Pesem se rodi v človekovi notrini

Na povabilo Vrabca Anarhista in DSP se je k intervjuju odzvala Miljana Cunta, prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2024 in Jenkove nagrade 2024 za knjigo Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, 2023). Predlagano dopisovanje se nama zaradi obveznosti ni izšlo, nič zato, vseeno vabljeni k branju sledečega besedila, v katerem pisnim vprašanjem sledijo pisni odgovori in ki je nastalo med 8. in 16. novembrom 2024. Verjemite mi, ne boste zašli, veseli pa bova, če se boste vračali.

Draga Miljana, berem tvojo najnovejšo objavljeno knjigo in zastavljajo se mi vprašanja, ki me popeljejo v moj zaresen vstop v odnos s sodobno slovensko poezijo. Nekaj me navdaja, kar sem telesno občutila, ko sem v devetdesetih brala in vstopala v prostore poezije Uroša Zupana, predvsem ob zbirki Reka. Vsak ljubitelj poezije ima svoja izkustva in vsak pesnik svoja obeležja ob poti. Pa vendar, čeprav gre za druge pesmi, druge avtorje, je nekaj nesnovnega, ki ostane, morda zelo sorodno. Zato bi te vprašala, kdaj in kako se je tebi zgodilo srečanje s poezijo kot razsežnostjo, ki živi čez obseg besed, ko podobe preraščajo dejanskost tega trenutka in vendar zmorejo govoriti prav o drobcu tega trenutka. Katere pesniške pokrajine so ti omogočile domačnost in katere vzpostavitev sebe kot bralke, kot premišljevalke in katere so te okorajžile, da si tudi sama začela pisati in naposled občutila, da je besedilo pesem, tvoja pesem?

Hvala za povabilo na pogovor in za lepo prvo vprašanje. Ko razmišljam o začetkih, vidim dva vzporedna tokova: prvi je poetično občutenje sveta, ki ga človek verjetno prinese s sabo na svet, drugi, ki je bolj kulturno pogojen, pa zajema konkretna besedila, ki ti prej ali slej pridejo na pot. Pesniško občutljivost doživljam kot nekaj širšega in bolj temeljnega od branja in umetniškega udejstvovanja, se pa ta pogosto res kaže prav v želji, da bi zanjo našli ustrezen izraz. Erich Neumann jo je opredelil kot stik z enotno resničnostjo, ki v posamezniku prebudi tako imenovani radikalni samodoživljaj, ampak ne glede na to, kako jo skušamo konceptualno zajeziti, gre za izkušnjo in popotnico, ki človeka močno zaznamuje. V določenih okoliščinah ga lahko celo pogubi, če ne razvije ustreznih strategij za obvladovanje teh kompleksnih energij. Kako pa so se odvijala srečevanja s konkretnimi avtoricami in avtorji – rekla bi, da predvsem v radostnem duhu. Čutila sem veselje ob tem, da sem bila v stiku s pesmimi, ki sta mi jih v branje ponujali odlični učiteljici slovenščine na osnovni in srednji šoli, Saša Semič in Irena Zuljan, bodisi kot del učnega programa bodisi mimo njega. Nekatere izmed teh pesmi so me z vso silo pritegnile k sebi in čutila sem potrebo, da jih berem vedno znova, se jih učim na pamet in vstopam vanje oziroma skoznje do tistega razpoloženja, iz katerega se mi je zazdelo, da so zrasle. Spomnim se Rilkejevega Panterja, Gregorčičeve Soče, Minattijeve Nekoga moraš imeti rad, Kosovelovih pesmi v prozi, Shakespearjevih sonetov, Ungarettijevih izumov … Danes te izkušnje vidim kot potrditev misli Georgea Steinerja, da nas poezija nagovori, preden jo zares razumemo. Potegne te v tuj svet, ki pa ti je nepojasnljivo znan. Kljub tem zelo lepim prvim stikom s poezijo pa bi težko rekla, da so me prav ti spodbudili k pesnjenju; prej so me vsa ta odlična besedila prestrašila. Res pa mi je nekaj let kasneje prav branje dobre poezije pomagalo, da sem našla jezikovni izraz za svoje doživljanje.

