Miša Gams– Damir Karakaš – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Damir Karakaš je hrvaški pisatelj, avtor številnih kratkoproznih zbirk in romanov, nekatere med njimi (Kino Lika, Šumenje gozda, Proslava) so pred kratkim v slovenskem prevodu izšle pri Beletrini. Tudi zadnja, ki jo avtor zadnje mesece promovira vsepovsod po Balkanu, bo z naslovom Obračališče (Okretište) v roku nekaj mesecev izšla pri tej založbi. Karakaš, ki je zaradi (nad)realističnih opisov te surove pokrajine v hrvaških literarnih krogih znan kot “Kafka iz Like”, je v intervjuju z Jurijem Hudolinom (objavljenim namesto spremne besede na koncu romana Proslava) pojasnil zabavno prigodo v zvezi s famoznim nadimkom: »Takrat je v Splitu živel tudi poznani konceptualni umetnik, ki je prav tako iz Like in ki je svoj opus gradil na Kafki, na razstavi je izrezal iz slike obraz Matere Božje in namesto tega nalepil Kafkovo podobo. Takoj me je poklical in glasno kriknil, ko me je srečal v živo: »Jaz sem Kafka iz Like ne pa ti! « Takoj sem ga pomiril in mu rekel: » Prav, potem bom jaz Henry Miller iz Like!« Karakaš, ki je kot novinar črne kronike Večernjega lista nekaj časa služboval v Splitu, vmes pa poročal iz vojnih področij (Kosovo, Bosna), se je namreč rodil v vasi Plaščica pri Brinju v Liki, ki je nekoč štela 70 ljudi, zdaj pa v njej živita le še njegova starša in policaj v pokoju. Da gre za svojevrstnega vaškega posebneža in hudomušnega literarnega »akviziterja« govorijo tudi podatki o prodaji njegovih del – najhitreje so si jih menda prisvojili Arabci, ki so v Egiptu priredili izjemno obiskan literarni večer, hrvaški preboj pa se je Karakašu posrečil tako, da je svoj roman Eskimi preko znanega nogometnega trenerja vsilil domačinom v Liki, ti pa so ga zgroženi eden za drugim vračali nazaj. Še dandanes se ne upa vrniti v svoj domači kraj, saj so mu številni vaščani grozili s smrtjo. Karakaš je od vsega začetka navduševal tudi gledališke in filmske režiserje – leta 2005 je nastal kratki film Stolac za ljuljanje, tri leta kasneje pa je hrvaški režiser Dalibor Matanić posnel film Kino Lika, v zaključni fazi naj bi bil tudi film po romanu Proslava.
Kot zanimivost velja omeniti, da urednik njegovih dveh kratkoproznih zbirk Kino Lika (2001) in Eskimi (2007) prav tako izvira iz Like. Njuno prvo srečanje, ki je potekalo sredi vojne vihre v nekem malem lokalu sredi Like, je Robert Perišič v spremni besedi h knjigi Kino Lika opisal sledeče: » Za nekatere ljudi lahko rečeš: tale bo prej postal kak trgovski potnik za kakšne neumne gospodinjske pripomočke, ki jih lahko kupijo samo nore gospodinje … Tako nekako mi je deloval Karakaš. Govoril je malone kot kak akviziter med vrati, kot nekdo, ki ima veliko dela.« In dejansko imajo Karakaševi protagonisti veliko za povedati – sicer večino časa preklinjajo, se učijo loviti in si izboriti hrano, ponavljajo napake in umirajo, a skozi ta vznesena dejanja prikličejo pred oči vso kruto pokrajino, ki je razpeta med dva ekstrema: neizprosni Velebit in ošabni Zagreb. To »pleme«, iz katerega je zrasel tudi svetovno znan fizik Nikola Tesla, ima močan karakter, saj se po eni strani borijo z volkovi v človeški in živalski preobleki, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja tehnoloških izumov bolj cenijo soodvisnost od narave.
Karakaševi protagonisti so povsem vsakdanji ljudje – pastirji, kmetje, pivci, nesojeni ljubimci, športniki in kriminalci, ki si želijo preprostih stvari kot so ljubezen, hrana, voda, pozornost in moralno zadoščenje. Karakaš v svojih zgodbah ne moralizira in ne pretirava, temveč prikaže ljudi in dogodke takšne kot so, zato je jezik pisanja pogovorni; veliko je izvirnih slengovskih dialogov, še več pa je pristnih in osebno izpovednih monologov, kot je pričujoči iz zbirke Kino Lika: » …ajoj ajoj…ludje božji….ajoooooj joj….iz zibke sm atroka stresu…mater ti jebem, ki te je nardila, reši meeee…ko sm meu…lani sm…lani sm…kravi sem na pički čik agasnu, ajoooooooj … « Ti duhoviti liki, ki bi jih v Zagrebu in Splitu prav gotovo proglasili za nevzgojene barbare, se nenehno spopadajo z občutki krivde, saj so globoko v sebi zelo verni ljudje, po drugi strani pa se ne morejo odreči svojim željam in samodestruktivnim gonom. Tako smo priča vaški deklini, ki je nihče v vasi noče za nevesto in samo sebe kaznuje s spolnim odnosom s prašičem, očetu, ki raje napoji svojo živino kot lastnega sina, športniku, ki zaradi slabe vesti stori samomor, kmetu, ki sprovocira volka do te mere, da ga ta požre … Karakaš tako na prefinjen način skozi zgodbe izpostavi Darwinov zakon: vedno zmaga močnejši, narava vedno prevlada, principi in zakoni se nenehno uklanjajo najbolj prvinskim (na)gonom. Vendar pa je odlika Karakaševega pisanja tudi v samem načinu kako razvija zgodbo, saj se bralec večkrat zaloti, da je presenečen nad preobratom v zgodbi oz. samim zaključkom – avtor namreč stopnjuje napetost v zgodbi z nadvse čustvenimi izjavami svojih junakov, ki pa v nasprotju s pričakovanji doživijo povsem banalen razplet.
Po drugi strani velja opozoriti tudi na poetični minimalizem, ki ga v romanih Šumenje gozda in Proslava Karakaš razvije do osupljivih podrobnosti. Pisatelj, ki se je številna leta preživljal kot harmonikar, ki je glasbeno-literarne performanse preizkusil med mimoidočimi na francoskih trgih Bordeauxa in Pariza, je razvil neverjeten posluh za ustvarjanje zvokov in ritmov znotraj literature. Šumenje gozda je tako serija liričnih utrinkov, svojevrstni kolaž zvokov, ki jih ustvarjajo metafore, metonimije in poigravanje z ritmi, medtem ko v prvem planu sledimo odraščajočemu najstniku, ki se čudi vaškim običajem in prepletu življenja in smrti v pokrajini, ki ne pozna usmiljenja. Pri tem pride do izraza zlasti odnos med sinom in očetom, ki ima do družinskih članov izredno visoka pričakovanja. V zgodbi Ženske, ki tlačijo zelje smo tako priča opisu sezonskega opravila, v katerem sodeluje cela družina, medtem ko oče sina še dodatno ponižuje namesto, da bi ga na lep način pozval k hitrejšemu delu: »Z voza vzame nož, se skloni in začne rezati zeljne glave, sonce posije na rezilo noža: potisne mi ga v roke. Močno primem ročaj noža, se sklonim in režem zeljno glavico, vendar mi gre zelo počasi. Oče mi vzame nož in krikne: » Bog ti jebal mater, za nič nisi! « Tudi v zgodbi Navodila za klanje prašiča igra oče glavno vlogo: » Oče mu razpre trebuh in noter potisne roko. Iz drobovja potegne mlahav mehur, iztisne urin, ga napihne in iz njega izpusti piskajoč zrak; pogleda proti meni s svojim pogledom pritegne mojega, mi vrže mehur in reče: »Na, čeprav nisi zaslužil.« Absurd očetove nadutosti doseže vrhunec v zgodbi Lov, v kateri se oče in sin odpravita na lov za zajcem ali kakšno drugo užitno divjačino, vendar oče uspe ustreliti kvečjemu jazbeca, ki ga babica zavrne kot neuporabno smrdečo crkovino, nakar ga oče osramočeno zakoplje v bližnjem gozdu. Vendar pa Karakaš ne obsoja in ne moralizira, odnose med družinskimi člani in vaščani opisuje skozi posamezne situacije, ki izpadejo tragične in komične obenem, medtem ko s pridihom ironije opisuje njihov strah pred medvedom, pošastjo iz gozda in nevidnimi protidržavnimi zločinci. Po drugi strani pa strahovi v vasi čudežno izginejo bodisi z žrtvovanjem grešnega kozla bodisi s tehnološkimi pridobitvami. Tako tudi sin premaga strah pred očetom z občudovanjem, ko ta kupi televizijo in postavi tuš v kopalnici.
Roman Proslava, za katerega avtor pravi, da v časovnem oziru zaobsega tri generacije in dve svetovni vojni, lahko podobno kot Šumenje gozda beremo kot roman ali kot zbirko kratkih zgodb, saj Karakaš štiri poglavja zasnuje tako, da se lahko berejo kot ločene celote. Čeprav se v njej pisatelj loteva ustaštva, ga tako prefinjeno vnese v zgodbo, da nanj sploh nismo pozorni. Vojna tematika je bežno omenjena le v prvem poglavju z naslovom Hiša, v katerem se glavni junak s puško skriva v gozdu in le na podlagi njegovega pogovora z ženo ugotovimo, da se nahaja na strani preganjane manjšine in da čaka na primeren trenutek, da se preda. V poglavju Proslava se vaški otroci odpravijo na dolgo pot skozi gozd v mesto in le prizori mestnih otrok, ki na glavah nosijo papirnate kape, na katerih je črka U, izpričujejo zgodovinsko obdobje med 2. svetovno vojno oz. tik po njej.
Karakaš v svoj roman tako spretno vtke zgodovinske in politične sledi, da na njih sublimno opozarjajo le prizori nasilja – uboj vaškega psa in petelina, za katerega glavni junak izusti: »Kdor ne more zaklat petelina, ta ne more niti države branit.« Karakaš namreč preko opisov človeškega odnosa do živali izpričuje zgodbo o preživetju v robustnem okolju Like – tamkajšnjim ljudem je samoumevno, da jim in živali služijo le v dveh ozirih – kot varovanje pred divjadjo in kot hrana. V poglavju z naslovom Psi opiše navado sekanja repov psom v vasi, saj naj bi ljudje verjeli, da bodo na ta način bolj glasni:
» … ko ga je oče pred letom dni prinesel v naročju, mu je takoj – da bi bolj lajal in renčal – na štoru s sekiro odsekal rep; to je bila usoda vseh psov iz njihove vasi, oče pa je nekoč dejal: » Če bi mu odsekal tri repe, ne bi bil nič bolj hud.« Skoraj identičen prizor lahko zasledimo v poglavju z naslovom Oče, v katerem z neverjetno preciznostjo opiše notranji konflikt gospodarja hiše, ki je priča pogrebu vaških otrok, umrlih zaradi bolezni in lakote. Nenehno se bori s čustvi strahu, žalosti in jeze, saj mu je izpod časti, da bi bogatega kmeta prosil za pomoč, po drugi strani pa hrane sredi zime nima možnost nikjer vzeti, saj še dreka oz. gnoja primanjkuje: »Ob zimah in snegu, ko zaradi viharjev ne moreš ven pošteno potisniti niti glave in so povsod okrog hiše lačni volkovi, so ponoči v ta lonec opravljali potrebo, podnevi pa so v tem istem loncu kuhali: toda kmalu, je pomislil, in mrazilo ga je v noge, še dreka v tej hiši ne bo več.« Tu in tam gloda koščke drevesnega lubja, s katerimi omili najhujšo lakoto, medtem ko njegova žena daje dojenčku za sesati prerezano čebulo, saj sama nima dovolj mleka. Ko skupaj z možem gledata žalosten prizor pokopa sosedovih otrok, ji ta z mešanico jeze in gnusa zakliče: »Zakaj si ne spneš teh las?« … … Reče mu: » Bom že z lasmi.« On krikne: »Zaveži si lase, ker ti jih bom drugače odsekal s sekiro!« Lahko bi rekli, da je sekanje pasjih repov in ženskih čopov hkrati znak lastne kastracije in nemoči kot tudi označevanje podrejene vloge družinskih članov, ki se na ta način tudi na telesnem nivoju zavejo kdo je njihov edini gospodar.
Najbolj pretresljiv del zgodbe Oče je prizor, ko si gospodar hiše na rame oprta svojega očeta z namenom, da ga odnese v gozd, kjer bo po naravni poti dočakal svoj konec – pred tem mu kot olajšanje lastne vesti ponudi še zadnjo hrano, ki jo imajo v hiši, vendar jo ta zavrne. Karakaš se, podobno kot v prejšnjih poglavjih, poglobi v opise božanske narave, medtem ko se bralec sam pri sebi spopada z vprašanjem, kaj neki roji po glavi starega očeta, ki se zaveda, da odhaja v smrt. Za nameček izvemo, da je bilo oprtanje starega očeta na rame svojega sina z namenom, da ga ta odnese v gozd umret, v Liki svoje čase tradicionalen običaj, ki se je prenašal iz roda v rod in ki so se ga udeležavali tudi najmlajši vnuki: »Nenadoma se mu je med dolgima korakoma vrnil pretrgani spomin in ni se rad spominjal, kako je tudi on hodil za očetom, ko je ta nosil svojega očeta v klanec; opazoval je naokrog in pogled se mu je proti njegovi volji ves čas lepil na potlačeni spomin. Oče mu je takrat rekel, naj počaka pri drenovem grmu, dokler sam ne bo nečesa hitro opravil, pustil dedka, ki bo nekaj časa ostal sam in živel v gozdu; toda on je dobro vedel, da bo oče deda vrgel v to ustje brezdanje luknje, da se tako enostavno mora.« V časih, ko zdravnik ni bil pri roki, domovi za upokojence pa so bili še v povojih, je bil življenjski krog ostarelih domačinov sklenjen brez vloženih družinskih stroškov in napora – na ta način so bile vse tri generacije priča rojstvu, sobivanju in smrti, od česar je sodobni človek (kar se je lepo pokazalo v času epidemije covida) odtujen, saj si že življenja z lastnimi starši ne more predstavljati, kaj šele, da bi si zamislil umiranje izven bolnišnice oz. doma za ostarele. Prav zato Karakašev opis poslednjega odhajanja v gozd ne deluje tragično ali morbidno, temveč je prikazan skozi opis narave, ki jo srečujejo na poti – oče se tu in tam posluži lubja, ki mu vrača energijo, medtem ko vnuk igrivo preganja metulje, ne da bi se zavedal, da bo nekega dne tudi sam tisti, ki bo očeta odvrgel v luknjo brez dna in da bo nenazadnje tudi sam tisti, ki bo odvržen.
Pregled treh knjig Damirja Karakaša sklenemo v isti maniri kot je sklenjen življenjski krog treh generacij njegovih protagonistov– z zretjem v luknjo sredi gozda, ki ne ponuja ne upanja, ne kesanja in ne odrešitve, vseeno pa nas navdaja z občutkom notranjega miru in katarze. V zretje prapočela, ki sta mu v isti meri zavezana tako življenje kot smrt in ki ga Karakaš tako mojstrsko opisuje v svojih zgodbah, čeprav se, bolj kot ne, z liričnimi opisi zgolj plazi okrog njega kot mačka okrog vrele kaše. Dokler nekega lepega dne ne zaveva v njem samem kot odprtina, ki jo je nemogoče zašiti. A o tem že govori njegov naslednji roman z naslovom Obračališče (Okretište), ki ga željno pričakujemo …
7. junija pa smo nazadnje vendarle dočakali avtorja tudi v Ljubljani, kjer je večmesečno potovanje po Hrvaški, Bosni in Hercegovini in Srbiji sklenil s pogovorom v Trubarjevi hiši literature, kjer ga je ob prijatelju Juriju Hudolinu pričakalo le pet obiskovalcev. Karakaš je v intervjuju izpostavil svoje književne vzornike (Tolstoj, Dostojevski, Handke) in misel, da je dober bralec pomembnejši od slabega pisatelja. Izpostavil je tudi zadržke pisateljev, ki se zaradi intelektualnih staršev bojijo objavljati tekste, ki opisujejo družinsko preteklost, medtem ko ima sam to srečo, da njegovi starši zaradi nepismenosti ne prebirajo knjig, ki jih napiše. Po opisu antropoloških obredov smrti, ki jih je za namen pisanja romanov raziskoval na področju Balkana, je postregel še s svojimi izkušnjami z igranjem harmonike po Franciji in literarnim gostovanjem v Egiptu. Za največje presenečenje večera pa je poskrbel Jurij Hudolin, ki je na koncu vse prisotne nagradil z darilom – nakupom romana Šumenje gozda in Proslava, ki ju je podaril vsakemu obiskovalcu posebej. Njegovo prijazno gesto lahko med drugim tolmačimo kot svojevrstni performans, s katerim nam je dal vedeti, da smo obiskovalci literarnih dogodkov dragoceno “pleme” v fazi izumiranja, saj nas vse prevečkrat izpodriva občinstvo na spletu, ki se ne zna več zabavati v živo. Vendar je na problematiko upada obiskov literarnih dogodkov potrebno pogledati še z enega vidika – zlasti pri ljubljanskem občinstvu lahko opazimo, da se udeležuje kvečjemu literarnih večerov svojih najožjih prijateljev, medtem ko se pogovorov z literarnimi gosti, ki prihajajo iz drugih mest ali iz tujine, udeležujejo le redki predstavniki založb in slučajni mimoidoči …