/ 

Kje živiš (Where You Live) – po Tracy Chapman ali Poezija vedno najde pot – po Davidu Bedraču, vzeto iz spremne besede

Mirjam Gostinčar – Psevdopoeti – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Milimeter in pol, antologija psevdopoetov, Kulturni Center Maribor, 2021.

   

Malce iz radovednosti sem se udeležila letošnjega dogodka na Sejmu na zraku na vrtu DSP, kjer je urednik zbirke in pesnik Tom Veber skupaj z avtorji predstavil omenjeno antologijo. Šlo je za simpatičen pristop, kombinacijo poezije, ki so jo prebirali avtorji_ice, vsak po dve, tri pesmi, in glasbe. Uživala sem zlasti v glasbenih vložkih Gala Grobovška na kitari in benda Klare in Laure Gajšek z malce anarhističnim prizvokom.

Ampak najbolje, da kar začnem z uverturo k zbirki, v kateri Matija Sirk citira pomenljiv odlomek Hunterja S.Thompsona- Fear and Loathing in Las Vegas: »And with right kind of eyes you can almost see high-water mark – that place where we have finally broke and rolled back.«

Gre torej za izbor poezije petnajstih mladih ustvarjalcev_lk, milenijcev (med 20-30 leti), v kateri prevladujejo pesnice (10:4). Ženski kvoti je torej za spremembo zadoščeno, čeprav v neskladju s prevladujočimi trendi moderne slovenske literature, ki še vedno (neupravičeno) daje prednost moškim.

Večina omenjenih avtoric in avtorjev je za svoje ustvarjanje že prejela določene nagrade, nekateri so tudi že izdali pesniške zbirke. Prav je torej, da psevdopoete, kot so se sami poimenovali, tudi naštejem: Sara Čano, Ajda Godec, Sara Nuša Golob Grabner, Anita Končar, Gašper Narobe, Anja Papuga, Anja Pečjak, Matija Pušnik, Ema Odra Raščan, Veronika Razpotnik, Špela Setničar, Matija Sirk, Alina Špan, Tom Veber in Liu Zakrajšek.

V antologiji se vsak predstavi s po sedmimi pesmimi, ob čemer sem pomislila, da je številka morda simbolična. Sedem smrtnih grehov, denimo, sedem kot pravljična in / ali tudi božanska številka, morda tudi ni tudi nič od tega, temveč samo moj pomislek.

Glede na to, da je poezija dokaj raznovrstna, sem se je lotila na način, da sem pesmi umestila v skupine po podobnih tematikah, denimo ljubezenske, odnosne (do sebe, drugih, sveta in samote), ter patriotske & družbenokritične. Ob tem sem ustvarila nekakšno krpanko, ob čemer sem si ponekod privoščila izpostaviti le nekaj vrstic/odlomkov posamezne pesmi, večinoma pa jih navajam v celoti.

Začnimo kar z ljubezenskimi, ker je ljubezen pač (vsaj po Freudu in nekaterih pesnikih) gonilo sveta. Avtorji se teme lotevajo na raznolik način, ob čemer opažam pomanjkanje iluzije, ki je vezana na zaljubljenost, in pogosto cinizem. V bistvu se Tanantos meša z Erosom v dokaj nesorazmernem deležu. Nekje se sicer nakazuje malček upanja, najbolje pač, da sami preverite;

  

Špela Setničar: Teža

Toliko očitneje težko prisegava
na normativno zaljubljenost,
na sublimno izreko pripadanja
brez brazd.
Tako sva votla v sebi, da te vidim
skozi kožo, ki jo skušam božati.
Tudi če se ljubiva bom poustvarila
distanco.

   

Liu Zakrajšek: Lahko noč, ljubezen

Vsakič, ko zaprem oči pomislim,
da vsakič, ko zaprem oči pomislim,
kdaj se bo resničnost dvignila
iz mojih podočnjakov, kakor
dober in pravičen bog
v katerega lahko verjamem.

ni, ni, preprosto
stokrat zamižati

nad prepadom.

  

Ema Odra Raščan: Lilit

Ljubi,
zašila nama bom
Dom na tvojem hrbtu.
Ne boj se,
ko ti z nožem
razpolovim kožo
ob hrbtenici.
Tvoja bolečina je moja,
ko ti odrežem
del rebra
in ga skrijem v svojo maternico.

  

Matija Sirk: O ljubavi takvoj kakvih nema više

Sanjal sem o evkaliptih,
o poljih trsa,
ki življenju mahajo lahko noč.