Če se še za hip zaustaviva v predpomenskem, pred besedami in racionalnim besedovanjem ob pesniškem gradivu … V mislih imam vzdušje, ozračje ob prebiranju verzov. Morda ga ustvari pesnikov ritem. Kako na to gledaš ti? Namreč ob prebiranju zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se navzamem mirnega toka pripovedovanja, zaznavam milinski ritem in opazim hrepenenjsko svetlobo. Ne le da je beseda svetloba večkrat (tudi pri tedanjem Zupanu) izpisana, ampak vizualiziram prostor, ki ga svetloba ne presvetli, ne (za)slepi, ampak ostrino (z)mehča, in čeprav robovi niso ostri in je slika kot da zamaknjena, ni nič manj vidno. Ker si tudi premišljevalka, me zanima, ali prepoznavaš pri sebi več pesniških leg, jih izbiraš ali je zgoraj opisana lega »naravno« tvoja?

 Tvoja bralska izkušnja mi je dragocena, izraz milinski ritem ljub. Vzdušje, ozračje pesmi soustvarjajo različne ravni pesemske govorice – od semantične s celotnim asociativnim izbruhom do zvočno-ritmične in celo vizualne, svoje prispeva moč tistega prvega izkustvenega vzgiba, ki stoji na začetku ustvarjalnega procesa, in cel kup zavestnih strukturnih odločitev. Pomembno se mi zdi, da so ti različni vidiki v ravnotežju. Besedilo toliko časa snujem, pišem in revidiram, dokler ne začutim in presodim, da je v odnosu do tega, kar želim izraziti, vse na svojem mestu. Včasih so potrebne velike spremembe, včasih pomaga že drugačno členjenje verzov. Ravnotežje pesmi razumem kot stanje, ko noben od posameznih sestavnih delov pesmi ali nobena od pesemskih ravni ne izstopa, ne solira, pač pa soobstaja kot del celote, v službi vzdušja, razpoloženja, misli, ki se skuša izviti iz molka. Sicer pa drži, da je ritmična podoba besedila zame posebej pomembna – ne le pri pesmih, pač pa pri vsem, kar napišem, celo pri uradnih dopisih. Nanjo sem pozorna tudi takrat, ko k besedilu pristopam kot urednica ali prevajalka. Ritem običajno preverjam z glasnim branjem, a se mi kljub temu kdaj zgodi, da napako zaznam šele kasneje, ko je pesem že objavljena ali knjiga že natisnjena. Včasih me je to precej vznemirilo, zdaj pa si mesto preprosto označim in sanjam o ponatisu. Omenjaš svetlobo kot topos in lego pesnjenja. Verjetno gre res za nekaj spontanega, organskega, ker se pojavlja vse od moje prve zbirke. Svetloba obstaja vedno v dihotomiji s temo, večja kot je druga, več prve je potrebne, da se razločijo podrobnosti. Je nekaj, kar lažje prepoznamo po učinkih in posledicah, težje samo na sebi, razen pri izjemnih posameznikih, ki so posebej senzibilni in za to izmojstreni. Čudovito je to dvojnost tematiziral Jon Fosse v mojstrskem romanu Melanholija I, kjer se s stopnjevanjem priklicevanja svetlobe dramatično povečuje temni kaos uma. Pred kratkim sem ga prebrala in sem navdušena.

V knjigi je več pesmi, napisanih v prvi osebi množine. Izražanje z množinskim jazom je izrekanje za skupino, ki je znotraj konteksta pesmi morda definirana, morda tudi ni. Spomnim se pesniške kolegice, ki je nekoč javno podvomila v mi-izrekanje. Kdo so ali smo ta »mi«? Mislim, da ni generalnega odgovora, ampak da smiselna raba bralca pritegne v skupino, skupnost, če začuti neko identifikacijo z vsebino. Več avtorjev uporablja to obliko, mene pa zanima, ali se je tebi zapisala in si naknadno opazila. In še: koga vključuje v pesmi, če izpustiva zunajpesemsko realnost, predpesemsko izkušnjo, ki je bila navdih za pesem (npr. pri izletu v Benetke je jasno, da je z »mi« razumljena skupina ljudi, ki potuje skupaj)? Navsezadnje zna biti odgovor za bralce zanimiv že zato, ker je v prvi osebi množine tudi glagol v naslovu: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo.

