Ocena zbirke Radharani Pernarčič Skalpel za sanjsko membrano

“V igrivosti in ljubezni vznika naša lastna življenjska volja: biti živ.”

Radharani Pernarčič, kulturna antropologinja, plesna pedagoginja in pesnica, je interdisciplinarna ustvarjalka, ki v svojih projektih združuje različna področja umetnosti in znanosti. Po pesniškem prvencu Vesolje žalujko, veter žaluzije (2008) in zbirki Bull-roarer (2013), ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado, je pred nami njena tretja pesniška zbirka z naslovom Skalpel za sanjsko membrano, za katero avtorica v spremni besedi zapiše, da je ljubezenska, čeprav gre v prvi vrsti za poezijo procesa, saj kljub kronološkemu dojemanju lahko tako avtorica kot bralec izbira »pot, ki sproti nastaja, ko na vsakem stičišču (križišču) uberemo eno samo verjetnost in vse druge prepustimo paralelnosti.« Kot ljubiteljica rastlin in zdravilstva, ki rada tako v teoriji kot v praksi preučuje vpliv različnih rastlinskih kombinacij na človeka, se zaveda, da je »zmožnost zboleti-in-ozdraveti inherenten del zdravja,« kar pa lahko rečemo tudi za proces (pesniškega) ustvarjanja, ki ga pesnica dojema kot neke vrste mantro, s katero se med pisanjem (in branjem?) določene pesmi postopno uglasimo in povežemo na določeni frekvenci: »Vsaka je hkrati svoje lastno (možno) obolenje, zdravljenje in (potencial za) zdravo stanje.« Tako kot se zdravilne rastline uporabljajo za pripravo najrazličnejšnejših tinktur in čajnih mešanic, saj uravnavajo v telesu določene energije, tako tudi pesnica z ustvarjanjem privablja k sebi in prizemljuje te subtilne sile, ki jih senzibilen bralec prepoznava v sebi kot del lastnega mikrokozmosa.

Avtorica naslovi posamezne sklope v pesniški zbirki s poljudnimi in latinskimi imeni rastlin, ki so z njo na nezavedni ravni zaresonirale na določeni frekvenci ter tako sprožile “domino efekt” specifičnih občutij pa tudi samoozdravitvenih procesov – na ta način jih lahko beremo kot neke vrste terapevtske pesmi, s pomočjo katerih pesnica spoznava sebe in druge na način umestitve na določena strukturna vozlišča, ki travmatična pa tudi ekstatična doživetja vzpostavljajo vsakič na drugem nivoju. Vsaka pesem je namreč zgodba zase, obenem pa v sobivanju z ostalimi ustvarja skupno zgodbo, ki jo lahko dojamemo le, če odmislimo zahodnjaški koncept linearnega časa, logiko kavzalnosti oz. razumskega sosledja ter se podvržemo prividom in prisluhom, ki jih s seboj prinašajo halucionogene rastlinske esence. Tako kot je za “strupene” rastline značilno, da lahko povzročajo halucinacije pa tudi zdravijo, če se jih kozumira v majhnih količinah, tako je tudi za poezijo Radharani Pernarčič priporočljivo, da se jo bere po majhnih dozah oz. odlomkih. Refleksije, ki se nam med kratkim branjem pojavijo v zavesti, so namreč lahko zelo intenzivne, zato bi nas prebiranje zbirke “na en mah” brez ustrezne prizemljitve lahko spravilo v shizofreno stanje, v katerem bi se različne entitete bojevale med sabo za prevlado naše pozornosti. Prav počasnost, postopnost in potrpežljivost so tudi vrline, na katere prisega Pernarčičeva, ki v prekomernem vrtnarjenju, ki vključuje pretirano obrezovanje, uporabo rastnih pospeševalcev in nenehno pričakovanje večjega in bolj obilnega pridelka, vidi zaviranje osnovnih življenjskih procesov. V spremni besedi zapiše: »Morda je prav potrpežljivost tista intelegibilnost, s katero rastline svojega znanja ne obračajo proti sebi, svoji vrsti, življenju in ki jo vse prej lahko one dajo človeku kot človek njim.«