Privezal sem te na posteljo,
zaprl vrata,
in nanje pribil vrtnico.
Pogrešam najina rdeča polja,
ljubljenje med makovimi glavicami,
ko sva plesala tango milonguero,
tesno objeta v dimu opija.

S sten so naju gledale mačke,
s pasjimi ušesi.

Narisal sem ti oči na hrbet,
z iglo pomočeno v pepel
tvojega utopljenega deda.

Jaz sem hotel biti tisti,
ki te bo ubil,
a tvoje ustnice so bile brus papir.

Zato sem izkrvavel skozi svoje
in otresla si me
kot pepel iz opijeve pipe.

  

Anita Končar: Zaenkrat brez naslova II

S kosom razbitega kozarca sem zarezala v tvoje zapestje.
Vlile so se sladke solze.
Jokal si skozi zapestji.
Bilo te je strah, a jaz sem vztrajala v svoji brezčutnosti.

   

Gašper Narobe: Igra pasjih mladičev

V kurac greš lahko.
Gledal sem te v gepek
kot star pes.
Ker sem takšen bil odstavljen
iz zavetja tvojih prsi.
Potihoma odstranjen,
tvoj star pes,
šepav,
ker pač stari kolki.

Stisneš sklopko,
to je ta pomemben verz:
»Rada te imam.«
Zvok motorja clia
in moč šestdesetih konjev.
Crknjena klima
in oči povoženega psa
ki se prevprašuje:
»Ne odpelji, prosim, ne
odpelji!«(?)

   

Alina Špan: ***

Zlomljena srca so iz lipovine, aluminija in stekla.
Hodim po drobcih,
ostankih njihove velike avanture čustev
in za sabo puščam krvavo sled.

   

Počasi prehajamo na patriotske & družbenokritične;

  

Veronika Razpotnik: Lovci na glave

po zraku frčijo gumice,
ki smo jih pokradli s paketov semen v Merkatorju za vogalom
od jutri gremo v napad, z gumo na rami
do jebemti popolo, bandiera rossa
ni tako daleč,
približno petnajst let namišljenih sovražnikov.
lahko si te predstavljam,
kako stojiš na bregu Kolpe,
in kot mravlje iz armafleksa
frcaš migrante čez mejo,
v prostem času z zračko v roki
laziš po štajerskem gozdu
in svojim otrokom razlagaš,
da streljaš vietnamske svinje
saj ne, da v življenju nisi prišel dlje od jugo armije
in pri petinpetdesetih napredoval v člana varde;
kamuflaža te morda naredi nevidnega,
a tvojega glasu v glavi nikakor ne morem prevpiti

skozi hosto za hišo zdaj tečem
sklonjena

  

Matija Pušnik: Kučan (je kriv)  

»Nocoj so dovoljene sanje,
 jutri je nov dan.«

Vsak upor potrebuje:
par pištol,
nekaj upornikov,
maršala, kralja-
starega in novega vladarja.

A ne pozabimo na kiparja,
ki zjutraj na starem mestu
spet nov kip postavi.

Vse zato, da
šestindvajset let kasneje
plešast dedek
na nacionalki se pojavi.

da, medtem ko z rokami
jezno krili,
lahko pristavi:
»A smo se zato borili?«

Zatorej draga,
preden odpreš oči,
si dobro me oglej,

ker ljubim revolucijo
a sovražim dan po njej.

   

Matija Sirk: Marx

Jaz pa pojem in zasejem
komunizem pri ljudeh.
V eni roki nosim Marxa,
v drugi roki mitraljez.

Tako pač pravi komunistični manifest.

Gledam manifestacijo.
Pok! Kamen gre skozi parlament.
Prižgem si parlament.

Pušim ga počasi
uživam v ognju
ki zajame SDS
ki zajame SLS
ki zajame SD
in vse ostale
izdajice
izdajice sanj.

Gledam buržujske svinje,
obračajo se – čevapi na žaru.

Parlament je dogorel.
Vržem ga v jašek.
Tudi jašek je izdajica.
Izdajica!
Izdajica!

   

Sara Čano: Eho 6

Prihaja
steber pravic
v precepu

Ozaveščanje ljudi:
še
ena
zamujena
priložnost
vrtičkarji množično
posegajo po ?

eho
eho
eho
eho
eho

eho!!!
(Zakaj so bile spremembe potrebne?
Ali res ne?)

