IZI VEJ AUT … Puši, puši, puši … k

Vrabčeva božična zgodba

***

1

… kakor kdo in kakor kdaj. Pušim čike, kupljene in homemade pa malce plave trave zaborave tut. Prekleti kadilci,.Tko nam pravjo. Pa kaj! Svet prec postane bolj svetal. Pušim tut kurac, v množini, čeprav imam svoja merila. Se zgodi, ne bom tajil. V glavnem, ko zmanjka za šut. Takrat nisem posebej izbirčen. Se pa zgodi tut iz čistga užitka. Nisem sam z enga in edinga brega. To je pri vsem ključno.

V biznis me je s šnelkurzom uvedel Brrrbrr. Brrbrr je seveda njegovo.umetniško ime Na njem ni sicer nič umetniškega. Prej odvratnega. Ampak včasih so kakšne stvari tko grde, da postanejo že lepe. Ena dama mi je enkrat rekla, da pada na obupno grde dedce. Taka bejba za oblizat vse prste. Pokazala mi je fotke, črno na belem. U bistvu barvaste. Tisti tipi so bli res odurni. Ampak vsak je imel na sebi neki, na kar se je zataknila. Tut men se dogaja. Trlice, potetovirane, s pirsingi, mal poduhovljene. Brihtne, nujno brihtne. In jezikave. V črnem. Moj profil. Ne, moja ciljna publika. Rariteta.

Brrrbrr se večinoma nastavlja na centralni avtobusni in železniški postaji. V tistem skretu v podzemlju. Komi higienski minimum. Za njega tega ne morem rečt, ne da bi se zlagal. Postal pa je moj mentor, skoraj moj mecen. Vsekakor vešč svojega posla. Razložil mi je, da si pod srajco nabaše cunje v en ogromn modrc, sori, pozabil sem št. košarice. Dobil ga je v garderobi na Kraljih ulice. Recimo, da je pol na razpolago za vse zabave željne in to v 3Dju. Ob aktu tut joka, le redko od užitka. Mnogi ne premorejo niti tolk občutka, da bi razločili. Važn je, da ucolajo.

Brrbrrr je u bistvu Aleksa. Multikulti. Je že v penziji, invalidski, ker ima ene probleme. Nočem vedet preveč. Včasih totalno popizdi. Pogosto je neprenehoma v pogonu, vsi ga majo dost in še preveč, le da ni on in off gumba. Ko je v slabi koži, bi mu najraj dal za burek ali dva, ves poklapan se vleče naokol in hlipa, redkeje joče. Gleda me kot pretepen pes in iz žepa mu visijo lističi, popisani s številkami in kodami, ob tem pleteniči totalne nebuloze. Spomni me na un film Čudoviti um. Le da on ni nikol bil in nikol ne bo Rasel Crou. Uf, ker bodi. In kere oči. Kofi, ti, or me? Takrat, ko sem vidu ta fejmič, me matka še ni vrgla iz fleta. Dobla je novga frajerja, Mirsada iz- pazi to- slovenske vojske, ki ni prenesel, da sem, kar sem. Biseksualen.

»A si dec al nisi?« je zavpil in ko se nisem mogel izjasniti (pa tut ,če bi se), me je čakal kovček. Pred vrati. »Toplovodarjev pa naumo redil!« je bil jasen. Matka je bla tiho, boga Metka, jo je že moj fotr dobr zdresiru. Mala je pa skomignila z rameni. Blo ji je žal, pa tut ne. Mila. Že jutri me bo pozabla. Jst je naum nikol.

2

Sredi belega dne mi je poslal sliko tiča, razpetega in mogočnega kot jadro v močnem severozahodniku. Morala sem se kar usesti. Kdo je še tako predrzen? Takoj sem pomislila, kaj če bi sliko videl moj šef? Ali sodelavke. Udrla bi se v zemljo, medtem ko me je on spraševal, če me rajca in predlagal naj si predstavljam marsikaj. Zahteval je naj mi pride in naj mu to pošljem dokumentirano. V zameno za svoj vložek naj mu pošljem kako svojo slikico. Hlačke, modrc, karkoli od spodnjega perila, sebe s prsti v ustih. Medtem bo on veselo drkal. Saj bi mu, ampak nikoli ne veš, s kom imaš opravka. Pa tudi če veš, sočloveka nikoli v resnici ne poznaš.

»Kaj pa obraz?« sem ga vprašala, res me je zanimalo. Najraje bi dodala še: »In kako je z možgani?« ampak to bi pomenilo konec dopisovanja. Za nekaj minut je bil mir, potem pa, navali narode. Tič iz vseh zornih kotov, resda en in edini tak, lahko se samo čudiš. Iz žabje in ptičje perspektive, v totalu in med letom, pa več zaporednih posnetkov, kot z brzostrelko. Neverjetno. Nisem vedela, da dejansko obstaja toliko zornih kotov.

»Impresivno,« sem tipknila. Potem sem telefon potisnila v torbico. Ni se mi zdelo higienično, da si v obratu, ki se ukvarja s trženjem zdrave prehrane, pa čeprav na skrivaj, ogledujem bogve kakšne mikrobe.

