Antologija 49 pesnikov in pesnic kot body art projekt

Zbirka pesniških tetovaž vsestranskega pesnika Dejana Kobana je nastajala kar nekaj let in je v prvi fazi vključevala 38 slovenskih in hrvaških pesnikov ter pesnic, ki se jim je v nadaljevanju pridružilo še 11 avtorjev, ki so poslali kratke pesniške utrinke na temo odgovornosti posameznika do družbe in do samega sebe. Zbirko z uvodno in spremno besedo vpeljeta in teoretsko nadgradita dve sodobni slovenski pesnici – Nežka Struc in Monika Vrečar – slednja v zaključku spremne besede zapiše, da zbrana poezija, vpisana v kožo Dejana Kobana, “preobraža njegovo telo iz absurdnega potrošniškega telesa v poetično telo in ga s tem lansira v nesmrtno spletišče smisla”, pri tem pa deluje kot “električni šok za telo, ki ga vrača nazaj v njegovo surovo materialnost skozi vrata simbolnosti.” In res se zdi, da Kobanovo potetovirano telo stoji na povsem drugi paradigmi kot potetovirana telesa sodobnih najstnikov, ki jim tovrstno samopoškodovanje predstavlja priložnost za izražanje notranje bolečine odraščanja in preizpraševanja identitete ter nadobudnih alfa samcev, ki s svojimi tetovažami utrjujejo položaj finančno močnega postojdipskega, a še vedno narcisoidnega in mačističnega samca.

Potetovirano telo Dejana Kobana za razliko od preostalih ožigosanih teles izpričuje različne življenjske zgodbe in miselne utrinke subtilnih pesnikov in pesnic z namenom, da bi njihove uvide in notranjo bolečino prenesel v zunanji svet vsakdanjih banalnosti in da bi vanj vtisnil tisto primarno čudenje, ki so ga zmožni zgolj otroci in prvinski norčki … Prav zato nas ne preseneča malce poseben izbor verzov, ki na najrazličnejše načine izpovedujejo kombinacijo unikatnosti in banalnosti, numinoznega in vsakdanjega, duhovnega in mesenega, preplavljenega in izpraznjenega. Tako na Kobanovi roki lahko zagledamo tetovirane verze pesnice Sare Fabjan, v katerih zapiše: “pripraviš hišo za praznost / oblaziniš sebe za prihajajoče mesece”. Prepletanje inovativnih metafor, metonimij, aluzij in personifikacij kaže na potrebo po prestopu v magični diskurz občutenja onstran znanstvene paradigme, retoričnih figur in tavtoloških formulacij. Verze Žarka Jovanovskega najdemo vtisnjene v Kobanovo levo ramo: “bog ne postoji / ne vjerujem u ljubav / dva i dva su pet”, medtem ko nam Gregor Kosi izpoveduje naslednjo misel: “lahko sem tvoja žival / jutranji krik / dovzeten za namige / in vprežen v dotik”. Vsaka pesem v antologiji je prevedena v angleški, nemški, italijanski in hrvaški oz. slovenski jezik, med njimi pa najdemo tudi nekaj primerov vizualne poezije in igre z zveni besed in njihovimi pomeni. Tako prebiramo verze Natalije Milovanovič, ki zapiše: “miroljubno živeč / živ več kot / nemirni živež / za živo mejo”, zabavno misel Gregorja Podlogarja: “prehod v novo / notranjost ost / je jezik jezdi” ter posrečeno primerjavo črk s črvi in besedičenja s črvičenjem pesnice Tanje Božič: “bil sem nepopisan list / zdaj bodo črke moji črvi / življenje pač črviči / še črhnem preden črknem”.

Telo je tako prispodoba za hišo oz. katedralo in nepopisljivo platno življenja, koža pa svojevrstni hrustljavi in hranljivi papir, na katerem gomazijo črke kot drobni insekti in črvi, ustvarjalni sodelavci pesniškega kanibalizma in avtodestrukcije. Tako slišimo sopeče verze Mihe Mavriča: “požrl bom lastno telo / ker te ne znam sanjati”, opominjajočo misel Monike Vrečar: “ne pozabit da imam telo / in da ima moje telo težo” in ponavljajoče besede Lenarta Sušnika: “bil sem že tu v teh kožah v teh slikah / prehodil ta platna bil sem že tu na tem mestu / na tem kraju slišal nebo videl tla in čutil luči ljudi / ki so majhna sonca prebadala mojo tanko kožo kot papir.” Ne glede na to ali prispemo na cilj sami (“če prispeš na cilj sama / se vrni pet polj nazaj” – Nina Medved) ali v družbi (“če bi midva fukala / bi bolelo / ampak bi fukala naprej / ker bi bolelo / da bi bolelo / oba skupaj” – Urša Majcen) in ne glede na to, ali nas odprta rana boli ali ne (“ova rana ne boli / s njom si se rodila” – Marija Dejanović) in ali v pisanju najdemo uteho in smisel (“mojo muzo je pred nekaj tedni posilil neki prasec / od takrat se jebem / s to prekleto pesmijo” – Veronika Razpotnik), lahko pridemo do zaključka, da živimo v veliko bolj iracionalnem stvarstvu kot to izgleda na prvi pogled (“živeti je čudno / ne živeti prav tako čudno” – Nino Flisar). Prav potetovirano telo Dejana Kobana, ki je pravzaprav napeto učno platno sodobne slovenske (pa tudi hrvaške) poezije, nas opozarja na to, da so vsi antagonizmi v družbi le navidezni in da se različni pesniški silogizmi hote ali nehote dotikajo, prepletajo in družijo med sabo in dajo opazovalcu oz. bralcu vedeti, da je usmerjen pogled in kontekst tisto, kar v resnici šteje in ne izolirana beseda.