  

In smo že pri zadnjem, odnosnem sklopu (do sebe, drugih, samote in sveta);

  

Anja Papuga: Drugi

ranjeni smo
prav vsi
na svoj način
različnih globin
popolnih praznin

  

Anita Pečjak: Mlini na veter

Pišem dialoge v prazne zvezke
z mlahavo roko in mlahavo dušo.
Pordele oči
in odgovori nekje pod- zavestjo.

  

Ema Odra Raščan: Prostor a

Izza vogala
me pogosto kliče
tišina
s hecnim imenom.
Rada pripoveduje zgodbe o onih
tam in nas, ki
smo malo bližje.
Včasih sem se v
odgovor pošalila
(nekaj vicev je bilo celo na moj račun),
zdaj vse jemljem
resno in stavba,
v kateri živim
je siva.

  

Ajda Godec: Maska neznanosti

Mreža sivih mask ljudi kraljuje,
vse spreminja se, postaja isto,
vsak odnos nekoga izsiljuje,
da zakoplje prav posebno tisto.

  

Sara Nuša Golob Grabner: Sovpadanje

Nikogar ne boš v nič prisilil,
če te ne vidijo,
te pač ni
in glava
te še naprej peče od panike,
dvignjene ali spuščene roke
ne naredijo nobene razlike,
ker nisi Mojzes,
ko haluciniraš
krožen zaključek živčnosti
in kako in kdaj in od česa
se kristalizacija zgodi
medvedom in volkom in vsem, ki so
tako zelo alfa
da koncept prevlade popolnoma izgine
v postmodernističnem šumenju,
je zdaj moj problem
in vse moram preliti s težko barvo,
da se bo lepila in lezla
povsod, kamor ji ni namenjeno,
ker tam jo hočem,
ker tam je največ prasketanja
o opombah
in vse hočem premostiti, a nimajo bregov
ne levega, ne desnega,
in zagotovo nimajo nobenega kamna vmes
in kdor primerja
ptičja strašila z zemljo pod njimi,
je heretik, ki si zasluži
nikoli vedeti, kako je ljubiti,
čeprav se samo to vprašujoče nevedenje
proizvaja in preobrazuje
v njegovih možganih
in biti jezen je patetika,
oči se že zavijajo nazaj k ostrenju
lastne resignacije,
bodimo
akademski in racionalni,
prosim, bodimo mirni,
kako bomo drugače
izvedeli kaj
o bivanju
in rada bi trzala,
dokler ne zaspim
ob petih zjutraj,
ker tako vsaj vem,
da nisem sprejela
vse te komparativnosti
in prošenj o videnju
in res
res
res
rabim tisto barvo,
da jo polijem
čez ves ta šum.

  

Lahko bi sicer še kakšno o samoti, ker je dokaj izpostavljena. Predvsem kot odtujen individuum v odnosu do sveta, ki se kaže v jasno razparceliranih kastnih sistemih, v katerih veljaš predvsem toliko, kot imaš (pod palcem). Ali kjer si usodno določen že z rojstvom.

Točno na to mesto se imenitno priklada pesem Toma Vebra, ker je on pač poglavje zase 😊 

   

Kadar za trenutek postanem
vdihnem in izdihnem
se spomnim na vse lepo
kar me je zapustilo

lepota je želja
svoboda je predanost
do vsega kar nas je rodilo
ljubilo
ko še nismo vedeli
da zmoremo sami.

  

Mogoče ste se (ali pač ne) do sedaj že prepričali, da gre za bogato poezijo z drzno retoriko, ki je čustvena pač na poseben način, recimo tako, da je bolj ali manj oropana iluzij. Pa vendar tudi v tem primeru upanje umira zadnje.
Predvsem jasno odseva kruto realnost sodobnega sveta, ki se kaže v duhovni praznini, resignaciji in poudarja pomen promocije, ki nadvlada kvaliteto. Poudarja pomen enkratne uporabe, hitrih užitkov (ki porajajo občutke zavrženosti), pomanjkanja časa in fokusa. Pa še česa.

Naj se za konec ustavim pri grafični opremi, ki se mi zdi nujni podporni steber vsebini. Zasluge zanjo gredo Špeli Setničar, ki je odlično lovila ravnotežje. Z izborom in uporabo najrazličnejših tehnik (lepljenk, akvarelov, tuša, kombinacije fotografije in risbe), ob čemer poudarjam, da govorim s stališča amaterja, je pomensko v polno podpirala vsebino.

Naj sklenem, kakor se spodobi: vsebinsko bogata zbirka.

   

   

 
   
    
   
Mirjam Gostinčar – Psevdopoeti – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
(Fotografija Aleksander Petrič) Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, (za zdaj) našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega.