Kje živiš (Where You Live) – po Tracy Chapman ali Poezija vedno najde pot – po Davidu Bedraču, vzeto iz spremne besede

Malce iz radovednosti sem se udeležila letošnjega dogodka na Sejmu na zraku na vrtu DSP, kjer je urednik zbirke in pesnik Tom Veber skupaj z avtorji predstavil omenjeno antologijo. Šlo je za simpatičen pristop, kombinacijo poezije, ki so jo prebirali avtorji_ice, vsak po dve, tri pesmi, in glasbe. Uživala sem zlasti v glasbenih vložkih Gala Grobovška na kitari in benda Klare in Laure Gajšek z malce anarhističnim prizvokom.

Ampak najbolje, da kar začnem z uverturo k zbirki, v kateri Matija Sirk citira pomenljiv odlomek Hunterja S.Thompsona- Fear and Loathing in Las Vegas: »And with right kind of eyes you can almost see high-water mark – that place where we have finally broke and rolled back.«

Gre torej za izbor poezije petnajstih mladih ustvarjalcev_lk, milenijcev (med 20-30 leti), v kateri prevladujejo pesnice (10:4). Ženski kvoti je torej za spremembo zadoščeno, čeprav v neskladju s prevladujočimi trendi moderne slovenske literature, ki še vedno (neupravičeno) daje prednost moškim.

Večina omenjenih avtoric in avtorjev je za svoje ustvarjanje že prejela določene nagrade, nekateri so tudi že izdali pesniške zbirke. Prav je torej, da psevdopoete, kot so se sami poimenovali, tudi naštejem: Sara Čano, Ajda Godec, Sara Nuša Golob Grabner, Anita Končar, Gašper Narobe, Anja Papuga, Anja Pečjak, Matija Pušnik, Ema Odra Raščan, Veronika Razpotnik, Špela Setničar, Matija Sirk, Alina Špan, Tom Veber in Liu Zakrajšek.

V antologiji se vsak predstavi s po sedmimi pesmimi, ob čemer sem pomislila, da je številka morda simbolična. Sedem smrtnih grehov, denimo, sedem kot pravljična in / ali tudi božanska številka, morda tudi ni tudi nič od tega, temveč samo moj pomislek.

Glede na to, da je poezija dokaj raznovrstna, sem se je lotila na način, da sem pesmi umestila v skupine po podobnih tematikah, denimo ljubezenske, odnosne (do sebe, drugih, sveta in samote), ter patriotske & družbenokritične. Ob tem sem ustvarila nekakšno krpanko, ob čemer sem si ponekod privoščila izpostaviti le nekaj vrstic/odlomkov posamezne pesmi, večinoma pa jih navajam v celoti.

Začnimo kar z ljubezenskimi, ker je ljubezen pač (vsaj po Freudu in nekaterih pesnikih) gonilo sveta. Avtorji se teme lotevajo na raznolik način, ob čemer opažam pomanjkanje iluzije, ki je vezana na zaljubljenost, in pogosto cinizem. V bistvu se Tanantos meša z Erosom v dokaj nesorazmernem deležu. Nekje se sicer nakazuje malček upanja, najbolje pač, da sami preverite;

Špela Setničar: Teža

Toliko očitneje težko prisegava
na normativno zaljubljenost,
na sublimno izreko pripadanja
brez brazd.
Tako sva votla v sebi, da te vidim
skozi kožo, ki jo skušam božati.
Tudi če se ljubiva bom poustvarila
distanco.

Liu Zakrajšek: Lahko noč, ljubezen

Vsakič, ko zaprem oči pomislim,
da vsakič, ko zaprem oči pomislim,
kdaj se bo resničnost dvignila
iz mojih podočnjakov, kakor
dober in pravičen bog
v katerega lahko verjamem.

ni, ni, preprosto
stokrat zamižati

nad prepadom.

Ema Odra Raščan: Lilit

Ljubi,
zašila nama bom
Dom na tvojem hrbtu.
Ne boj se,
ko ti z nožem
razpolovim kožo
ob hrbtenici.
Tvoja bolečina je moja,
ko ti odrežem
del rebra
in ga skrijem v svojo maternico.

Matija Sirk: O ljubavi takvoj kakvih nema više

Sanjal sem o evkaliptih,
o poljih trsa,
ki življenju mahajo lahko noč.

Privezal sem te na posteljo,
zaprl vrata,
in nanje pribil vrtnico.
Pogrešam najina rdeča polja,
ljubljenje med makovimi glavicami,
ko sva plesala tango milonguero,
tesno objeta v dimu opija.

S sten so naju gledale mačke,
s pasjimi ušesi.

Narisal sem ti oči na hrbet,
z iglo pomočeno v pepel
tvojega utopljenega deda.

Jaz sem hotel biti tisti,
ki te bo ubil,
a tvoje ustnice so bile brus papir.

Zato sem izkrvavel skozi svoje
in otresla si me
kot pepel iz opijeve pipe.

Anita Končar: Zaenkrat brez naslova II

S kosom razbitega kozarca sem zarezala v tvoje zapestje.
Vlile so se sladke solze.
Jokal si skozi zapestji.
Bilo te je strah, a jaz sem vztrajala v svoji brezčutnosti.

Gašper Narobe: Igra pasjih mladičev

V kurac greš lahko.
Gledal sem te v gepek
kot star pes.
Ker sem takšen bil odstavljen
iz zavetja tvojih prsi.
Potihoma odstranjen,
tvoj star pes,
šepav,
ker pač stari kolki.

Stisneš sklopko,
to je ta pomemben verz:
»Rada te imam.«
Zvok motorja clia
in moč šestdesetih konjev.
Crknjena klima
in oči povoženega psa
ki se prevprašuje:
»Ne odpelji, prosim, ne
odpelji!«(?)

Alina Špan: ***

Zlomljena srca so iz lipovine, aluminija in stekla.
Hodim po drobcih,
ostankih njihove velike avanture čustev
in za sabo puščam krvavo sled.

Počasi prehajamo na patriotske & družbenokritične;

Veronika Razpotnik: Lovci na glave

po zraku frčijo gumice,
ki smo jih pokradli s paketov semen v Merkatorju za vogalom
od jutri gremo v napad, z gumo na rami
do jebemti popolo, bandiera rossa
ni tako daleč,
približno petnajst let namišljenih sovražnikov.
lahko si te predstavljam,
kako stojiš na bregu Kolpe,
in kot mravlje iz armafleksa
frcaš migrante čez mejo,
v prostem času z zračko v roki
laziš po štajerskem gozdu
in svojim otrokom razlagaš,
da streljaš vietnamske svinje
saj ne, da v življenju nisi prišel dlje od jugo armije
in pri petinpetdesetih napredoval v člana varde;
kamuflaža te morda naredi nevidnega,
a tvojega glasu v glavi nikakor ne morem prevpiti

skozi hosto za hišo zdaj tečem
sklonjena