Grdo

Leta 2015 sem se mudil v vzhodno-nemškem Leipzigu, natančneje v kvartu Connewitz. Prijetna soseska mi je od takrat ostala v spominu predvsem po svoji objestni grafitarski kulturi. Fasade so zgledale kot bojno polje, polne poslikav v slogu brooklynske podzemne 80ih, plakatov za proteste ali grindcore koncerte, tegov in napisov “Fuck the police”; bile so živa upodobitev družbenega dogajanja v mestu. Connewitz seveda slovi kot središče vzhodnonemške anarho-punk scene, ki je že dolgo v prvih vrstah vojne z nepremičninskimi developerji – investitorji, ki silijo v sosesko in si poskušajo prilastiti njene površine za svoje projekte. Ko si kapital pripravilja gnezdo v obliki novega hostla, hipsterskega lokala ali fensi galerije, lokalci še isto noč pobruhajo fasade z najgršim naborom barv in najbolj vulgarnimi napisi. Dobro poznajo pravilo gentrifikacije: takoj ko začne nekje postajati buržujem “lepo”, sledi dviganje cen in izrinjanje manj premožnih prebivalcev. Boj proti gentrifikaciji v Leipzigu je bil vedno srdit in med naborom vojnih strategij je bila tudi načrtna ofenziva proti “dobremu okusu” višjih razredov.

Podobni boji za fasade danes postajajo znani tudi prebivalcem Ljubljane. V slovenski prestolnici, kjer sicer ne bomo našli podobnih koncentracij alternativcev in levičarjev kot v Leipzigu, ima grafitiranje bogato tradicijo – od antifašističnih partizanskih napisov v okupirani Ljubljani do političnih sloganov, grafitov in muralov sodobnih družbenih gibanj. Fasade med Trubarjevo in Metelkovo so že dolgo najbolj vidno platno za komuniciranje kulturno-političnih sporočil, grafite, nalepke in bannerje pa lahko srečamo v praktično vseh podhodih, nadvozih, postajah in busih po mestu. A če se je to v kriznih letih deloma toleriralo, je s porastom turizma in nepremičninskim bumom postalo jasno, da v najlepšem mestu na svetu ne more biti prostora za takšno svobodo izražanja. Da bi pripravile teren kapitalu, so začele mestne oblasti čistiti ulice vseh znakov uporništva, to pa nas je med drugim pripeljalo v bizarno ideološko vojno, ki je razklala domačo kulturno sfero.

Jankovićev propagandi stroj je začel ropotati že leta 2015, ko je Mestna občina Ljubljana zagnala kampanjo #Človek, čuvaj svoje mesto. Ta je prvič aktivno problematizirala vandalizem in nagovarjala Ljubljančane, da naj takšna dejanja prijavljajo policiji. Prvič se je v prestolnico vnesla ameriška ideologija “broken windows”, po kateri naj bi že najmanjše odstopanje od čistoče in reda pomenilo vabilo vsesplošnemu kaosu in kriminalu. Občinska glasila so proglasila, da »popisane fasade in grafiti, ki so najbolj opazni, vzbujajo občutek neurejenosti javnih površin ter zmanjšujejo občutek varnosti.«. Tako je urbani marketing, s pomočjo ambasadorjev Magnifica in Trkaja, začel nagovarjati konservativne instinkte razreda lastnikov – ljudi, ki so obsedeni s svojo lastnino in ki doživljajo revnejše prebivalce kot grožnjo. Ko je gentrifikacija začela spreminjati center mesta iz javnega prostora v skupnost malih posestnikov, se je temu primerno v center selilo tudi predmestno čaščenje nepremičnin. Za malomeščana je nepremičnina njegov tempelj, duhovno središče njegovega obstoja, in noben greh ne presega skrunitve te zasebne lastnine. Grafitiranje je tako postalo uničevanje moralnega tkiva mesta, vsak dostojen meščan pa se je bil dolžan v slogu vaških straž postaviti po robu huliganom s spreji v rokah.