Doma mi seveda ni dalo miru. Milijonkrat sem prevrtela prizor njegovega drkanja, ki ga je z neverjetno spretnostjo posnel in mi ga poslal. Kdove kako mu je uspelo z eno roko? Kar zaščemelo me je. Ampak ker sem kultivirana gospodična, ki počasi postaja gospa (s tem ciljam na svoja leta), sem vse skupaj zbrisala. Big brother’s watching you,« sem pomislila. To vsekakor ne bi doprineslo k moji karieri. Jaz pa imam v svojem življenju še veliko ciljev. Povzpetniška mrha, mi pravijo sodelavke za hrbtom, to vzamem kot kompliment. Doktorat je že za mano, službica z zavidljivo plačo pa tu in zdaj.

Seveda mi je bilo pri samotni večerji žal, da sem prizor zbrisala. Najraje bi zahtevala, da mi ga pošlje še enkrat, vendar mi je na to odgovoril: »A si zlo potrebna??« »To je pa zelo prostaška beseda,« sem odpisala. Sprejela bi denimo besedo pohotno, pogojno seveda. Ampak potrebna, o tem doma nismo govorili. Z izjavo sem ga malo utišala, vendar ne za dolgo. »Men se pa ne zdi.« Samo tako lahko govori tip, ki dela v železarskem obratu, tako mi je vsaj pojasnil, in ki se skriva za profilom Tomažek, Tomažek. S pomanjševalnico name ravno ne naredi vtisa. Ga pa s svojim orodjem. Ne morem verjeti, da sem se spustila tako nizko. Šolana ekonomistka, prejemnica študentske Prešernove nagrade za diplomo, takoj zaposljiva in tudi zaposlena delovna sila z lastnim stanovanjem in bmw-jem X5. »

»Kaj si pa mislil?« sem se v mislih pričkala z njim. Znam biti srborita. Še sploh, če me kdo izzove. Poslal mi je zgolj prosojno sliko tiča, njegov obraz sem videla doslej le enkrat. In del torza, rahlo kosmatega z roko, s katero je masturbiral. Na levi podlaketi brezhiben tatu, neke meni neznane cvetlice (rože me sploh ne zanimajo) s kolibrijem zraven. Nemogoče, da bi si ga dal narediti v zaporu. No, ampak potem ni bilo odgovora. Seveda me je dajala radovednost, komaj sem se zadrževala, ampak nisem kliknila. Zamotila sem se tako, da sem ob kozarcu Caberneja (nikoli dveh) obnovila svoje znanje japonščine. Naslednji mesec grem službeno v Kyoto. Ti rumenčkarji me že ne bojo me nategovali. Ure ob učenju minejo, kot bi mignil, to je posledica družinskega drila od rojstva naprej. Zjutraj je priletela slikica skodelice kave v zasneženi pokrajini z napisom dobro jutro in opravičilom, da je sinoči zaspal. Kako lepo. S tem mislim na kavo. Tisto drugo me je pa nadvse razjarilo. Kako si drzne zaspati z mano na drugi strani?

3

Metelkova je prazna kot moj žep. Ponedeljk zvečer, povsem jasno, da ni kej za pričakvat. Valter brani Sarajevo, u bistvu Gromko. Varko. Premeri me in me ne spusti not, menda sem par dni nazaj naredil štalo. Ugriznil sem ga v dlan, kot stekel pes, ne spomnim se. Totalna tema. Odpeljat so ga morali na urgenco, kjer je dubu šus proti tetanusu pa nekaj šivov. Odkimava z glavo, ko me gleda, za vsak slučaj ga dva mandeljca zadi držita za komolce. Ritensko se skipam v Jallo Jallo. Tudi tam nisem dobrodošel. Pa kaj je to. Avtonomna cona?

Ruzak zbašem na hrbet, pred Merkatorjem izprosim od dveh usmiljenih upokojenk drobiž za en pir. Merkatorjev. Nč ne prime. Živa žalost. Ponedeljk ajges. Na stanici se bolj zgodi kot ponavad ufuram v en predpotopni vagon. Smrdi po scanju in humusu. Mogoče clo po mahu. Blazno rd bi kej pojedu, v želodcu mi otožno zakruli. Nalijem se vode, ogabno prazen okus. Sem pa sit. To sploh ni zanemarljivo. Zavijem se v cunje, najbolj važn, da noge ostanejo suhe. In da je nos pod šalom. Obvezno. Na suho si skrtačim zobe. Luna se spokojno gunca na nebu, blagor ji. Tut jst bi. Kejv me uspava s tistim Higgs boson bluesom, ko pridiga »can’t remember anything at all, …can you feel my heart beat, can you feel my hear beat, marry me with my yellow leather shoes, …and cries with dolphines I’m driving my car down to Geneva… I’m tired, I’m tired, but who cares, who cares what the future brings? …« Potem pridejo sanje. Sanje so tiste, ki me držijo pokonc. Skupi z musko. V sosednjem vagonu se dva dajeta dol, nisem zihr da je sporazumno. Nekdo zraven je odpru piksno. Pir. V ušesa si zatlačim slušalke. Zjutri se zbudim bos, v Zidanem mostu. Ne vem kaj od obojega je slabše. What the fuck … ampak lepa si, Slovenija.

4.

