Miša Gams – Nina Medved – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Nina Medved je pesnica, fotografinja in prevajalka, ki je leta 2019 kot zmagovalka festivala Urška s pomočjo JSKD izdala pesniški prvenec Drseči svet, obenem pa jo poznamo kot soustvarjalko literarnih dejavnosti v Mariboru (Slovenski dnevi knjige v Mariboru, Slam poezija itd.) pa tudi v Franciji, kjer sodeluje na sejmu otroške in mladinske poezije v Tinqueuxu. Svoje pesmi objavlja v številnih domačih in tujih literarnih revijah in jo domiselno interpretira na literarnih nastopih, med drugim smo jo pred kratkim imeli priliko poslušati na festivalu Ignor na Metelkovi. Pred nekaj meseci je pri Cankarjevi založbi izšla njena druga pesniška zbirka z naslovom Rodna doba, na naslovnici katere lahko opazimo avtorico s fotoaparatom v rokah. Navdušenje nad analogno fotografijo se odraža tako v pesmih kot v dokumentaristično obarvanih fotografijah, ki jih najdemo znotraj knjige in ki beležijo mimobežne utrinke iz mariborskih ulic in vsakdanjega življenja. Če je bila zbirka Drseči svet na nek način poklon svojemu otroštvu in izpostavljanju življenjskih ranljivosti (na enem mestu zapiše pretresljive verze: “utišati bojazen, da te bo kdo / znova osamil do konca. / verjeti v zatočišča. / vztrajati v izpostavljeni ranljivosti”), pa pesnica v pričujoči zbirki zbira vtise ob svojem vstopu v rodno dobo, ki je zazanamovana z osebnimi in družbenimi pričakovanji, tako glede naraščaja kot glede družinskega življenja in projektov v prihodnosti.
Nenazadnje nosečnost ne pomeni zgolj prenos genetskega materiala v naslednjo generacijo, temveč kopico hrepenenj, pričakovanj, vznemirjenj, strahov, podrhtavanj in slutenj, ki se lahko realizirajo zgolj ob pravi kombinaciji čudežev in naključij, česar se avtorica še kako dobro zaveda. V pesmi z naslovom Nosečnost zapiše: “Pomislim: tudi jaz sem noseča s prihodnostjo, / to raste v meni, nabira energijo in se hrani, / le da moj čas ni izmerjen, / devet mesecev kot pri ljudeh, / dve leti kot pri slonicah.” in nadaljuje: “To, kar čaka v meni na prestop, / na svojo ničelno točko, si jemlje čas, / ne pove, kaj potrebuje, je z njim kaj narobe, / je v moji notranjosti obrnjeno v napačno smer, / varno pospravljeno v globini, / kot robci, ki jih pospravim v predal, / zato pa uporabljam vse drugo, / kar mi zaide pod roke, / besedo, svetlobo, / vse je moja snov, / ki jo gnetem z dlanmi misli, / da postane voljna, najde svojo obliko, / pomiri brcanje v notranjosti.” Pri tem se nenehno poigrava z asociacijami, ki sprožajo primarna občutja sožitja, zlitja z Drugim pa tudi radovednosti, kaj neki se nahaja tam zunaj – trebuh s popkom se prelevi v camero obscuro, znotraj katere se počutimo kot praljudje, ki na stenah zrejo v sence, ki jih ustvarja svetloba tam zunaj: “Moj trebuh / je camera obscura. // Skozi popek / vanjo svet naliva / svojo svetlobo. // In ti jo gledaš / kot votlinski ljudje, / na stenah / svojih sanj.” Ni čudno, da se večkrat znajde “zacementirana pod odejo”, kjer je lahko sama sebi “nikogaršnja junakinja”, ki pod belimi jadri posteljnine spremlja peščene viharje in s pritiskom na veki motri plesoče zvezde (Junakinja): “… pod odejo / je večna / noč. / če dovolj močno / pritisnem s palcema / na veki, / zaplešejo / zvezde.”
