Mirjam Gostinčar – Antologija slovenske punk poezije – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Braneta Bitenca sem spoznala pri Kraljih, kjer je opravljal DKD (družbeno koristno delo). Prvi je ocenil moj tekst, in to tako, da se je samo nasmehnil in dodal: »Kul je«. Potem sva sodelovala, tipkala sem mu transkripte za Muzika je to. Priznam, da nisem imela pojma o Otrocih socializma. Ampak potem je našo ekipo (sodelavcev) povabil v Kino Šiška, kjer so imeli nek rejunjon koncert. In bilo mi je fajn. Nežen človek, ta Brane. Ne bom ga pozabila. Mogoče zato, ker zelo dobro razumem princip, ki utripa tudi v meni, vsak dan;
Vse je v moji glavi
Vse je v moji glavi. Vse je v moji glavi,
kako nekdo razbija vrata.
Roke
in kri po tleh.
Vse je v moji glavi,
praviš,
vse je šlo do konca.
Ne prenesem,
da je kdo pofukano normalen,
in on mi prav,
zakaj uničuješ življenje …
Gre mi na kozlanje,
da je kdo pofukano normalen.
Vse je v moji glavi, vsaj miljon flaš piva, ki sm jih popiu.-
In potem jaz: »prou, potem ne pridem k teb.«
Vse je v moji glavi,
slab trip in tista vožnja z vlakom, ko sem mislil, da bom znorel.
Rečem ti: »ej, …«
In ti: »sam pejd stran!«
In tista železniška postaja v Gorici.
Vse je v moji glavi.
Sanje si zapomnim.
V njih te s pestjo udarjam v obraz
in Mandič, kako bi rad, da bi bil zdaj tukaj.
Vse besede, da se ne smem ubit,
ker je to en navaden pokvarjen egoizem.
Vse je v moji glavi.
Današnje jutro in injekcije na hladilniku.
Najbrž sm biu bliže, kot kdajkoli prej na tem,
da si zašponam zrak u kri.
Vse je v moji glavi,
vsi histerični napadi
in telefon, ko se nihče ne oglasi.
Čutim, kako srce vedno bolj razbija.
Vse je v moji glavi.
roke
in kri po tleh
in tista železniška postaja v Gorici
Biti normalen. Zagotovo triki definicija. To je to. Nekatere zadeve morda lahko razumejo le ranjeni, kaj pa vem. Morda tudi ostali. Vsaj upam.
Uvod izpod prstov Esada Babačića izpričuje dokaj intimno posvetilo pokojnemu prijatelju, režiserju, zbiralcu starin in restavratorju, hendimenu in predvsem frontmenu benda Otroci socializma. Človeku mnogoterih talentov, ki je imel v sebi precej temin. Pa ne le njemu.
Zbirka skratka ponuja marsikaj, predvsem zelo malo ali celo nič patetike (kako osvežujoče), ki jo včasih ponevedoma pripisujemo poeziji. Poezija je lahko tudi precej drugačna, kar zelo dobro izpričuje knjižica, ki jo imam pred sabo. Verzi (če jih sploh lahko tako imenujem) so udarni, prevratniški, grizejo v žilo in ne popustijo, grizejo, grizejo … točno tako, kot se spodobi, direkt do bistva.
Ni čudno, saj iz njih kriči zahteva po pravičnejši konstelaciji sveta. Navsezadnje noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; In prav zategadelj se je potrebno zavedati nepravične porazdelitve blagostanja. Zakaj naj bi bila peščica upravičena do neopisljivega luksuza, medtem ko nekateri umirajo od lakote in izgube dostojanstva?!
Ob prebiranju besedil v nas butne na videz robato besedišče, praviloma jedrnato in večinoma zgoščeno, krajše, tudi ponavljajoče. Opravka imamo pač s poezijo upora neslišanih, prezrtih, potisnjenih na rob in predvsem drugače mislečih. Opozarja na to, da se svet mora spremeniti (na bolje) kot bi rekel idealist, a nikoli res na bolje, bi temu pridal pesimist. Spreminja se, to drži, ampak samo v formi, vsebina žal ostaja ista, bi sklenil realist. Ampak resnica je tista, ki osvobaja. In te v vrsticah mrgoli. Podpirajo noto dajanja moči ljudem/ljudstvu (Power to the people), o čemer je nekoč govoril Lennon, pa tudi Patti Smith s People have the power. No, naši punk mojstri, ki nikakor niso otroci cvetja, so bolj brezkompromisni. Najbolje, da se kar sprehodimo čez zapisano.
Vrt miru (Peter Mlakar)
Najprej si je zatlačil eno mino v rit, potem vtaknil dinamitno cigaro v usta, nakar v vsako uho in obe nosnici še po eno manjšo, vendar enako kvalitetno mino. Nekaj dinamitnih svežnjev si je pritrdil na trebušno in hrbtno stran svojega trupa, nekaj pa si jih je privezal okoli nog in rok. Ko je imel zamašene vse luknje ter so nudili mesto nastavitve eksploziva vsi pomembnejši zunanji deli telesa, se je odpravil v moj vrt, ki sem ga naredil in ga negujem za vse, ki jim pomeni svoboda bistveno stvar v življenju.
Don’t mess with my garden, bi najraje dodala.
Ker: Tovariši, jest vam ne verjamem, zatrjuje Pero Lovšin, ki meni, da je Vsaka družba pač tolko gnila, kolkr mila rabi vila, da bi se umila.
Država (Laibach)
Država skrbi za
zaščito
dvig
in izkoriščanje gozdov
Država skrbi za
fizično zaščito ljudstva
posebno mladine
v svrho dviganja narodovega zdravja
narodne
delovne
in obrambne sposobnosti
ravna čedalje bolj popustljivo
dopušča se vsa svoboda
»Mi smo more krvi prolili za bratstvo in jedinstvo
naših naroda; e, nečemo nikome dozvoliti da
nam dira ili da nam ruje iznutra da se ruši to
bratstvo i jedinstvo …«
J.B.Tito
Oblast
je pri nas
LJUDSKA!
In zato se, ko prebiram tole, vprašam:
SI PREPRIČAN- Čao pičke
se zabavaš,
si prepričan,
te ni strah.
Si prepričan,
si zavarovan,
si prepričan,
se zabavaš?
Pesmi sicer niso naperjene zgolj proti sistemu, so tudi osebno izpovedne. Mnoge preigravajo smrt v smislu dokončne rešitve in/ali osvoboditve. Ter alkoholizem, kot pasivnejšo obliko samomora. Je res, da le takrat, ko te več ni, lahko nastopi popolna svoboda?
Alkohol (Brane Bitenc)
Rok en rol z rdečimi lasmi,
in zmotiš se, če misliš,
misliš, da si to ti.
Saj vse to skupaj
in razčefuk
in rok en rol
in prav vse skupaj,
z rdečimi lasmi je alkohol.
Je alkohol, je alkohol, je alkohol.
In še insert iz Mlačne vode:
Gledam stekleno, stojim in se majem,
ko poslednje molekule alkohola pobijajo misli.
Mlačna voda,
bel emajl,
mlačna voda,
bel emajl.
Za skorajšnji konec si privoščimo še eno Bitenčevo, če smo z njim že začeli. Po svoje je presunljiva, saj nas opozarja na pasti sodobnega sveta in je po moje iz dneva v dan aktualnejša. Neoliberalizem nas pač odmika od našega (tj. človeškega) bistva, ki je sodelovanje in solidarnost. Mi pa postajamo odtujeni in zanima nas le še lastno dobro. Ljudem iz roba po krivem pripisujemo krivdo za neuspeh, ki je v resnici sistemsko proizveden. Takole gre:
Pesem za Mandič Dušana
Med ulcam se veter vije
državni je praznik.
Pod streham megla brije.
Po cestah hodijo ljudje
Na vogalih bajt so zvočniki.
Koračnice se odbijajo od sten in jim sekajo glave. Praznik.
Megla rosi.
Ulce so sive,
glejte mrzle ljudi.
Z zastav kaplja kri.
Med hišami hodi skupina mladcev.
»ŽIVELO!!!«
»Mi odločamo!!!«
»HURA!!!«
»Čez travnik bo šla cesta!«
»Mi odločamo!«
»HURAAA!«
»HURAAA!«
»HURA!«
» MI ODLOČAMO!!!«
Megla se vleče nad pločniki. Jutro.
Droben dež pada ljudem za ovratnike in se jim zažira do kosti.
Po tleh je polno rdečih madežev. Molčijo. Praznik. Praznik.
Recenzijo sem se odločila skleniti z izsekom iz pesmi skupine Einsturzende neubauten – How did I die, ki lepo povzame bistvo in se glasi (podobno kot punk poezija) skoraj optimistično;
We didn’t die. We’re back with a different song. We didn’t die, we’re just singing a different song …