Železokrivec ali jeklar, kaj jaz vem, kaj je, mi navsezgodaj pošlje sliko sebe oblečenega, v totalu, prejšnji večer sem namreč od njega zahtevala, da mi pošlje sliko sebe golega v totalu. Potem me je prav neumno vprašal, kaj je to total? V celoti je pozabil na pridevnik. Sama sem se po tem seveda vprašala, kaj se sploh grem in ali ni sramota za našo familijo, da počem kar počnem. Mama bi se obrnila v grobu, glede očeta pa raje sploh ne razmišljam.

Po sliki sodeč nosi moj dopisovalec same firme, verjetno da bi prikril svoje poreklo. To mu ne uspeva v celoti, čeprav se sprašujem, ali bi, če bi ga srečala takole na ulici, neznanca, oblečenega kot je on, pravilno ocenila. Ali bi ga imela za jeklarja ali za tipa, ki ima nekaj pod palcem. Ne vem, ne vem.

Ob jutranji kavi se poleg časopisa lotim tudi ocenjevanja. Naredim excel tabelo, opredelim atribute in določim ocenjevalno lestvico:

še kar postaven (8 pik od desetih),

morda malce predolge roke (minus tri pike), ki pa so kosmate (plus pet pik). Ne posebno visok, vendar višji od mene (5 pik, ker se ne morem opredeliti ali je to dobro ali slabo). Definitivno je slabo, ker zraven njega na moreš nositi petk, ampak kolikor vem, je po drugi strani najboljši seks ravno z moškim, ki je približno tvoje velikosti, 5 cm gor ali dol. Bi bilo bolj objektivno 8 pik v njegov prid? Bom še razmislila. Njegovo fotko si povečam in sprintam na kompaktnejši papir, s kazalcem obkrožim njegovo postavo. Mišice na rokah so kar konkretne, prejšnji večer je vprašal, če bi bila za, da se zveževa. Nisem bila čisto prepričana, kaj pa, če bi me pustil v tej pozi, povsem nemočno? To ni moj stil. Strašno neprijetna zadeva. Hm, morda tudi prijetna, saj ne vem. Nikoli še nisem prakticirala česa podobnega. No, ampak svojo pripoved je nadaljeval tako, da je opisal, kako naj bi potekalo najino srečanje. Kar barvito in pestro, ne morem drugače reči. Ampak nič, čas je, da skočim na orbitrek in malo potečem, pa še švig na sobno kolo. Prava linija je pot k uspehu. Ženske smo pač ogrožena vrsta, zmeraj podplačane. In en Marko (sodelavec, ekonomist, nagravžen in nesposoben) dobi 20% višjo plačo samo zato, ker mu tam na pisarniškem zicu poviseva en povsem neuporaben ud. To me tako razjezi, da dam kolo v nižjo prestavo, simulacija vzpona je 78 % klanec, Pokljuka z Bleda. Malo pretiravam. Potem me pokliče. Ne Tomažek, ampak Marko. V soboto! Ziher mu kej ne štima pri bilanci. To je pa od sile.

5

Zunaj ni prav posebi fajn. Čudim se Kitajcem, ki vse dokumentirajo. Sledijo zastavci, ki jo nosi seksi vodička, sledijo ji na slepo, tut fotkajo, tako se mi vsaj zdi, na slepo. Kdo pr zdravi pameti bi hotu met mene na sliki? Telefon je mrtev, ošinem ekranček. Tudi jaz sem mrtev, tudi jaz. Premikam se na silo, kot zombi. Prav silim se. Če se bom ustavu, bo jeba. Nisem si na jasnem ali sploh hočem preživet. Obviusli jes.

V Ljubljani kot brezdomc nisi lačen, le ob pravem času morš bit na pravem mestu. Zajtrk na Vincencijevi zvezi dobrote, v podhodu blizu Maxija, zmoliš eno, pa je. Jaz nisem krščen in nimam nobenih zakramentov, molit ne znam (ne zdravamarije, ne očenaša, no, ziher se bom počas nauču), zato potihem žebram neki v tri krasne in kot vse zgleda, zadošča. Preselim se na Kralje ulice na Miklošičevo nasprot Nobel bureka. Dnevni center. Toplo je, lahko posediš, uporabiš računalnik, dobiš kej za preoblečt. Sladice so iz Zvezde, od prejšnjega dne, ampak čist užitne, čeprav je včasih cela drama v vrsti. Vrivanje, grde besede, pa zmer eni taisti majo prednost. Pravica močnejšega. Tega se ne morm navadit. Ampak se morš, če ne zlepa pa zgrda. Al pa ostanš lačn. Dobiš tut kavo pa čaj. Noben se ne vtika vate, če ni ravn polna luna al pa če od kje ne prinese Saleta z manično depresijo. Enkrat je demoliru vse avtomobile vzdolž Miklošičeve in za krono vsega pri glavni pošti nagnal voznika LPP-ja z busa. Čist malo je manjkal, pa bi odpelju cel bus nedolžnih potnikov neznano kam. Nemogoče si je predstavljat, kako vozi nekdo, ki mu dogaja manija. Še dobr, da so ga ukrotil specialci. Tudi na Stigmi je fajn, le manjši plac. Tam me hvata panika. Je pa res, da dobiš sveže igle: harm redakšn. Tut dilanje, tko da je doup zmer na razpolago, če je glih socialka. Ponavad v dnevu, dveh ta orto narkiči izpušijo celo, kar znaša okol 300€ davkoplačevalskega dnarja. Ta revni penzionerji s tem shajajo cel mesec. Drugi narkiči jo popušijo kak dan dva, kasneje, alkiči pa še kasnej. Kosilo je na Poljancu, že ob 11.00 se tam začne nabirati vrsta. Dolga kača, povečini alkiči. Narkiči pa alkiči se ne morjo med sabo. A ni to en oskimoron? Moroni. Vsi so na istem, ampak se majo eni za boljše od drugih. Pa razumi, če lahko. Večerja je spet v Vincencijevi zvezi dobrote. Samo da raje ne grem, ker je včasih ob tej uri tam že krvavo. Ljudje se ga do večera ulijejo in pol zavre kri. Noži na preklop, pipci, pesti in clo žlice. Vilc preventivno ni v obtoku. Se mi kar smiljo volonterke, ki tam delajo. Še dobr, da majo svojga boga, drgač bi se jim slabo pisal.