Ob tem je občina določila tudi nekaj “legalnih sten” – namenskih površin, kjer je dovolila grafitiranje in celo financirala nekatere mladinske projekte, češ: “evo mladina, izražajte se, ampak le v okvirih, ki jih mi postavimo”. Na ta način naj bi se živo ulično kulturo čimbolj teritorialno omejilo in institucionaliziralo, ter jo vpreglo v potrebe turistične industrije, kadar ta želi za zahodno publiko skriti podalpski biser začiniti s ščepcem urbane kulture. Paradoks kampanje #Človek se je pokazal že takoj ob zagonu, ko so na začasno “legalno platno” aktivistke napisale politični slogan, občina pa ga je pohitela še isti dan prebarvati. Vsako izražanje, ki ni spodbujalo njihovih poslovnih načrtov, je padlo v kategorijo “slabega okusa”.

Definicije lepote in urejenosti seveda ne nastajajo v vakumu – za njimi stojijo konkretni interesi, predvsem želja po izrinjanju odvečnih prebivalcev, ki ovirajo nemoteno akumulacijo dobičkov. Boj proti vandalizmu je le drugačen izraz za boj proti nezaželenim ljudem. Tudi sam sem ničkolikokrat doživel, kako so se lastniki pri svojem nasilništvu sklicevali na dober okus. Ko so v stavbi, kjer najemamo prostore za delovanje migrantskega centra, letos obnovili fasado, je svet lastnikov sklical sestanek. Na njem so se odločili, da je zdaj treba poskrbeti, da bo nova draga fasada varna pred vandali, zaradi česar bodo povsod namestili nadzorne kamere. Ob tem pa so se lotili še načrta, kako iz stavbe izgnati našo organizacijo – saj veste, ne spodobi se, da v tako prestižni prostor zahajajo neugledni delavci iz tretjega sveta… zagotovo bodo pustili svoje sledove na stenah in hodnikih! Lepše kot je mesto, manj je v njem prostora za delavski razred.

Tako je Ljubljana z vedno novimi nepremičninskimi investicijami postajala vse bolj mesto belih sten – svoje lastno zaspano in konservativno predmestje. In bolj ko je kapital hlepel po mestnih površinah, bolj so fasade postajale prizorišče ideološkega spopada. Ko so se prebivalci postavili po robu nekaterim gentrifikacijskim projektom – naprimer zloglasnemu Centru Rog, ki naj bi podražil stanovanja v okolici za 50% – so svoje nestrinjanje izrazili tudi z grafiti po spornih površinah, mestne oblasti pa so hitele preusmerjati javno debato na vandalizem protestnikov. Grafitarji in plaketerji so s svojimi akcijami opozarjali na opustošenje mestnih developerjev, županova klika pa je medijem besno kazala napise na stenah in kričala “A je to kakšna kultura?! A veste, koliko nas bo to stalo!?” Ideološka vojna okoli vandalizma je kmalu razdelila ljudi na dva tabora: tiste, ki bi najraje dodali tudi svoj košček gneva na fasado palače Schellenburg, ter tiste, ki bi radi vse skrunitelje fasad spravili za zapahe. Razliko med prvimi in drugimi najdemo predvsem v njihovem osebnem družbenem položaju – ali so lastniki, ki se ob očitkih o oderuških cenah tudi sami čutijo napadene in se raje postavijo na stran bogatih, ali pa so najemniki, za katere zavezništvo z bogatimi nikoli ni bilo na meniju.

Pravzaprav ne preseneča, da so se na strani občinske moralne policije znašli tudi številni mestni kulturniki, ki so sicer nominalno levičarji, a si niso mogli pomagati, da ne bi pokomentirali “pomanjkanje umetniške vrednosti” protestniških grafitov. Oglasili so se vsi od kritikov, kolumnistov in celo predstavnikov zavoda za spomeniško varstvo. Njihova stališča je najbolje povzel facebook komentator z izjavo: “Sem strogo na strani umetnikov in njihovega ustvarjanja. Toda, če so tisto, kar sem videl grafiti in če je to čemu podobno, se res ne razumem na umetnost. Zame je tisto uničevanje tuje imovine in posmehovanje pravemu boju za pravice pravih umetnikov.” Za kozmopolitanske duše se kakopak ne spodobi, da bi napadali ustvarjalce grafitov, kakršne najdeš v vseh velemestih, vseeno pa so našli stališče, s katerim lahko varno stopijo na stran lastnikov, ne da bi bili pri tem obtoženi konservativnosti: grafiti že, ampak morajo biti lepi, estetski, ali sporočilno globoki. Saj veste, tako kot Banksy! Ljubljanski branitelji dobrega okusa bi morda celo podprli mlade upornike, če bi se ti izražali v obliki kičastih in stilsko nevtralnih muralov, ki meščane opozarjajo na krivice sveta, ne da bi ogrožali vrednosti njihovih naložb. Pravi umetnik je tisti, ob katerem se lahko počutiš prosvetljenega, medtem ko od mladih delavskih družin pobiraš visoke rente.