Zapis pesmi v prvi osebi množine je ena tistih odločitev, ki se običajno zgodijo zelo zgodaj v procesu ustvarjanja, v tisti posebej dragoceni fazi, o kateri je Mary Oliver zapisala, da ko za kratek čas zapustimo polje zavestnega, povabimo notranji, poetični glas. V kasnejši fazi, ko ta začetna norost popusti, se vrnem k zapisanemu in take odločitve pretehtam. Včasih delujejo dobro, včasih se je treba kateri od njih odreči, da pesem preživi. Množinskemu izrekanju se nekako nisem želela odreči, ker sem ga občutila kot povednega znotraj celote posameznih pesmi. V nekaterih primerih je res, kot praviš, da je opredelitev skupine, na katero se prva oseba množine nanaša, bolj enostavna kot drugod, kjer je ta nekako zabrisana, potujena, a tudi na takih mestih, upam, sledi logiki pesmi. Ena od misli, ki me zdaj prešinja, ko skušam osvetliti ta vzgib, je povezana s pomenom skupnosti, o kateri sem predlani spregovorila v Frankfurtu. Ta misel je dolgo tlela v meni in prešla zelo različne faze, od začetnega zavračanja česarkoli skupnega do spoznanja, da je sposobnost biti del večje celote nekaj dragocenega, danes tudi nujnega. Morda je ta množinski način izrekanja protistrup razdiralnosti, ki jo čutim na vsakem koraku in ki v meni vzbuja predvsem strah ob misli, da lahko človek, ko izgubi občutek za sočloveka, ne glede na to, kako podoben mu je ali kako blizu ga doživlja, povzroči lasten propad.

Čeprav naslov prihaja iz pesmi Benetke, v kateri gre tudi za dobesedno izgubljanje po mestu, sam zase, torej brez konteksta, lahko naslov knjige pomeni veliko več od te izkušnje, ki že v pesmi preraste v razmislek o, če povzamem, izpljunku mesta na obrobje in statiranju v ponovitvi privida. Tukaj vračanje ni »po lastni zaslugi« ali kot neka smer ali pot, temveč »bolj po nareku« in iz razpetosti med kulturnozgodovinskim biserom, Benetkami, in dejanskim svetom. (To interpretativno lahko raztegnemo celo na množično vračanje intelektualcev iz prestolnice, centra domov zaradi slabih pogojev bivanja in dela v centru ali zaradi vračanja k ostarelim staršem … itd.) O vračanju pa je beseda tudi v pesmi Veščina vračanja, v kateri je vračanje povezano s spokojnostjo: »A za prostost, ki osveži obraz, / je potrebna veščina, / veščina vračanja, vračanja / tja, kjer so začetki. / Zato greš naprej, / […] proti nečemu spokojnemu[.]«, v drugem Diptihu pa je vračanje povezano s hrepenenjem: »Vse, kar je čas na poti do sem / razstavil, se zdaj zlaga / v hrepenenje – / zanesljivi cilj / nezanesljivega vračanja.« Pesmi lahko beremo dobesedno, tako tudi naslov, ponekod pa se ne more skriti še drug pomen, figurativen, simboličen. Kako ga najbolj občutiš ti in kaj si si želela, da bi ob pomoči tega naslova knjiga dala bralcem? V naslednjem vprašanju sem ti napisala, kako ga razumem jaz, iz konteksta knjige.

Zanimivo je, da je večina pesmi v zbirki nastala pod delovnim naslovom Veščina vračanja, ki je obenem tudi naslov predzadnje pesmi v knjigi. Med pisanjem sem jo videla na zadnji strani zbirke kot neke vrste pomiritev dihotomije odhajanja in vračanja – a se nekako ni izšlo po načrtih. Tik preden je zbirka dobila svojo končno podobo, se je izpisala pesem Benetke, ki je priskrbela naslovni verz, za njo pa še Nadaljevanje, ki zdaj stoji na koncu knjige. Teh dveh sprememb v odnosu do prvotne zamisli sem vesela, zbirka je s tem zadihala, se odprla še drugačnim branjem. Kar zadeva izbiro naslova, je bil prvi in glavni motiv osebno intimen. Pesmi v knjigi so pričevanje o samoiskanju, ki so ga zaznamovala tako ali drugače motivirana odhajanja in beganja, ko me je na gladini držala svetla popotnica iz otroštva in duhovna dediščina krščanstva z vrednoto in možnostjo odpuščanja. Oboje sem želela videti na naslovnici: ne le izpolnitve, pomiritve, ki ji običajno vedno sledi nov val vprašanj, pač pa tudi tavanje in iskanje; in v tem smislu je poveden tudi nedovršnik pri drugem glagolu. Drugi razlog je bolj strukturne narave, namreč, stavčno strukturiran naslov po mojem občutku lepše povzema in nakazuje zgodbeno, dramaturško razsežnost večine pesmi v knjigi, in tako se že na naslovnici pojavi nekakšen ohlapen smerokaz, horizont pričakovanja za bralsko izkušnjo. Je pa naslov, kot se je izkazalo, res mogoče tolmačiti z zelo različnih vidikov, tudi s političnega. Eden od urednikov je na primer zavrnil predlog novinarke, da bi kot naslov intervjuja objavili naslov knjige, ker ga je bral kot (neprimerno) politično izjavo. Kakorkoli – raznolikost interpretacij in potencialno provokativnost pozdravljam. Ne le zato, ker poezija tako pride do ljudi, do katerih sicer ne bi, ampak tudi, ker vsakršno kultivirano soočenje mnenj, ki ga lahko sproži neka mnogopomenska izjava, prispeva k zdravju skupnosti.