Kot sem pa reku, lahko se naješ pod pogojem, da trpiš ljudi, s kermi ne bi v drugih scenah, če bi se na primer lohk sam odloču, nikol mel opravka. Blazneži, neuravnovešeni, radodajke in radožive. Ta poceni. Agresivneži. Pijanci vseh vrst. In narkomani vseh vrst. Taki kot jst. Ubogi na duši in telesu. Ne prenesem, da kdo dvigne glas, kaj šele roko. Da se vtakne vame. Takrat mi pade tema na oči. Umikam se, ampak to ni preveč pametno med ljudmi, med kermi se obdržijo samo najmočnejši. Razcepljen atom sem, nese me stran, nočem spremstva. Ampak Plinko pride za mano. Trlica, kuštravih las, sprobu je že vse droge. Plinko mu pravjo, ker zadnje čase najpogosteje cuza plin za vžigalnike. »Razmeroma poceni in dobro zadane,« mi pojasni.« »Kaj pa možgani?« vprašam. Če čem probat? Zmajem z glavo. Niti pod razno. Alergičen je, ko ga pokličem Plinko. »Bine sem!« vzroji in opleta s tistimi sušicami od rok. Prepričljivo zna prosjačit z receptom, ki kao ni več veljaven. Ali pa zatrjuje, da se mora kam peljati, da rabi za vlak. Folk kr naseda. Jst ne morem tko, nisem tak karakter. U bistvu sm karakter. Me pa pelje na Poljanca, kjer dobim kosilo, prav solidno kosilo.

6

V službi je en tak dolgčas, zatišje pred viharjem. Po tem se ponavadi usuje. Narava stvari. Nestrpno preverjam telefon, kar na delovnem mestu ni moja navada. Tomažek Tomažek se ne oglaša. Seveda razmišljam, kaj se dogaja z njim. Z očetom greva na obupno dolgočasno kosilo, plača zajeten kupček in mi spodbudno kima. »Kako pa kaj ljubezen?« Samo na to sem čakala. V hipu zaripnem.

7

Brrrrbrr me uvaja kakor se mu zdi. Zdaj ga že nekaj časa ni na spregled. Nisem ravno spreten v socialnih stikih. Vsak me nategne. Na koncu sm jst tist, k plača.

Jutro je že, pozno jutro, še vedno sem v bazi. Svetloba se krade skozi zamazane šipe, kjer sploh so. Ob dnevni svetlobi vidim bolje, obrne se mi v želodcu. Stara smrdljiva luknja, po tleh je polno že uporabljenih igel, zato pazim, da se ne napičim. Tudi zato nosim gojzarje. Nekaj je tudi napol pokurjenih sveč, na ducate praznih flaš in še več piksen ter vseprisoten vonj po scalnici. Pa še ena ali dve pocufani deki, razprt karton in en razpadel modroc. V kotu je tudi kupček dreka. Kakšne svinje, lahko bi šli ven srat. Ampak dopovej to nakrizirancu al pa zadetku. Prikurim si dišečo svečko, zanjo sem se odpovedal enmu celmu piru in pol, ampak jaz imam pač izostren vonj. To je na cesti prej nadloga, kot prednost. Iz žepa izvlečem blokec in z veliko muko zapišem datum: 30.9. Zdaj bo že skoraj leto, kar sem zunaj, prognoza je slaba. Čim dlje živiš tkole, bolj pičle so možnosti vrnitve. Nočem se vdati v usodo, grizem, grizem, ugriznem v blokec in pomislim na Jackieja, našega jorkširčka. Vsega skupi neki dlak in brki, eno bojevito ščene. Nihče se mu ni upal približati. Rad bi bil kot on, rad bi se zagradil v en tak svet, v kerga noben ne bi imel vstopa. Iz žepa izvlečem orglice in jih potegnem po žnablih, en Dylanov komad pa mal improvizacije. Od nekod se zasliši: »Shut the fuck up.« »You shut up,« se zaderem nazaj, ne bom več žrtev. Tko sm se odloču. Potem pa znenada nekaj zarohni in zabobni. Ne samo akutno, to traja in traja. To ziher nism jst. Skočim pokonci in preko zabitih dil, ki so tu namesto šipe na oknu, zagledam ogromen bager, s kroglo, ki se pripravlja na napad. V filmih sem videl, da tako rušijo hiše. Še dobro, da niso nastavili dinamita. V momentu spravim na kup vse svoje stvari, jih zbašem v ruzak in se pregnetem na prosto. »Ej, rušjo,« še zakričim v votlo notranjost, od koder se vrne odmev: »You shut the fuck up.«