Nina Medved nam v pesniški zbirki Rodna doba v enaki meri razgrne svojo pesniško kot tudi svojo fotografsko plat – poleg fotografij, ki se nahajajo na večih mestih v zbirki, lahko v pesmih prisostvujemo številnim prispodobam, ki nakažejo vzporednice med fotografskim aparatom oz. kamero in človeškim telesom ter naravo. V pesmi Goriščna točka, kjer opisuje sončnice, ki se obračajo v isto smer, išče svojo točko fokusa, ki jo prevečkrat spregleda: “Kot pozabljam na svoje meje / in da je vse, kar moram doseči, / da moje telo preživi. / Samo moje telo / ima argument preživetja, / ostalo naj se skrije.” Čeprav se v pesmih bolj ali manj vrti okrog plodnosti in nosečnosti, številnih ginekoloških testiranj, posnetkov (splavljenega?) nosečniškega tkiva, spletnih opisov poroda itd., se avtorica vsakič znova zave, da je njeno telo unikatno in neponovljivo, da predstavlja edini tem(p)elj, edino zatočišče, ki ga ni možno replicirati. Zato predstavlja prototip analognega, ki za razliko od digitalne tehnologije ne zmore v neskončnost rojevati novih besednih variacij niti po tekočem traku rojevati novih bitij. V pesmi z naslovom Analogno / digitalno zapiše: “Ustaviti / množenje / v neskončnost? / Določiti začetek / in konec, / miže odrezati trakec /in začeti postopek / brez povratka, / vzljubiti / neponovljivost?” Od citatov številnih znanih književnic (Lucija Stupica, Saša Vegri, Petra Kolmančič, Maruša Krese, Mila Haugova, Albane Gellé, Krystyna Dabrowska itd.), ki jih Medved tu in tam umesti kot neke vrste uvodnik k pesmim, ostane v spominu zlasti izjava Susan Sontag, ki je bila tudi sama strastna fotografinja: “Kamera vsakogar spremeni v turista, ki obiskuje resničnosti drugih ljudi, nazadnje pa tudi lastno.” Citat, ki pospremi pesem z naslovom Poze, v kateri sledimo paru, ki se nastavlja pred fotoaparatom v absurdnih pozah zadovoljitve želje naključne turistke, dopolnjuje notranje občutenje razplastitve realnosti in projekcije fragmentiranega jaza: “Gotovo to počne, ker ve, / da se ti tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.”
Camera obscura nudi na eni strani igro svetlobe in senc, zvezdni hologram želja, na drugi pa podobo odtujene, shizofrene in kozmetično prilagojene realnosti, ki nudi varljiv občutek varnosti in čustvene izpolnjenosti. Kajti “nič ne zmore pronicati dovolj globoko, / da bi ogrelo veveričko v prsih”, ki obstane na prostem z vsemi mogočimi čustvi, ne da bi vedela, kaj naj stori z njimi. Če se povrnemo nazaj v Drseči svet, kjer pesnica zapiše: “še smrt smo naučili, da počaka. / zato odslej podlegamo nesrečam / in čakalnim dobam. / kot živali brez lastnika.” lahko ugotovimo, kje je izvor žalosti in jeze, ki se – sicer potlačena in zatrta – znajde tudi kot eden od osrednjih motivov pričujoče zbirke. Zdi se, da avtorica sicer hrepeni po tem, da bi lahko napisala knjigo o srečni nosečnosti, otroka med drugim primerja tako z izruvanim drevesom (Drevo) kot z valujočim prabitjem, ki počasi izgublja kot puh mehko dlako (V plodovnici), vendar jo na eni strani dušijo pričakovanja s strani prijateljev, svojcev in znancev, na drugi pa robustni ginekološki testi in posegi, ki vsako spontanost, naključnost in poetičnost že v kali zatrejo. Med drugim tudi z vzbujanjem ambivalentnih občutij in slabe vesti bodočim mamicam, da bodo skupaj z ljubeznijo in toplino na otroka prenesle tudi razne viruse in okužbe – v pesmi Sanje o otroku ironično zapiše: “Naj te ta objava spomni, / da ti stojimo ob strani / vedno s tabo / od prve misli na dojenčka / vedno s tabo / pa vse do čudovitih trenutkov, / ko na prsih pestuješ malo štručko. // … presenečenje za vas / in vašega malčka: // okužba je možna / med porodom / z matere / na otroka // vedno s tabo”. Že na začetku pesmi Mamin(i) jezik(i) spregovori o obisku ordinacije, v kateri ginekologinja spregovori o njenem telesu v “tujem jeziku”, medtem ko v pesmi Igrača pojamra, da je dolgo dopuščala, da so se jo trudili “popraviti” in usmeriti v razmislek o “drugih možnostih”, k čemur doda: “kaj nama pa bo preostalo, / če bo še zadnji zdravnik / mehko poklopil vrata / in bova ostala / sama, / tako prekleto / cela, / vsak v svojem / telesu, / do vrha polna / ljubezni?”