In ko smo že mislili, da kulturni dušebrižniki ne morejo iti dlje v svojem malomeščanstvu, jih je pred kratkim izzval grafitar Murto, ki si je drznil s spreji napasti razstavo Banksyjevih del v centru Ljubljane. Kustos razstave je za medije takoj proizvedel kritiko – ne dejanja grafitarja, pač pa njegovega umetniškega dela: “Obiskal nas je navaden vandal in naredil zmazek brez kakršne koli umetniške vrednosti ali sporočilnosti…, grafitar, ki velja za huligana, ki ni sposoben narediti dobrega grafita ali vsaj nasloviti kakšne pomembne družbene ali osebne teme, kot to recimo počne Banksy in veliko drugih grafitarjev”. Huliganu se imamo zahvaliti, da smo dobili res lepo ponazoritev, kako funkcionira “dober okus” višjih razredov. Banksyja imajo lastniki radi, označujejo ga za subverzivnega ustvarjalca, ker je vzel uporniško ulično kulturo in jo prepakiral v ličen tržni izdelek, v lahko prebavljivo potrošniško robo, ki plemeniti vrednost sosesk in nosi dobičke galeristom. Na drugi strani pa Murto, ki po stenah zgolj čečka svoje ime, napada prepovedane površine in ne ustvarja vrednosti za nikogar, v očeh lastnikov velja za “mazača”. Mi pa si lahko tu postavimo vprašanje: katero ustvarjanje je dejansko bolj subverzivno – Banksyjev moralističen kič za razglednice, ali Murtotovi napadi na nedotakljivost meščanske zasebne lastnine?

Podjetni razstavljalci Banksyjevih del so ob incidentu našli še en način, kako nekaj zaslužiti – Agencija Kiosk je napovedala, da bo na razstavi zaživel še prostor za grafitarje, s čimer se bo širša domača javnost “naučila ločiti umetnost od vandalizma.” Ideja je seveda le reciklirana občinska kampanja #Človek, pri čemer se hoče zasebnik še okoristiti s (po možnosti brezplačnim) delom lokalnih grafitarjev. Toda ob njej se lahko nasprotniki gentrifikacije zamislimo: če se bogataši ves čas trudijo naučiti prebivalce prepoznati razliko med “umetnostjo” in “vandalizmom”, zakaj ne bi enako storili tudi mi?

Morda pa bi morali začeti opozarjati na vandalizem mestnih oblasti in njihovih poslovnih partnerjev. Kaj pa je 700 Europlakatovih osvetljenih oglaševalskih mest sredi pločnikov drugega kot vandalizem – vdor vsiljenih in agresivnih vsebin v naš življenski prostor? Kaj je posek dreves in uničenje zelenih površin za županove betonske megaposle drugega kot vandalizem – načrtno uničenje okolja v hitro segrevajočem se mestu? Kaj so elitni nepremičninski projekti in vila bloki drugega kot vandalizem – arhitekturni in urbanistični zločini nad našimi soseskami? Kaj je načrtno uničenje Plečnikovega stadiona ali Kolizeja drugega kot vandalizem – vulgarna skrunitev naše kulturne dediščine s strani pohlepnih privatnikov?

Prebivalci izgubljamo v razredni vojni z lastniki, izgubljamo v ideološki vojni z njihovimi dvornimi arhitekti in kulturnimi menedžerji. A če že moramo trpeti njihove oderuške cene, odurno arhitekturo in nasilen policijski red, vsekakor ne rabimo prizanašati njihovim fasadam. V diktaturi belih sten je civilna nepokorščina dolžnost. Poslikane površine seveda niso dovolj, da zmagamo v boju proti gentrifikatorji, so pa znak, da smo ljudje v temu mestu še vedno živi. Da nismo tiho sprejeli vladavine bogatih in njihovega kulturnega totalitarizma. Zato ni lepše umetniške inštalacije, kot je fensi nepremičnina popisana z debelim črnim sprejem.