Kot smo že rekli, je posebnost zbirke Skalpel za sanjsko membrano navajanje rastlin, ki jih avtorica na začetku posameznih pesniških sklopov pospremi z določenimi številčnimi in črkovnimi oznakami, ki jim doda puščice. Te učinkujejo glede na to ali določena strukturna polja oz. točke v pesmih potrebujejo uravnavanje v smeri zmanjševanja ali vzpodbujanja energije. Bralec, ki išče v pesmih točno določena mesta, ki spadajo pod domeno omenjenih rastlin na začetku sklopa, bo razočaran, saj v njih ne najdemo eksplicitnega poimenovanja niti tematske sorodnosti. Gre za povsem subjektivno dojemanje rastlin, za katere avtorica pravi, da so one same z njo navezale stik, zatorej se je potrebno vprašati: »Na kateri locus v pesmi se odzove katera rastlina, in obratno, katere učinke katere rastline potrebuje kateri locus?« Čeprav priznava, da je konzumirala manj kot polovico rastlin, ki jih omenja v knjigi, bralcu ponudi osnovno lestvico dešifriranja, s katero si lahko vsaj za silo pomaga pri interpretaciji (duha) rastlin: črka M ob rastlini označuje močnejše rastline, ki večinoma prihajajo iz drugih koncev sveta, črka m označuje blažje rastline iz evropskega okolja, S označuje substance, ki se uporabljajo v pretežni meri za hrano ali energijsko zaščito (in ne toliko za zdravljenje), P označuje rastline, ki se jih uporablja kot strupe (poison), D pa substance, ki imajo halucionogene učinke in se jih navaja kot droge. V simbolnem smislu so dodane tudi homeopatske potence, ki kot črki C in Q nakazujeta na manj zahtevne telesne oz. duševne vzroke ali pa na dolgotrajne in kompleksne vzroke.

V prvem sklopu pesmi, ki jih v uvodu “podpirajo” poživljajoče rastline kot so kokain, ibogain, maca, Chuchuhuasi, Catuaba in Shisandra sledimo pesmim, ki so napisane v prvi osebi množine in ki jih dopolnjujejo živalske metafore in metonimije. Pesniški subjekt pusti, da ga vodi živalski instinkt, vse skupaj pa spominja na razvratne orgije ljudi, ki jim niti najbolj intenzivna čustva kot so bes in ekstaza, niso dovolj in stremijo h dokončnemu orgazmu ali samoizničenju. Tako lahko v eni izmed pesmi, ki so objavljene v tem sklopu, preberemo: »Valjamo se po nekih sobanah, /med kopiti predrznih merjascev, / vzburjeni in nagačeni s ponosom / sodobno oboroženega lovca. Pod / nami še kamnit tlak postaja sočen. / Razjarjeni rilci znova in znova / zdrvijo skoz naše fantazme in ko / smo tik pred koncem nekega / akta, drug v drugega srepo / gledamo z belim. – Lahko bi se / še vrnili, a ravno takrat naša grla / glasno riknejo, da zalebdijo vsi / kristalni kozarci, preden tritonski / lestenec zgrmi v tla. Ker v tem / svetu nikdar ne veš, kdo lovi/ koga, ko črni mož enkrat / izgubi svoje telo in nenadoma / vsi preganjamo le votlo bojazen, / da bi se zopet pojavil. – Totem / poslavljajočih se oči je vžgan / v naše čelo, iz kotičkov ust se / nam cedi ceremonialni bes, žrli / bi stene, če bi bilo v njih najti / kapljo večvrednosti.«

Drugi sklop zaznamujejo bolj “umirjene” rastline kot so Chuchuhuasi, Catuaba, Pau d’Arco – Tabebuia impetiginosa, Guarana, rožni koren, Uña de Gato, Rožmarin, žajbelj, navadni zimzelen, Turmeric in Ginseng, ki je znan po svojem dobrem vplivu na spomin in možgane. V tem sklopu se pojavi dvojina, pesmi postajajo bolj subtilne, ljubezenske in eksistencialne, začutimo lahko subjektov manko energije in nemoč, ki jo omenjene rastline v različnih medsebojnih kombinacijah premagujejo z zniževanjem libidinalnega in psihičnega primanjkljaja. Pernarčičeva zapiše: »Ko gine živalska strast, / obsediva v tišini z ramo / ob rami in s stropa padajo / raztrgani kosci papirja. V tej / hiši ni nobenega pohištva, / podajava si eno samo / frnikolo iz sobe v sobo. / Dan za dnem nosim to / isto zguljeno srebrno / haljo in ti si izgubil že vse / lase razen sivih. Najin čut / za primernost postaja skrajno / porozen, ko pride moj čas, / puščam kot psica po tleh za / seboj kaplje krvi – a saj zemlja / je vedno žejna. Tu in tam / tiger v tvojem trebuhu še / dvigne oko, da pograbiš / iztrošeni svinčnik in svoje / nore kozmične sheme zrišeš / po steni.« V zadnji pesmi v tem sklopu se sprašuje, česa bi se kot sočloveka lahko še oprijela, če bi zaprla vrata v živost in vrata zaupanja ter se izolirala drug pred drugim ter nekoliko resignirano zaključi: »Ker ne na nebu ne na zemlji / nimam totemskega čuvarja / in sem sama sebi postala /svečenica, ljubica in otrok.« V nadaljevanju pesniške zbirke pesnica preide v še bolj osebno-izpovedno in ljubezensko liriko – nenehno piše iz vidika prve osebe ednine in tu in tam preide v dvojino. Kot glavni motiv se pojavlja prazna, neopremljena hiša, polna spominov na (nekoč) srečno ljubezensko zvezo dveh ljudi, ki sta se medtem odtujila. Kljub ozaveščanju, da časa ni mogoče vrniti nazaj in terjati od drugega nekaj, s čimer se tudi sam s težavo spopadaš, pesnica vendarle postavi svoje “karte” na mizo ter od drugega zahteva iskrenost: »Ne preneseš me. Kajti jaz znam / živeti s tvojo morilsko živaljo, / ti pa nikdar ne prideš do zmage / z mojo že-mrtvostjo. Moj planet / je tak, da se samoizniči, čim zgolj / pomisliš, da bi se ga polotil. V / tvoji temi, kjer so vir svetlobe / zidovi, kaj bi te raztelesilo bolj – / da ti srce zlomim, ali da s / pozornostjo vidim vanj? Ko / me raztrgaš, je tvoj smehljaj / kratek: nisi še doživel, da bi kdo / jokal iz čiste moči, drže, izbire. / Medtem, ko se tvoj nagon stara / in upočasnjuje, je vsak moj razpad / generator rojstva, obliznem ti prste / in sedem s tabo za mizo: glejva se.«

V sklopu, ki je naslovljen s tremi rastlinami (Mucuna, Ajo Sacha, sladki pelin), ki se uporabljajo tako za zdravljenje kroničnih težav kot za šamanske obrede razširjanja obzorij in karmičnih izzivov, se Pernarčičeva še bolj približa iskanju skupne resonance med makrokozmosom in mikrokozmosom čustvovanja. To stori tako s pomočjo rastlin, ki so namenjene zaščiti doma kot z rastlinami, ki ji predstavljajo vmesnik v povezovanju s svetom, ki se nahaja onstran. V eni izmed pesmi iz tega cikla zapiše: “čim se česa že samo / dotaknemo, je obenem to / naš padec v totalnost. Ko / te tako v sanjah obiskujejo / cvetovi nepoznanega / rožnega grma, si lahko/ gotov, da se je s tem vate / zarila konica neke zavesti, / iz katere se vsa moč sveta / slehernič razpotegne v / svojo popolnost. Brez tega / se ne bi imel v kaj prebuditi, / pa tudi ne v kaj zaspati. / Nobene izkušnje ne bi / potreboval, da razločiš, / kaj so ti na pot postavili / demoni in kaj angeli. In / čeprav je ogenj tebi enkrat / že vzel kožo in zaupanje / vase, oba dobro veva, da / lahko šepet nezamenljivega / premika prepoznaš ravno / po tem, da ti korak vodi tja, / kamor se zdi najmanj / verjetno zaviti: v čemer / je najmanj očitno ohranjati / svojo prisotnost.” Od tu naprej se nam zdi kot da se pesnica z virtuoznostjo alkimista podaja skozi svet zemlje, vode, ognja in zraka ter se spopada z različnimi lucidnimi izzivi, ki jih prinaša kombinacija določenih rastlinskih esenc. Tako jo mešanica nenavadnih rastlin z imeni San pedro, Guayusa in Ayahuma navdahne s potrebo po koncentraciji, ritualnosti, medsebojni resonanci in iskanju “pravhoda” v sanjsko telo: »Opreznost ne pripada ne plenilcu / ne plenu: ustvarja se v medprostoru, / ko zaresonira védenje, da se bo / pravkar sprožila elastična napeta / nit nekje v vesolju – in bomo ujeli le, / kako odnese s plašča pretesno zapet / gumb. Pojavnost je le trik, da se ne bi / naveličali pogleda v logiko zasnove. / A za vsak slučaj: vselej, preden se / vrneva v hišo, na vrtu trikrat zažvižgava –/ da bi veter spet / našel pravhod v najini sanjski telesi.« V drugi pesmi iz istega sklopa pa pretreseno ugotavlja, da »… za nami ni prihodnosti, / kajti vse se zgrinja v brezčasje upa, / da bi našli obliko sveta, ki ne boli.«

Pesnica, ki v spremni besedi zapiše, da je prišel čas, da rastlinam vrnemo spoštovanje, ki nam ga z nudenjem kisika, hrane, tkanine, kurjave, barvil, dišav, zdravil in zavetja že tisočletja namenjajo, se zaveda, da bo civilizacija na neki točki primorana izpeljati historični prelom, v katerem bodo imele rastline osrednjo vlogo. Pri tem odkrito priznava, da »bolj ko spoznavam, da v tej poeziji procesualnost stoji nad literarnostjo, bolj razumem vlogo komunikacije z rastlinami.« V nadaljevanju zbirke se v razdelku, ki poraja inspiracijo iz kombinacije rastlin Palo santo, Agua de florida,Mapacho, Ayahuma, Jergon sacha, Ayahuasca, Chacruna, Chiricsanango, Guayusa, Piri-piri, Turmeric, kopriva, ingver, sladki pelin, zvezdasti jasmin in cedra, med drugim pomudi tudi pri prepletenosti vsega živega in pri banalnih filozofskih ugotovitvah: »In sol res liže nas. A če prisloniš uho na / morski zrak, začutiš vso njegovo / poseljenost. Slednjič se nas bo / tako ali tako vseh spominjal le kak osel, ko bo med makijo v popolni / tišini stal glupo pri miru in ga / bo oplazil val slutnje, da tu zdaj / nekdo govori o njem.« Omenjene zdravilne rastline nas s svojo sugestivno močjo držijo v objemu intuicije, do njih se ni možno prebiti zgolj z razumom, temveč moramo vključiti srce in “šesti čut”, ki nas fokusira na dani trenutek: »Najbolj drugačni pojavi so / si na videz najbolj podobni, / toda treba je ostati pozoren: / metronom ne tiktaka, drži te / za srce, drži izven dosega / pogrezanja v minljivost – / ne razumeš ga, dokler šteješ, / dokler markiraš.«

Pesniška zbirka Radharani Pernarčič Skalpel za sanjsko membrano je razdeljena na 17 sklopov, ki so na več nivojih povezani med sabo. Tako kot ostala njena dela, je tudi pričujoča zbirka zasnovana interdisciplinarno – v njej lahko (poleg literarne) zasledimo biološko, antropološko, filozofsko, psihološko in spiritualno dimenzijo, pospremljeno z izjemno inovativnimi grafikami, ki so last avtorice same. Čeprav je bila med ustvarjanjem zbirke ob pogovoru z enim izmed urednikov prepričana, da jo bo izdala pod okriljem literarne založbe, je na koncu zapisala, da prav samozaložbo vidi kot »nujen izstopni korak iz kratkovidne (samo)destruktivnosti literarne mreže.« Naj namenimo še nekaj besed stilistični zasnovi pesmi, ki so tako po vsebinski kot po oblikovni plati precej razgibane – v uvodu nas z nekaj sugestivnimi verzi vrže v čustveni oz. spiritualni vrtinec osrednjega dogajanja, v katerem nas s pomočjo barvitih pridevnikov in lucidnih metafor pelje proti zaključku, ki se bodisi izteče v duhovito misel bodisi obvisi v zraku. Tu in tam s pomočjo ponavljanja posameznih verzov stopnjuje posebno čustveno “patino”, s katero “dramaturško” zaokroži pesem, obenem pa pokaže, da njena čustva niso mišljena metaforično, temveč kar se le da dobesedno: »Naj si me pozneje še tako kruto odslovil, / ko si raje sam zapustil lastno hišo, / da me ne bi / več čutil ob sebi in / ob meni ne sebe – / zametki stika se gibljejo v mojem / telesu brez vsakršne inflacije, ki jo / navadno povzroči odsotnost: / iz mene vsako leto zraste tvoje listje / pomeni / iz mene vsako leto zraste tvoje listje.« Radharani Pernarčič nam pričara svet rastlinstva kot svet numinoznega in intelegibilnega, ki v nas premaguje prostorske in časovne ovire ter nas zasidra v prepričanju, da je v vesolju vse ob pravem času na pravem mestu. Njena poezija je kot skalpel, s katerim zareže v membrano, ki ločuje sanje od resničnosti ter nas opozarja, da sta obe le dve plati iste “medalje”.