Glede na to, da je na začetku knjige tematizirano minevanje, staranje, smrt, in glede na to, da se pesem Kamni in pesem Na vratih povezujeta in v njiju preberemo, da vhod postaja izhod in zato gre za »prehod«, lahko razumem »vračanje« kot prehod v začetek. Torej ta zbir pesmi lahko imenujem »pesmi ob zavedanju minevanja«. No, in ko takole iščem skupni imenovalec za pesmi te zbirke, me zanima, kakšna se ti je zdela recepcija knjige še pred nagrado, na samem začetku, ko so odzivi še najbolj sveži, osebni … Kasneje, če sledimo občilom, neobhodno na nas vpliva tudi izdelano mnenje drugih, ponavljanje zapisanih ali izrečenih utemeljitev. In ali se je po prejemu nagrade Prešernovega sklada in zdaj še Jenkove nagrade ter uvrstitvi v deveterico festivala Pranger 2024 recepcija knjige kaj spremenila? Avtor takoj zazna, ali je bralec, pisec nekega besedila knjigo prebral, kako predano je vstopil v pesniške svetove in ali je s pesmijo vzpostavil odnos. So utemeljitve poudarile po tvojem mnenju tiste konture in vrhove, ki jih v svoji knjigi opaziš tudi sama? Kako se je odzvala kritiška srenja na razpravi na kritiškem festivalu? Ali te je presenetil kak odziv laikov, zaljubljencev v poezijo celo bolj kot strokovni odzivi? Sama namreč opažam, da so tovrstni bralci poezije pronicljivi bralci in da je ena od prednosti pri njih ta, da ne operirajo z istim kodom kot literarno strokovni bralci in imajo zato manj omejitev, celo izvirnejši pogled …

Hvala za to vprašanje, ki ga jemljem kot spodbudo in priložnost, da lahko podelim enega najlepših bralskih odzivov, ki tudi pritrjuje tvoji misli, da lahko ljubiteljski bralci s pesmijo vzpostavijo prav poseben, predan odnos. Zgodil se je kmalu po izidu zbirke, ko še ni bilo odmevov in nagrad, in sicer nekega prijetnega jesenskega večera na Trgu Ivana Roba v mojem rojstnem Šempetru pri Gorici. Ta okoliščina, da se s knjigo vračam v domači kraj, mi je pomenila precejšnjo obremenitev in zadrego. Zdaj razmišljam, da sem predstavitvi knjige pripisovala morda prepomembne simbolne razsežnosti in da bi zavrnitev oziroma ravnodušnost razumela kot nezmožnost vrnitve. Kakorkoli že, tisti večer sem doživela tisto največ, kar se lahko med ljudmi zgodi ob knjigi. Vsi odzivi so nazorno izhajali iz prebranega, a so odzvanjali znotraj neke čisto svojske izkušnje. Bili so izjemno dobro artikulirani in predvsem sem imela občutek, da se dejansko odzivamo drug na drugega, da se poslušamo in slišimo, da smo si na poseben način blizu. Za vse, kar je sledilo temu dogodku, pa lahko rečem samo hvala. Najprej za odzive bralk in bralcev, za njihovo pripravljenost, da knjigo, ki je doživela že štiri natise, tudi kupijo, za strokovne recenzije, prav posebej za prvo izmed njih, ki jo je kmalu po izidu objavil Jure Jakob, in za vsa priznanja komisij, ki so v knjigi prepoznale literarno vrednost. To me navdaja s ponosom in veseljem, da sem zmogla v življenju iti naprej, skozi in čez. Vsekakor pa drži, da knjiga v javnosti zaživi svoje življenje. Ko prerežeš popkovino, moraš premagati nostalgijo. Knjiga ni več samo tvoja, kljub krhkosti se ponudi vsem mogočim očem. Takim, ki iščejo uspela mesta, in takim, ki iščejo napake. Takim, ki jo potrebujejo in jo imajo radi, in takim, ki jo jemljejo v roke s prezirom. Umetnost je polje, kjer se odvija drama notranjega življenja, besede lahko sprožijo nepredvidljivo in včasih neobvladljivo. Pogosto se to zgodi, kot praviš, znotraj že nastavljenega sekundarnega diskurza, ki se neizogibno oblikuje, ko knjiga vstopi v literarni sistem, včasih, kar je dobrodošlo, tudi zunaj njega. Sama se skušam držati načela, da prisluhnem vsakemu argumentiranemu in spoštljivemu mnenju o svojem delu, naklonjenemu in nenaklonjenemu z enako mero skepse in pozornosti.

Letošnja komisija za Jenkovo nagrado je bila postavljena na pranger, kakor že marsikatera druga. Si pričakovala umestitev med najboljše? In ker si premišljevalka, ne le pesnica, me zanima, kako gledaš na opravljeno delo komisije. Mnogi opažamo porast kakovostne poezije, ki jo pišejo pesnice, med nominiranci si bila edina ženska in kasneje je bila tvoja knjiga tudi nagrajena. Čestitam ti k nominaciji in podelitvi Jenkove nagrade za dvoletno obdobje. Iz poštenosti do svojega pesniškega dela moram v tem kontekstu pripomniti le, da v izbrani družbi pogrešam naslove svojih knjig tega obdobja, pogrešam pa tudi še kak drug naslov. Razumljivo je, da se selekcija mora narediti. In hitra pomiritev v slogu »enkrat eni, drugič drugi, vztrajni pridejo na vrsto« mi ne zadostuje. Moti me ta slovenski dualizem, katerega klice ne morejo biti neopažene niti v pesniškem polju, kot bi bila bipolarna motnja naša realnost in normalnost, ki jo moramo sprejemati. Ne le pišemo samo o svojem, tudi izbiramo samo svoje. Poezija kot razsežnost v svojem bistvu nima predznakov. Je pa poezija mnogoterih pojavnosti, to že, to je nujno notranjiti, še in še. Pesniki se običajno raje ognejo tem vprašanjem, pa vendar poskusim, saj si tudi premišljevalka: Kako zadeve vidiš in opaziš ti? Večkrat sem že opozorila, da se na slovenski pesniški sceni spregleduje poezija, ki se jo izvede na podskupino duhovna, religiozna, kontemplativna poezija, da ne rečem (slabšalno) tradicionalna, in se jo le izjemoma pripusti v sodobne izbore, antologije. Glede na to, da po teh vsebinah posegaš kot prevajalka, me zanima, ali slovenski strokovni bralci smo ali še nismo dovolj senzibilizirani za to in/ali se vendarle stanje izboljšuje. Kaj meniš? Zaželen je tvoj komentar.

Najlepša hvala za čestitke. Glede prvega dela vprašanja sem v manjši zadregi. Skušam si zamisliti prejemnico ali prejemnika nagrade, ki vrednoti delo komisije, ki jo je podelila … Tak človek morda obstaja, sama pa se v taki vlogi ne vidim. Glede drugega dela vprašanja pa je moj občutek tak, da se stanje v nekem smislu izboljšuje, v drugem pa ne. Če primerjamo današnje razmere s tistimi izpred tridesetih ali več let, opazimo večje število vsebin s področja duhovnega in religioznega. Čeprav gre za mikropodročje znotraj širokega polja literarne in kulturne ponudbe, lahko človek, ki ga te vsebine iz različnih razlogov zanimajo in pritegnejo, najde kakovostne knjige – strokovne in leposlovne, izvirne in prevodne, sodobne in iz različnih duhovnozgodovinskih okolij in časov. To mi je osebno neizmerno dragoceno. Stanje pa se po mojem ne izboljšuje pri recepciji. Sama bi si želela več tehtnih razprav, ki bi v kritiškovrednotni sistem vključile tudi razsežnost duhovnega in širše eksistencialnega v vseh njegovih legah. Morda bi taka razprava pokazala, da je področje duhovne lirike karseda raznoliko in živo, predvsem pa, da poezija ne neha biti poezija, če vase pripusti tudi duhovne vsebine. Prav nasprotno. Za začetek bi nekaj jasnine morda prispevala sprememba v samem poimenovanju. Namesto o duhovni poeziji bi bilo morda bolj smiselno govoriti o duhovnem v poeziji. S tem bi poudarili avtonomijo poezije kot posebnega načina izrekanja, ki mora tudi za to, da uspešno posreduje globoko osebna duhovna izkustva, ohraniti pesniško naelektrenost in živost, obenem pa bi se s tem tudi približali mnogim iskrenim iskalcem, ki jim je blizu vztrajno raziskovanje in približevanje, ne pa pestovanje izgotovljenih monolitnih spoznanj. Taka senzibilnost bi morda razprave o duhovnem v liriki odrešila na eni strani biografizma, ki skuša učinkovati kot apologija, a pogosto spregleda literarno in širše eksistencialno vrednost dela, na drugi pa vnaprejšnjih sodb, ki se rade povežejo z nestrpnostjo.

V pesmi Kamni beremo: »Bežimo v pozabo, sram in strah, / v preživete oblike nemoči, / a potrebna bo nova drža, / da izidem zmagovalka / v času pojemajočih ritualov: / nekakšno presenečenje, / čudež vztrajanja, pogum / za izstop skozi steno.« Vem, da nerada interpretiraš in pojasnjuješ svoje pesmi, a če nas sogovornik zapelje, znamo, zmoremo tudi to. Ne bom tega storila. Vprašala te bom drugače. Kaj te žene, da zmoreš sinhronizirati dejanski in duhovni svet? Zanima me, kaj storiš, ko v sebi občutiš jezo? Kako to primarno in zdravo čustvo transponiraš v javno? Zorko Simčič mi je v nekem intervjuju nekoč dejal, da ga je gnala sama sveta jeza. Kako razumeš to besedno zvezo ti?

O čustvih in čustveni pismenosti sem se, zanimivo, največ naučila pri vodenju projektov in izobraževanju na tem področju. V dnevnem stiku z ljudmi, ki prihajajo iz različnih kulturnih, političnih, ekonomskih, duhovnih okolij, s specifičnimi interesi, željami, potrebami, se lahko odvije zelo hitra, intenzivna izmenjava občutij. Včasih so to pravi viharji, ki se v telesu poležejo šele čez več dni, drugič blagodejne sapice, ki zazibajo v lagodje – in cela paleta vmes. Naučila sem se, da je, tako pri vsakdanjem komuniciranju kot pri ustvarjanju, predvsem pomembno, da človek najprej ozavesti, kje sam stoji – da stopi v dialog s samim seboj. To v praksi pomeni, da čustva, ki jih določena oseba ali situacija sproži v njem, najprej polno doživi, občuti, prepozna, morda celo poimenuje ali kako drugače zajame. S tem prevzame odgovornost za dogajanje v lastni notranjosti. To se mi zdi osnova, na kateri se lahko izoblikuje naslednji korak, konkreten in ustrezen odziv – v obliki odgovora, dopisa ali celo umetniškega dela. Pri projektnem delu sem vedno občudovala ljudi, ki so bili v čustvenem smislu visoko pismeni. Taki posamezniki so kot nekakšni čarodeji poskrbeli, da v skupini še tako različnih ljudi nobeno čustvo ni izpuhtelo, da je vsako našlo svoje mesto in svoj izraz, vsi vpleteni pa so pri tem ostali celi, z občutkom nenačetega dostojanstva. To je mojstrstvo in velik dar in želela bi si, da bi bilo več ljudi s to sposobnostjo na odgovornih položajih. Jeza, ki jo izpostavljaš, ima, kot vsa čustva, svojo funkcijo, zato je ni dobro ignorirati. Sama sodim v generacijo, pri kateri je bila ta reakcija bolj primerna za moške in manj za ženske, zato se je bilo treba z njo šele naučiti shajati. Danes pustim, da kdaj pride tudi na plano, se pa zavedam, da je jeza, kot ostala ognjena čustva, dvorezen meč. Lahko predre rano, da sproži občutek olajšanja, lahko pa zada usoden udarec. Kar naredi razliko, je vzgib, ki stoji v ozadju in ki je bodisi rušilen bodisi ustvarjalen. A da lahko sploh izberemo enega ali drugega, je potrebna jasnina uma, ki jo močna čustva vsaj za hip zameglijo in ki jo pomagajo vzpostaviti tudi duhovne prakse, ki so se razvijale skozi tisočletja v okviru različnih tradicij. Duhovno in čustveno sta dve razsežnosti, ki lahko tudi v tem smislu zelo dobro sodelujeta, in mogoče je sveta jeza, ki jo je omenil veliki pisatelj Zorko Simčič, eden od primerov njunega sožitja. V resnici je lahko tudi odlično gorivo za pisanje.