Pa nč. Mislim, da je tork. Ko grem mimo in skoz šipo uzrem enga tipa za šalterjem, pomislim, kako mu zavidam. Prodajalcu v McDonaldsu, ki naveličano polni kartončke s pomfrijem in zdolgočaseni trafikantki, v svoji omejeni kabini, ki očitno dela nekakšno inventuro. Pa saj jo tudi jaz. Ošine me z žalobnim pogledom, ko se vlečem mimo z razpadajočim ruzakom in zlizano spalko. Dobro ve, da nisem turist, kamoli kupec, čeprov bi prov rad kupu eno šteko marlboro. Al pa vsaj en paketek. Kok bi pasu en čik, pa kava iz avtomata. Zaokrožim po postaji in kar naenkrat na tleh zagledam dvajsetaka. Ne morem verjet! Dvajset evričev, malce zgužvanih in pohojenih, a celih. Hitro se sklonim in poberem, zravn kr zašvicam. Še prej spod čela pogledam naokrog, ampak nikjer nobenga folka. Zbašem si denar v žep, se obrnem za 180 stopinj in vrnem k trafiki. Naročim si ene rdeče marlboro in vžigalnik, še preden trafikantka zapre okence za mano, si eno z guštom prižgem. A ni življenje lepo? Počutim se kot človek. V žepu zatipam orglice, še sem tu. Pa čeprav na 30.9.

8

S Tomažkom Tomažkom napredujeva. Čeprav je to seveda triki pojav in s tem tudi izjava. Napredek določene vrste lahko oceniš, še sploh če imaš jasne kriterije. Jaz pa se lahko opiram le na dialog. »Mmmmmm,« je njegova najpogostejša in najbolj priljubljena izjava. Ali pa: »Lepotička, kaj imaš zame?« Vem, malce primitivno, ampak kaj takega redko kdo izreče. To je res čudno, saj sem v osnovi vredna greha. S tem mislim na izgled, pamet je primerneje skrivati, lahko se obrne proti tebi. Zato si ga najraje predstavljam, kako gol do pasu kot kakšen Hefajst tali železo, mogoče jeklo. Teh postopkov ne poznam, sem pa se malce pozanimala na googlu. Tudi v očetovi knjižnici, za vsak slučaj. Tam večino polic zasedajo suhoparni anali, ampak se je pa našel en metalurški priročnik. Očetov oče, ki ga nisem imela nikoli priložnosti spoznati, je bil inženir. Oh, anali, še predobro jih poznam. Skrajno dolgočasno Baby sitting je izvajal tako, da me je puščal ure dolgo sedeti v vrtljivem stolu, noge so mi bingljale z njega, medtem, ko se je on zabubil v primere, in pozabil na svet, kaj šele name. Brskal je po papirnatih dosjejih, razprtih svitkih s katerimi je bila pisalna miza povsem prekrita in si nekaj mrmral v brk. Včasih se je zamaknjeno nasmehnil in kaj dopisal na papir pred sabo. Ne pomnim, da bi se na ta način kdajkoli nasmehnil meni. Ne. Samo zamolkla tišina, tiktakanje ure in metronoma, če se mu je zazdelo. Potem se pa znajdi. Saj sem se. Alergičen je bil na to, da bi se dotikala njegovih stvari. Ampak mene je premamil en tak šilček, ki je stal na robu masivne pisane mize in me je spominjal na boben pralnega stroja. Nekoč si nisem mogla kaj in sem ga izmaknila. Previdno sem ga potežkala. Bil je delno jeklen, delno zeleno medeninast. Ob strani je imel ročko, ki si jo moral ob šiljenju obračati. Živ dolgčas. Mene je seveda najbolj zanimal mehanizem. Toliko časa sem prčkala, da sem si navsezadnje razcefrala prst. Ob pogledu na kri je oče prebledel, vse je kazalo na to, da bo spolzel po stolu naravnost na parket in se razlezel v lužico. Potem se je register njegovih čustev okrepil: panično je bezljal naokoli in si cufal redke lase. On res nikoli ni imel nobenega stika s tukaj in zdaj. V nedogled je ponavljal »Atenica, glej, kaj si naredila.« Kaj je naredil šele on. V šoli so me klicali antenica! V privoščljivem tonu. Morda se bo tudi Tomažek Tomažek zmotil. To bi lahko postalo usodno za najin odnos. Končno me je moj oče, mogočni, ampak čisto nepraktični Edvard, ne da bi mi kakorkoli oskrbel rano, potisnil v avto in stopil na gas. Na urgenci so vse uredili. Moja leva roka je dandanes brezhibna. Pa saj jo potrebujem. Ko sva se vračala domov, brez ene same besede, je sunkovito ustavil pred knjigarno in mi kupil Slavo vojvodine Kranjske. Prav obtežil me je z njo. Tako in drugače. Nagrada za solze, se mi je zazdelo takrat. No, zdaj sem mi zdi, da je brezhibna tudi Tomažkova Tomažkova roka. V bistvu obe. Najverjetneje sta kot nekakšna udarna kladiva.