Ni naključje, da Nežka Struc v uvodni besedi omenja koncept pesniške skupnosti, ki ji gre pogosto na živce, a ji vseeno predstavlja “abstraktni dom, za katerega se včasih splača iti čez sebe, vsaj malo zastaviti telo, mu ponuditi nekaj časa, razmisliti, premišljevati, dognati ter iskati načine “kako skupaj” in “kako naprej””, saj se zdi, da je Koban zastavil svoje telo vsem pesniškim sotrpinom v enaki meri prav v veri v moč fizičnega dometa besede, zrcaljenja in dopolnjevanja sublimnih asociacij in povezanosti znotraj raznolikega (pesniškega) plemena. Struc v svojem nagovoru, ki bi ga prav gotovo lahko popestril tudi Koban s svojo prvoosebno izkušnjo, ki jo je doživljal med tetoviranjem, zapiše naslednjo ugotovitev: “Možnosti interpretacije, argumentacije, pesniškega ustvarjanja, globine in oblike ubesedovanja, v glavnem ves jezik, ustvarjamo skupaj, ha! Ob vsakem ponovnem branju pre_več me presune ravno mnogoterost, nezamenljivost ter edinstvenost (i)zbranih pesniških izrazov. Ne glede na to, kako kratka je forma in ne glede na to, kakšna je pesniška snov, ne moremo in nočemo iz svoje kože. Ostajamo prepoznavne_i in iskrene_i, kot stranski produkt (torej skoraj po pomoti) pa nudimo še pregled trenutnega pesniškega ustvarjanja v našem prostoru.”

V knjigi pre_ več se tako predstavijo pesniki Tone Škrjanec, Ana Pepelnik, Blaž Iršič, Anja Novak, Nino Flisar, Petra Kolmančič, Monika Vrečar, Nika Gradišek, Natalija Milovanović, Gregor Podlogar, Veronika Šoster, Helena Zemljič, Matko Abramić, Kristina Kočan, Sergej Harlamov, Denis Ćosić, Iztok Osojnik, Ivan Antić, Radharani Pernarčič, Blaž Božič, Nina Dragičević, Matija Krumpak, Žarko Jovanovski, Antej Jelenić, Siniša Matasović, Tibor Hrs Pandur, Maja Miloševič Čustić, Miha Maurič, Urša Majcen, Gregor Kosi, Aja Zamolo, Pino Pograjc, Ana Marija Garafol, Andreja Štepec, Dejan Koban, Sara Fabjan, Marija Dejanović, Tonja Jelen, Urška Kramberger, Manca Marinko, Veronika Razpotnik, Nela Pobernižnik, Varja Balžalorsky Antić, Nežka Struc, Lenart Sušnik, Tanja Božić, Jernej Županič, Nina Medved, Martin Mikolič, medtem ko za fotografije poskrbi Nika Hölcl, ki ji uspe s pesnikovo postavitvijo v določeno telesno pozo izpostaviti tudi religiozne, mistične in mitološke konotacije. Zdi se kot da se telo Dejana Kobana žrtvuje za poseben namen, ki presega individualne, nacionalne, državne, regionalne in politične okvire. Njegova strast do poezije je bila že pred pričujočim projektom opazna pri številnih literarnih performansih, happeningih, številnih interaktivno zasnovanih literarnih prireditvah in založništvu (Črna skrinjica) pa tudi pri političnem aktivizmu (vsakodnevno branje pred vrati nekdanjega direktorja RTV-ja v znak nasprotovanja njegovi politiki delovanja), vendar pa predstavlja akt tetoviranja pesmi sodobnih slovenskih in hrvaških pesnikov ter dokumentiranje posameznih pesmi na določenih delih telesa svojevrsten body art, ki mu v Sloveniji ne najdemo para. Njegova “šamanistična” pripadnost pesniškemu plemenu in hrepenenje po ultimativnem zlitju s poezijo, je vredna zavidanja in občudovanja. Lahko bi rekli, da je svoje telo zastavil višjemu cilju, obenem pa ga s porazdelitvijo na posamezne verze fragmentiral in razkosal na posamezne enote, ki sobivajo med sabo kot člani uigranega orkestra. Gre za vseživljenjski projekt, ki v raznih fazah Kobanovega življenja doživlja različne nadgradnje – od fotografskih razstav in multimedijskih postavitev v najrazličnejših slovenskih krajih pa do inovativnih literarnih večerov in raznih performansov z avtorji verzov, kateri morda (inspirirani s Kobanovo gesto) nekoč sami “zastavijo” kak del svojega telesa .