Ne le tvoj verz, mnogi pesniki kličemo, pozivamo, motrimo, molimo, kakor koli kdo, k novi drži. Za katero držo gre pri tebi, kaj zagovarjaš ti oziroma tvoja pesem? Zgoraj citirano gre nemara za preboj skozi steno ali pa celo za vizijo brez teh sten, a na koncu iziti kot/biti zmagovalka. Ali ne gre pri označevalcih, milini, ki je pogosto izpostavljena pri tebi, in sprehajalcu, kakor je pogosto označen Robert Simonišek, za neko zatočišče, iskanje prostora varnosti in prijetnosti? Kakšen delež ima pri tebi pri tem narava (»vonj po zemlji«, str. 21), kakšen meditacije, kakšen molitev, kontemplacija … in spet zdrs v svet, kjer se nenehno spodnašajo tla, a misel/razpoloženje vendarle zalebdi v harmoniji? Lahko odgovoriš samo zase, lahko tudi o tem, kako bereš Robertovo poezijo, namreč sam se je opravičil, saj zdaj ne zmore odgovarjati na vprašanja, v upanju, da boš »izrazila tudi kaj podobnega, kar bi sicer povedal sam«.

Zbirko Vračanje k čistosti Roberta Simoniška vidim kot poezijo velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti, ki dokazuje, da ni varnih zatočišč za človeka, ki gre vase in v jezik zares in do konca. Nikamor se ni mogoče skriti pred drugimi, še manj pa pred samim sabo, zato se mi zdi dobro, da človek opravi s predstavo, da je pisanje pesmi nekaj varnega, obvladljivega in zgolj prijetnega. Strinjam se, da različni označevalci to napačno predstavo še utrjujejo. Pri ustvarjanju obstajajo trenutki radosti, ki zbrišejo muke poroda in učinkujejo kot izpolnitev, a pesniška občutljivost je povezana predvsem z nezaključenostjo, s tem pa tudi z nelagodjem. To je lahko eksistencialno, psihološko, nemalokrat pa tudi socialno in ekonomsko. Ampak človeka kljub temu nekaj žene naprej. Eric Voegelin, sicer politični filozof, ki se je sporadično ukvarjal tudi z umetnostjo, je opredelil človekovo življenje kot obstoj med imanenco in transcendenco – vmes, med odvisnostjo od snovnega sveta in razprtostjo v presežno. To stanje opiše kot stanje napetosti, ki se mu lahko najbolj približa prav jezik umetnosti. Mogoče je to tisto, kar človeka žene pri ustvarjanju, namreč občutek, da ima njegovo početje smisel pri osvetljevanju tega specifično človeškega položaja. V tem smislu lahko pesniško ustvarjanje vidimo kot vsakokratno širjenje polja čustvovanja, zavedanja in mišljenja, tipanje za tem, kar na dnevni svetlobi utilitarističnega delovanja izpuhti. Rezultat tega tipanja je po Voegelinu kósmion, mali kozmos, umetniško delo, ki skozi globoko intimno izkušnjo zrcali resničnost kot celoto. To je opredelitev filozofa, obstaja pa tudi veliko pričevanj ustvarjalk in ustvarjalcev samih. Hesse, ki ga trenutno berem, v svojih esejih govori o potrebi pesnika, »da bi se za uro ali dve odvrnil od poenostavljenja, sistemov, abstrakcij in drugih polovičnih ali celih laži, in opazoval svet, kakršen v resnici je, kot pragozd lepih in grozljivih, vedno novih, popolnoma nerazumljivih skrivnosti«- Takih avtopoetoloških misli se je skozi literarno zgodovino nabralo veliko in k njim se rada zatečem po navdih. Če bi morala z lastnimi besedami opredeliti, kaj zagovarjam sama s svojo poezijo, bi rekla, da predvsem hvaležnost in čudenje. Prvo, ker vidim življenje in tudi možnost, da o njem pišem, kot dar, drugo pa, ker me vsak dan znova presune, kaj vse se skriva v človeku lepega, grozljivega in nerazvidnega. O tem želim govoriti zavzeto, izvirno in verodostojno. Verjamem, da lahko poezija s svojo tiho vztrajnostjo širi prostor za polno bivanje in prizanesljivo sobivanje.

