaljubljenka izdala predlanskim s pomočjo Ljudskega muzeja Rogaška Slatina in KunstHaus produkcije, ki nastopata kot sozaložnika. Posebnost Zaljubljenke/Zaljubljenice je v tem, da je napisana dvojezično (za prevod v srbščino sta poskrbela Maja Mandić in Darko Špelec), saj pesnico, ki je študij ruščine in primerjalnega slovanskega jezikoslovja okronala z doktoratom na smeri Balkanski študiji, z Beogradom vežejo številna prijateljstva in kulturološka sodelovanja. Pričujoča zbirka je tako že po vizualni plati pravo umetniško delo – ko jo odpremo, se na desni nahajajo pesmi, ki skupaj s prevodom tvorijo razgiban literarni mozaik, na levi strani pa se nam pogled ustavi na črnobelih portretih in nadrealističnih kolažih, ki so delo Mladena Teofilovića, 26-letnega fotografa in kamermana iz Užic, ki je posnel že čez dvajset igranih, dokumentarnih in eksperimentalnih filmov. Fotografije izvrstno dopolnjujejo in ponekod celo nadgrajujejo objavljene pesmi, tako da se bralec zaloti pri vprašanju kaj je bilo prej – pesem ali fotografija? Pohvaliti velja tudi grafični dizajn pod taktirko Simone Kmetič, ki je poskrbela za črnobel kontrast s primesmi rdeče barve, kar vnaša v zbirko svojevrstno dinamiko in igrivost.

Medtem ko se Sara Špelec v svojem prvencu Če, ki je izšel leta 2019 pri založbi Kulturni center Maribor, poigrava z različnimi pesniškimi oblikami, rimanimi verzi in kratkimi haiku izrazi, v pesmi Vrnitev pa simbolično ponazori svojo »osamosvojitev» z besedami: »Prešteješ letnice, / zdrobiš zasušene solze, / zagrizeš v olesenele prste / in prerežeš popkovino, lahko v zbirki Zaljubljenka razberemo pristno pulzacijo življenjske energije skozi prosti verz, ki se sredi besedne zveze razlomi in počasi kaplja, dokler se ne zreducira na posamezne črke in medmete. Bodisi, da gre za nenavadno erotično doživetje, ko v spalnico vdre goli mož, katerega mogočno telo v obliki jablane postaja vse bolj krotko in neznatno, dokler se v žrtvi ne razgradi v (jabolčno) seme, bodisi da gre za ločitev moškega in ženske, ki sredi telefonske govornice hrepeni po odzivu, medtem ko banalno vprašanje žalostno izzveni v signal za odsotnost (in obenem prisotnost): »… božam številčnico / in štejem / vse, /… / kar je že davno / odšteto. /… / Rada bi / rekla: / Še vedno … Saj / veš … / … / (Ne slišim, še / enkrat, / kaj praviš?/…/ Da šel boš?/ Halo? /…/ No, prav. Preden / greš …) /… / »Kam sploh žeton tukaj vstaviš? / … / Me slišiš? Da ne? / Povej … Si sploh / tu? /… / Tu-tu-tu/ Tu-tu-tu / tuuuuu . . .«- pesmi se pod navalom teže pričakovanj lomijo v posamezne segmente, dokler padec na dno (strani) ne razbije iluzije celote. Podoben padec lahko razberemo tudi v pesmi Dvojina, ko se čas razdrobi na spomine, sreča v podobi cvetja pa čedalje bolj veni: »cvetje se bo / kmalu /u /s /u /l /o in zarisalo / sled, /…/ ki vodi /…/ na / začetek / (najinega) / … / konca.«

Pesmi, ki v zbirki Če predstavljajo alegorijo na otroške pravljice (Mali princ, Trnuljčica, Pot Rdeče kapice), v Zaljubljenki dobijo novo dimenzijo – v pesmi Mali princ se pesnica na hudomušen način poslovi od psička Bučka, v pesmi brez naslova pa se sprehodi po sedmih pravljicah, ki ji služijo kot ključ za prebuditev inspiracije in hkrati kot varovalni zid pred »zlobneži» iz zunanjega sveta. O potovanju po nezavednem svetu kolektivnih mitov in fantazm govorijo tudi naslovi treh sklopov, na katere je zbirka razdeljena: Prihod, Deveta dežela in Pot domov. Branje pesmi Sare Špelec je tako mitsko potovanje v globino oddaljenih spominov, asociacij in sanj, za katere je že Freud trdil, da so sestavljene kot rebus. In res se ob branju pričujočih pesmi zalotimo pri dešifriranju posameznih simbolov, ki nas peljejo v svet avtoričinega nezavednega. Da bi se lažje prebili skozi labirint pomenov, nam pesnica na koncu knjige postreže s slovarjem posvetil – tako je vodilna pesem Zaljubljenka posvečena arhitektu Plečniku in njegovi nesojeni ljubezni, Zbiralec je namenjen založniku Naniju Poljancu in jugoslovanskemu kralju Aleksandu I. Karađorđeviću, o katerem je pred leti izdala znanstveno monografijo, v Pesniku pa se posveti pokojnemu mariborskemu pesniku Admiralu Mahiću in njegovi muzi Barbari Sax. V pesmi Lunohodec, ki je posvečena ameriškemu glasbeniku Michaelu Jacksonu, zapiše asociacije, ki se ji porajajo ob ogledu njegovih del: »Vidiš črno-/ belega dečka, ki / okronan / z mesečino / … / polzi / po / lunini / ritnici? / … / Vidiš žalostnega klovna, / ki se mu obraz / razleze v / nasmeh / vsakič, / … / ko se ljubosumna / Zemlja / zapodi v / lunapark / … / in se kot uročena / balerina / vrti / okrog svoje / osi?« V svojih posvetilih nikakor ne pozabi na pomembne ženske: v mislih nam še dolgo odzvanja pesem Giljotina, ki je posvečena Mariji Antoaneti, spomin na Ano Frank pa v pesmi Torta začini z grenkim priokusom ob hranjenju s sladico, ki jo je jedla v nizozemskem muzeju. Kljub temu, da se pokloni različnim bolj ali manj prepoznanim »zvezdam» na svetovnem prizorišču, ne more mimo omembe srbskih in slovenskih prijateljev, katerim so posvečene nekatere pesmi v osrednjem delu zbirke, kjer najbolj bode v oči Visoka pesem, »ljubezenski» slavospev svoji državi. Nič kaj hvalisavo in mogočno ne zvenijo verzi, čeprav so zastavljeni v prepoznavnem stilu hebrejske pesmi vseh pesmi: »Kdo je ta, ki se je strgala / s tisočletne verige, / oblajala vse, kar lazi / južno / od / Save, / … / dvignila meč / na štiri strani neba / in izbrisala vse, ki so ji / stali na / poti?/ … / Njena usta so Kočevski rog, / gnili zobje školjke v / Piranskem zalivu, / redki lasje železniška / proga, ki za vsakim kozolcem / izgine … /… / iz prsi ji poganja / triglavi vrh / in brezglavi hram demokracije, / iz mednožja diši po materi – / ni kavi / … / (nobenega madeža ni na njej) /… / njeno telo je spo – / men – / ik – / padlim za napredek / in kulturo, glavo nosi / v vesoljni torbi, / žičnate oči / pa se počasi za- / pi- / ra- / jo … / … / Kako lepa si, moja draga, kako lepa …« Pri pisanju se več kot očitno poslužuje tako znamenitih ljudskih rekov (glavo nosi v torbi) in političnih metafor (brezglavi hram demokracije, spomenik padlim za napredek), prepoznavnih simbolov slovenstva (kozolec, triglavi vrh) ter alegorij na nerazrešen Ojdipov kompleks pri Slovencih, ki ga ponazarja Cankarjeva skodelica kave (iz mednožja diši po materi – ni kavi). Zdi se, da se je, kot zapiše v pesmi Prosidba, »njena dolga bela mreža, ki jo kot nevesta vleče za seboj po speči poti bratstva in edinstva« ujela v prestolnici nekdanje Jugoslavije, na kar jo vsakič znova opozarja šofer z besedami: »Vozi pažljivo, neko te voli.«

Lahko bi rekli, da poezija Sare Špelec skozi branje zbirke Zaljubljenka dobiva nove asociacije in pomene – čeprav razdrobljenost verzov in njihovo ponikanje na dno strani kaže na shizofreno podobo sveta, ki ga avtorica doživlja bodisi kot pravljičnega bodisi kot tragikomično parodijo, se pred nami izlušči krhkost posameznika, ki išče svoje jedro in svoje korenine – korenine pripadnosti, a ne pripadnosti državi, narodu ali nekemu globalnemu gibanju, temveč plemenu prijateljev in somišljenikov, znotraj katerega lahko neobremenjeno razvija svoj kritični um in pesniško senzibilnost. Eksistencialna praznina, ki zazeva v nas iz besed, razpadlih na črke in medmete, se nam ne prikaže več kot nek manko, temveč kot vzmet, kot vzgib za tvorjenje novih besed, ki jih pesnica umešča spontano in brez jasno določenega cilja. Zato zaključki pesmi delujejo lahkotno, igrivo, lahko bi rekli zenovsko. Ni naključje, da je namesto predgovora k zbirki avtorica zapisala misel zenovskega mojstra in duhovnega vodje tajnega gibanja KunstHaus Nj. Svetosti Mahatma ZenZen -a: »Preberite in (ne) boste razumeli.«