»Kaj bi ti delal,« pogosto izjavi, čeprav njegovega glasu še nisem slišala. Predstavljam si, da doni, kar pa ni nujno res. To lzlahka podkrepim z dvema primeroma. Ko sem prvič slišala vokal Tomislava Tokca (Dan D), me je obšlo: »Ti hudič, to pa mora biti dedec in pol.« Kakšno razočaranje kasneje, in person. Po drugi strani pa neko brezvezno interno izobraževanje. Predavatelj, na prvi pogled pravi pravcati Adonis, se je vzpenjal na oder, ko pa je potrkal po mikrofonu in seveda nujno odprl usta, me je pa vse minilo. Dvakratnega Tomažka moram nekako pripraviti, da me pokliče. Mogoče bom uporabila fotko korzeta, hm hm? Ampak, a je to res pametno? Počasi se levim v nejevernega Tomaža.

9

Lovro, po naše Đis ti zmer da čik. Zame je žicanje sramota za evolucijo, ampak včasih ne gre drugače. Lovro točen kot ura, lahko bi jo kar naravnali po njem, prisoten, ampak ne čisto priseben, stoji na vogalu pred Kralji. Stoji mogočen kot kak jambor, na zidku pred njim je vselej zelena piksna. Te se počasi kopičijo, do odprtja je še kar nekaj časa. Pred njim na kamniti ograji, ki uokvirja teglc za rože, (tja pljuva zelene šmrklje), stojijo postrojene kot vojaki, malce opiti vojaki. Đe si mi Mirsad, jebote? Zažicam ga torej in Lovro odpre škatlico kamel. On je pač srčen človek in taki so redki. Svoj dolg si kasneje, skrivoma, vpišem v črn blokec. O Lovru sem slišal, da je nekoč iz vode rešil utapljajočo Piko. Bil je četrtek, ko so ga v poznem decembrskem popoldnevu žurali na splavu na Ljubljanici. Častil jo je, pijače so padale kot za stavo in v podobni maniri je padla tudi Biba. Čez krov. Lovro ni omahoval, pognal se je v ledeno vodo in izplaval z njo na površje. Potem se je rahlo podhlajen odpravil k svoji ženski. Cikcak je koračil po sredi ceste in ga je porufala policijska patrulja. Kapsi so zahtevali, da se legitimira, njemu je pa vse teklo iz ginger brade in las. Drgač izgleda kot kak Samson, samo v malo grintavi izvedbi. Al pa Jezus. Seveda, da je vzrojil, kako ne vidjo, da zmrzuje, vse je tekl z njega, delala se je ledena para. Poslal jih je u božju mater, pizdo materino in še kam. Gladko je skratka zavrnil zahtevo. On ni noben pritender. V momentu je dobu položnco za poldrugega jurja. Njegova ženska ga seveda ni spustila gor v flet, tolk nora bi težko da bla, razjarjen se je vrnil na barko. Veseljačenje se je nadaljevalo. Pika se mu je bila v znak hvaležnosti pripravljena oddolžiti. Predlog, da mu ga pofafa je gladko zavrnil, kdo bi mu tut zameril. Potem je predlagala, da časti, kar je hvaležno sprejel. Seveda se mu ni sanjalo, da to počne z njegovim kešom. Za krono zgodnjega jutra mu je, ne bodi lena, počopala ves geld in mrknila nezanano kam. A ni dobrota res ena sirota? Z Lovrom v tišini pokadiva tisti čik, pira pač never ever ne deli. Grem za ovink in na stopnišču zdrobim par apaurinov. Potegnem. Blažena tema.

10

V četrtek zjutraj se mi sploh ne javi. Slabe volje sem, popolnoma nerazpoložena, čeprav sem šla zjutraj v bazen. Na srečo sem zasuta z delom. Marko pričakujoče mežika s svoje mize. Zasluge bodo kajpada njegove. Ker delam, lažje prebrodim te otožne trenutke, sekunde, minute ure. Minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem, leto za letom, misel za mislijo. Leonard Cohen. Da mi misliti. Moj oče ni bil nikoli posebej navezan na glasbo z izjemo klasike. Poredkoma je v večernih urah sedel v svoj gugalni stol in si predvajal Nino Simone ali pa Leonarda Cohena. Oba sta se mi zdela malce dolgočasna, čeprav zdaj počasi razumem. Bil je zavrt, pikolovski, vase zaverovan tepec, ki ni znal pokazati niti pičice tega, kar je imel v sebi. Kakšna škoda. Predvsem zame.

Zvečer, ko že obupujem, se končno oglasi. »Hej bejbi« Brez vejice, ampak, opa, angleščina. Pa čeprav v maniri piši kao što govoriš. Bolje kot nič. »Kaj imaš na sebi?« se pozanima. Malce zlizano, ampak naj mu bo. »Neglliže,« sem kratka in jedrnata. Vem, da tuhta, kaj to je, ker malo traja. Skočil je na google preverit, o tem ni dvoma. No, vsaj pismen je in iznajdljiv. Potem dopiše: »Mmmmm.« Klasika. Tudi sama bi pritegnila, ampak tole je malce pod mojim nivojem. Verjetno je zato tako vznemirljivo. »In ti?« si dovolim povprašati. »Čist nč,« odvrne in to me povsem razburi. Najraje bi mu ukazala, naj dokaže. Malo še cincam, ampak potem podležem: »Pa dokazni material?« Verjetno je zdajle pomislil na hašiš, morda marihuano, domačico, in se malo ustrašil, misel me zabava. Potem kajpada ustreže moji želji. Ne pusti se prosit, to mi popolnoma ustreza. Kamera zdrsi vzdolž njegovih poraščenih prsi in popka do točke A. Vidim tudi malo tatuja, zdaj vem, da gre za Athamanto cresentis iz družine Apiaceae, alpsko jelenko. Krhka cvetlica na videz, v resnici trdoživa. Kot jaz. V nadaljevanju je obreden, nima preveč domišljije. To me razžalosti.

11

Ne vem kako sm pršu do sodniškega parka. Franci z Merkatorjevim vozičkom pred sabo meditira, park je njegova dnevna soba in klopca pojstla, grmovje pa skret. Družina je vsak, ki pride mimo. No, je tudi izbirčen. 30 let kartona in betona, on jih ima 65. Kronik, ampak dobričina. Ni mu treba žicat, folk kr sam od sebe nosi… štumfe, pijačo, tople obroke, potice, kape, najraje ima pa kovančke. Se kar nabere. Lopataste roke potresavajo v neubranem ritmu, beng beng, v mislih udarjam po nevidnem bas bobnu. On drži flašo in gluglu teče po njegovmu grlu namizno rdeče, čeprov ni tuki nobene mize. Kamoli je ta vin vidu grozdje. Za hip se umiri, potem se mu udrejo solze, take umazane, ampak čist čiste. »Kje je moja mamica, moja dušica, moja zlatolaska..« Retorično vprašanje. S tem ne cilja na svojo mamo, ki se je že davno tega zapila in so jo zagrebli v samotnih koncih, ampak na socialko iz kraljev. Kje vse ga je že ta vlekla. Od Poncija do Pilata. Na koncu pa nč od njega. Lohk bi mirno živel v domu upokojencev v Cerknci in se praskal po riti, sladko bi se mu jebalo za vse. Ampak ne, on je po dveh dneh v coklih in na štop pršel nazaj v bulano Lublano. Zlatolaska mu je zrihtala Polje, večkrat, zlasti jesen in pozim, pa urgenco, pobegnu je kr z infuzijo v žili, tko, da so ga rešili bolničarji na nujni vožnji. Kauntles tajms. Enkrat, ko so njegove noge resno zatajile, prejšnjo zimo je šla v snegu z njim na Metelkovo. Rispekt. Zlizani čevlji, podrsavanje, brez snežnih verig. Vsega skup 100 metrov zračne linije, v resnici pa čist taprav križev pot. Ovešen s torbico za leptop iz kere je izdajalsko štrlelo grlo flaše, se je komi pustu prepričat, da voziček skrije v grmovju. Padal je vsakih par metrov. V sceno so vskakvali naključni mimoidoči, študentje in upokojenci in ji pomagali dvigovat njegovo mrtvo težo. Skor na ciju je pred enim bifejem na Kotnikovi padu in treščil z glavo direkt ob kamnit teglc za rože. Kri je špricnila kot gejzir in orosila belino in tut njo, ki je švignila v bife po papirnato brisačko, da sta za silo ustavla krvavitev. Ko sta prispela, se je na štengah pred vhodom nujno mogu podkrepit, čeprov ga je rotila naj raj ne. Tone je trmast kot bik, ne premaknš ga z mesta, če noče in res ni hotu. Btw, bik je tut po horoskopu. Kar me spomne na mojo Milo, malo Milico. Spomini udarjo, ko je najmanj treba. Enkrat smo se šli nekam sankat, u en fakin breg. Mat pa njena frendica in njena dva sina, pa jst in Mila. Sedeli smo tko na sankah in srebali čaj iz termoske, in matka od mojga prjatla reče, da je bik po horoskopu. Moja mala, takrat je komi dobr govorila, čeprov (kot strgan doktor) takoj izstreli: »Ne, ti si krava« Za hip je zavladala res skeri tišina, pol pa smeh. Logika.

Franci je komi zadel vhod v lift, pol ga je pa prheftal na eno stranico in v prvem štuku izpljunilo na hodnik. Opotekel se je med stoli, folk se je v paniki umiku, on pa je prletu v naročje eni luškani stvarci s kartotekami v roki in konkretnimi sisami. Tut jst bi. »A si za kkšn hec, sestra?« je takoj zapel. Ne, ona definitivno ni bla za hec. V čakalnici se je takoj vklopu, če ma kdo kkšn dnar za litrco. Zlatolaska je izprosla, da so ga not spustil kr takoj. Ko sta vstopila v ambulanto je padlo neizbežno vprašanje: »No, kaj je narobe z vami?« Tista doktorca je mogla bit pa res slepa. Franci je kot sneta sekira jamral o padanju, o trhlih nogah in žilah, o tresavici in kozlanju, ni da ni. Solze so kr tekle, terjal je recepte. Te se da na ulci dobr vnovčit. In ulca je dolga in široka. Tut bogata, če dojameš in ujameš ritm. Vrla zdravnica je terjala, da pokaže. In Franci je pač poslušno odpel pas (bila je v uniformi), da so hlače kot spuščeno jadro zdrknile na tla. Noge so se zazdele totalno porjavele. Totalno vird v tem letnem času. Čisti misterij. No, nase je navleku rjave ženske hulahopke, pod njimi pa čist nč. Nada. Uf. Zdravnica je hitro spisala tiste recepte in že sta bla v sprejemnici pri sestri. Misija nemgoče je blo spet spravt pas s hlačami na njegov vamp, ampak zverzirani, vsega navajeni sestri je z latex rokavicami na rokah uspelo. Seveda je ni pozabu povabt na randi. Ko sta se vračala nazaj po hodniku, je zlatolaska opazla vinsko sled. Celo vinsko cesto. Tone je to pošteku šele v pritličju. Da ni dobr zapru flaše in je večina odtekla v prazno. Totalno razpizden jo je v znak bojkota postavu na sredo avle in varko z vhoda se jima je že bližal. Francijev satelit ljubezni je znal ukrepat. Boge socialke. Kdo pr zdravi pameti porufa tak džab. Totalno džabe.

12

Srkam svoj cabernet sauvignon ob ognju iz kamina, prijetno je. Zunaj sneži. Berem, no, bolj goltam Prvo damo in se zabavam. Mojstrovina. Tak ritem mi ustreza. Popoln je, jezik in ideje. Vedno berem več zadev hkrati, izmenično, to je moj princip, da se uravnotežim. Zdaj se ukvarjam še z Intimnostjo, pa Podreditvijo, in Stvarmi, ki jih ne narediva. Potem me klikne. Preseneti me z vprašanjem, na presenečenja sem mahnjena: »Kaj imaš rajš da rečejo da si lepa al pametna.« Spet primanjkljaj ločil in groba gramatika, ampak razumem. Jaz sem Atena, ampak on tega seveda ne ve. Kajpak kontempliram. Drži, s tem sem imela vedno probleme. Nočem zveneti nečimrno, ampak dejstvo je, da sem lepa, nekako posebna. Vsak si me zapomni in mi zatrjuje, da me od nekje pozna, kar sploh ne drži. Sama imam brezhiben spomin za obraze, za imena malo manj, ampak kakor koli že je, enkrat sem brala neko znano pisateljico, ki je pisala ravno o tem fenomenu. Tako lepota kot tudi ekstremna grdota ljudi pritegneta in obenem odvračata, Bojijo se, strah pa odganja. Zato ni v svojem bistvu nikakršen blagoslov. Podobno je s pametjo. Lennon je lepo izluščil bistvo: They hate you if you’re clever and despise the fools. Čista resnica. Story of my life. Nimam odgovora, ampak jaz le redko utihnem. »Nič od tega,« zapišem, to ga začudi. »Zame si res srčkana stvarca,«nadaljuje in potem pelje v smer, ki mi je čedalje manj všeč. »A bi se dobila položu bi te na šank veš kaj bi ti delu« »Kje, a v kamnolomu?« mi nehote uide. Zavlada mučna tišina. »Ne,« se potem zbere »mislu sm v mojmu fletu.« Ne upam si pomisliti, kako izgleda tista njegova luknja. Zagotovo naokrog ležijo listki od športnih napovedi, pa piksne, zgužvane rjuhe in umazane nogavice. »Skuhu bi ti kej,« še doda, res je postal gostobeseden. Na to pa res nimam kaj dodat. Zaprem telefonček in ga blokiram. So long, Tomažek Tomažek.

13

»A je vse v redu s tabo?« Zdi se kot odmev. Oglušujoče butne vame kot popotresni sunek. Zumiram, res se morm potrudt, pol razločm eno bejbo ki kot lipov bog stoji pred mano. Sm v horizontali, spod pod podhodom Ajdovščina. Ona je fensi šmensi. Napol se zgraža, napol je pa tut zaskrbljena. Ležim omotan v spalko, ona pa se me dotakne narahlo, s konico prstov v svojih salonarjih za 200, 300 evričev. Ah, dotik. Mau sm že pozabu. En miks gnusa in tut občudovanja. Sorazmerje mi ni ravno v prid. »Boš Kralje?« mi takoj potegne (čeprav se pravih riječi uvek kasno sjetim, kot pravi maestro), razprte imam ravno na sredini, čezse. Potem se spomnm še nečesa. Sinoči sm zmolu eno, res iskreno. Ponavlu sm mantre in s temi besedami v seb in na žnablih tut kinku: »Bog, če res si kje gor, zarad mene lohk tut drgje, kjerkol, dej nared, da bom spet človk …«

»Pa daj,« reče in iztegne orokavičeno rokco. Pobrska po torbici, Gucci, in mi preda dvajsetico. Mater. Vstanem, pozabu sm, da imam čez bundo eno patetično mikico Pust me, furam safr. Brzinsko zamomljam: »You can have it all, my empire of dirt …«

Začudeno me pogleda, potem postoji. Ziher da bazdim, ampak ona zašepeta:« Cash, Johhny Cash. Pokimam, eno teslo sem, socialno čist zavrt. Ampak potem reče neki, zarad česa mislm, da še sanjam. Naj traja. Reče mi: »Daj, greva na kavo. Ali pa čaj.« »Hineni, hineni, I’m ready my Lord,« Nasmehne se mi, obviusli razume. Vzpneva se po stopnicah, gor v svetlobo.

Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Mirjam Gostinčar –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.