Pesem zaustavi čas, ko jo bralec bere in se vživi v prostor pesmi. Prav zato branje poezije prispeva k občutku zaustavljanja časa. In ker se tvoja knjiga opazno posveča minevanju, minulemu (komponenta časa) in ker se med drugim posveti tudi »preprosti plovbi / v drug časovni pas« (dejansko, lahko pa razumemo tudi metaforično) v pesmi V zraku z R. S. Thomasom, mi dovoli, da iz nje izrežem del, ki govori o letenju. Razumemo ga lahko tudi kot odraz svobode, kot občutek osvobajanja … »A nekdo je vedel, kako se poletí. / Da je treba najprej postati / siv kamen na valižanskem podeželju; / grčav kot drevesa, / večkrat upognjena / pod težo vetra, priznati nevednost / in poraz, / ovit v meglo upati na nemogoč prizor / nenadne prostosti / in nato postati spremljevalec angelom, / negotov sredi protislovij / med nebom in zemljo.« Miljana, branje poezije zaznamuje tvoje pesmi. Eminentnima, v tem primeru Thomasu, drugje Ungarettiju, si pripisala ime, Ungarettijeve verze si prevedla in Thomasove v prevodu Vena Tauferja vkomponirala v pesmi, mnoge druge pesmi prebranih avtorjev odzvanjajo v tvoji poeziji bodisi kot nezavedno ponotranjene, mnoge interferirajo v tvoji pesmi. Občutiš hvaležnost, da lahko komuniciraš s tujimi pesmimi, in ali te preganja, da tvoja pesem izrašča iz prebranega, tuje pesmi? Sprašujem se, kako nadzorovati (nezavedno) bralsko nabiralništvo … Namreč eno je zavestno nanašanje, drugo je nezavedno sprejemanje ob branju. Se kdaj vprašaš, ali je to moje ali sem kje, ne da bi vedela, pobrala?

Pesmi V zraku z R. S. Thomasom in Zvečer, v katero vpletem verze Giuseppeja Ungarettija, nekoliko odstopata od mojega običajnega sloga, zato sem imela tudi pomislek, ali naj ju sploh vključim v zbirko. Opogumili so me odzivi prvih bralcev, ki so eno ali obe od teh pesmi izpostavili kot nosilni. Ne vem, če to drži, sta mi pa obe, vsaka po svoje, pri srcu. Osnutek za prvo se je zares zgodil med poletom, ko sem z enim očesom spremljala oblake, z drugim pa brala; druga pa se je izpisala nekega poletnega večera, prežetega z otožnostjo in lepoto zahoda. Pri obeh je šlo za zavestno odločitev vpletanja verzov dveh izjemnih pesnikov, nadzirati nezavedne vplive pa je veliko težje. Ko pišemo, smo povsem razprti, zato se zlahka izgubimo v morju citatov, ki smo jih v nekem trenutku posvojili. Včasih sploh ne gre za zaključene misli, pač pa samo za ritem besedila ali neko posebno vzdušje. Težko je ločiti svoje od tujega. Sama prakticiram abstinenco od branja, ko intenzivno pišem, a tudi to ni zagotovilo za izvirnost. Spomnim se intervjuja s slovaško pesnico Evo Luka, ki je v pogovoru z Diano Pungeršič za Delo povedala, da njene pesmi prihajajo iz globine, iz močvirja, kamor komajda seže kakšen vpliv. Ta misel se mi zdi lep odgovor na vprašanje o vplivih pa tudi o samih izvorih poezije. Pesem se rodi v človekovi notrini, tam še prej obstaja kot možnost in želja. Te možnosti in želje ne moremo posnemati, lahko samo začutimo njen edinstven utrip. Res se včasih lahko izgubimo in navzamemo tujih besed in prijemov, ampak ko smo pristno uglašeni na ta utrip, se lažje vrnemo in oblikujemo svojo, izkustvu zvesto konstelacijo besed.

Draga Miljana, hvala. Za konec še en citat o vračanju oziroma vrnitvi iz prvega Diptiha: »Nekoč je bila cesta znana, / čvrsta žila, ki je vodila do središča, / po njej sem potovala sama. / Zdaj nas je več, / stlačenih v premajhen avto, nagrmaden, / kot bi se vsakič nameravali preseliti / za vedno, in cesta se cepi zvijačno, / vsakič še drugače, / kot bi nas zavajala v misli, / da vrnitev ni mogoča.« Srečno pot še naprej!

Hvala tebi za lepo priložnost in bralcem, če so se prebili do sem, za potrpljenje.