Tete

                               Teta Gizela,
središče vsega in hkrati obrobna
– četudi solo je na koru pela –,
in stric Martin, pri plehni godbi bobnar

– s paličko z bunko je po opni udarjal,
kadar ni gledal v tuja usta gnila,
bil namreč izučen je za zobarja –:
tadva sta z gobami se zastrupila.

***

V familiji je moj bratranček Oto
veljal za izpodrs ali pomoto;
takšen nikakršen in prepritlikav,
kot bi nevešč amebo se naslikal,

v proporcih se je scela ponesrečil
– recimo ud je imel od sebe večji –.
Je rekla svoji sestri moja mama,
»kaj si pa, trapa, greš ga delat sama!«

***

Če boljših ni bilo, so moji strici
se stepli med seboj na veselici;
          najprej moj oče je med brate
                      razdelil aperkate

in vsakikrat paradržavni ujec
Jean Paul jo skupil je najhuje.
          Zato pa ležal je nemara
          potem kakšne tri dni na parah.

***

Več kot tri metre imela je čez krila,
grušč se je dvigal, ko je zavzmahnila,
vsi smo hiteli v bunkerje se skrit,
kadar prebijala je zvočni zid;

ko je pa zrasla, je – kot snežec bela –
za zmeraj – kam, ne ve se – odletela
                                        od doma
                               tetka Paloma.

***

Stric Ljubo, ki je bil prisegel – butelj –,
da nikdar več ne bo niti minute
na teto Pavlo, če bo pozna, čakal:
predvčerajšnjim – poglejte ga, bedaka –

je naročila, »bodi tam ob petih!«
in bil je tam in je še zmeraj danes,
in ni še duha in ne sluha o teti
         pred glavno pošto sred Ljubljane.

   
***

Teta Božena – ki je vzela čmrlja
in mu tri ljubke čmrljice rodila –
se z mojo materjo na smrt je sprla
za prednost pri obešanju perila:

takrat na svetu je bilo, kot znano,
samo šest kljukic in zgolj ena špaga;
pa veter nič rad pihal je v Ljubljano,
otroci smo hodili mu pomagat.

*** 

Stric Wang, doma iz okolice Šanghaja,
z umetnostjo se je tako naslajal
– strast, ki direkt iz žil moči vam jemlje –,
da ga je vzdignilo s površja zemlje;

baje nekakšen piš ga je odnesel,
nekakšen angelc alias nebesec,
da plava v lahno misel posušen;
iskal ugodje, našel je pomen.

***

Tetica Breda, jasna kot pomlad
v obraz, v ime in v smeh in po naravi
– naj Bog tako kot jaz ima jo rad! –
a si zamišljate, da se pojavi

na odru v vlogi grofove metrese,
zadnjico meče okrog in z zizki trese,
ki dekolte do popka jih razkriva:
a ni bolj kot dejanskost prepričljiva?

*** 

                                           Domov
                                na svoj naslov
– ne morebiti na poštno ležeče –
                               je teta Cila

                   urgentno naročila
                              paketek sreče,
         in s prvo štorkljo Bog ga odpremi.
                    Toliko o tej temi.