Pesniška zbirka Rodna doba je razdeljena na štiri sklope z naslovi Otrok, Slovar, Mama in Rodna doba. Prvi sklop (Otrok) bi lahko opredelili kot poezijo v prozi, ki opisuje različne otroške igre, igre vlog, projekcij, zrcaljenj in različnih stadijev dozorevanj. V drugem sklopu (Slovar) pride v ospredje jezik sam s svojim besednim zakladom in zavedanjem dvojine – z njo se dvojec prepozna kot par (bodisi kot par-tner bodisi kot starš in otrok) in kot zametek družine. V eni izmed pesmi Medved zapiše bodočemu otroku, na kak način lahko pričakuje predajo besed: “Predala ti jih bova / v zgibanju dlani / in ustno. // Vsak dan / bo vaja / v jeziku / družine, // mi / naravni / govorci.” V sklopu Mama pride v ospredje prizemljeno pričakovanje v istem paketu s čustveno zrelostjo in otroškimi spomini, med katerimi se znajde spomin na toplo mleko: “Bolj ko gre življenje zares, / bolj dišimo po toplem mleku, / drhtečem / na štedilniku.” Zadnji sklop (Rodna doba) se osredotoča na beleženje čustev, želja, iluzij, fotografskih utrinkov in opomnikov, “da ob vidnem življenju obstaja tudi tisto skrito za zaslonko očesa”. Pesnica postaja sodobna Ariadna, ki brusi pogled, da lažje pogleda navznoter in naokoli, da se iz temnega labirinta camere obscure, ki predstavlja nekakšno Platonovo votlino senc, prebije do svetlobe razodetja, do zavesti o vezeh, na katerih temelji kolektivni spomin in lucidne vizije. Lahko bi rekli, da postane poezija Nine Medved kljub uporabi številnih metafor, personifikacij in primerjav, le še bolj snovna, lepljiva in oprijemljiva. Med branjem se zalotimo, da jo tako rekoč “primemo za besedo” in se z njo sprehodimo v pesniški hologram, v katerem se preteklost preplete s prihodnostjo in sedanjostjo – ko povlečemo za Ariadnino vrvico, se lahko zgodi, da nam v rokah ostane še nerazvit trak analognega fotoaparata, delček krvave popkovine ali manjkajoči košček človečka na robu papirnate verige …
Papirnata punčka
Otrok je vez,
ki nas povežejo iz generacije v generacijo
kot verigo papirnatih ljudi.
Zato ljudje s pogledom
željno segajo pod majico,
dodajajo
odraslemu telesu
novo telo,
kot bi ga pomerjali
papirnati punčki –
kot da bi lahko
že gola želja
vdahnila življenje,
oblikovala
človečka
na robu
papirnate verige.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
